Jedro

Po 145. členu ZPP mora tožnik, če spremeni naslov, ki ga je navedel v tožbi, to sporočiti sodišču. Pritožnik pa nasprotno, tudi v pritožbi kot svoj naslov še vedno navaja isti naslov. Zgolj gola pritožbena trditev, da dejansko ne biva na tem naslovu, pa sama po sebi tudi Vrhovnemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost vročanja na ta naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrglo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog I U 752/2019-3 z dne 29. 4. 2019 za plačilo sodne takse za tožbo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil plačilni nalog tožniku vročen 18. 5. 2019 in da se je osemdnevni rok za ugovor iztekel 27. 5. 2019. Ugovor, vložen 3. 6. 2019, je torej prepozen.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izdani plačilni nalog nezakonit, ker da njegova taksna obveznost ni nastala oziroma ni nastala v takšni višini. Meni, da je bil ugovor zoper plačilni nalog vložen pravočasno. Trdi, da mu sklep ni bil vročen, ker naj fikcija vročitve ne bi mogla nastopiti, saj dejansko ne biva na naslovu Ulica 1, Ljubljana. Kot dokaz predlaga zaslišanje poštnega uslužbenca in upravnika SPL Ljubljana. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje in naj sodišče „ponovno izvede pravilno vročanje na naslov dejanskega prebivališča“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne oporeka, da je zoper plačilni nalog ugovor vložil 3. 6. 2019, ugovarja pa, da mu je bil plačilni nalog vročen s fikcijo vročitve na naslovu Ulica 1, Ljubljana, saj da tam dejansko ne prebiva.

5. Po določbi drugega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je kot kraj vročanja določeno stanovanje, pri čemer je v skladu s stališčem sodne prakse treba pojem stanovanja res razumeti kot kraj, kjer naslovnik dejansko prebiva. Vendar je v obravnavanem primeru pritožnik vložil tožbo, v kateri je sam kot svoj naslov navedel Ulica 1, Ljubljana. Zato mu je bil na ta naslov poslan tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse. Enak naslov je navedel tudi v ugovoru zoper ta plačilni nalog, pri čemer niti v razlogih, s katerimi je ugovarjal plačilnemu nalogu, ni navajal, da bi dejansko bival na drugem naslovu.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je iz dokazila o vročanju (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi) razvidno, da je bilo pritožniku 3. 5. 2019 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o neuspešnem poskusu vročitve priporočenega pisma s plačilnim nalogom, ki je vsebovalo pouk, kje lahko pritožnik pisanje prevzame v roku 15 dni in opozorilo o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Ker pritožnik pisanja v navedenem roku ni prevzel, je v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve.

7. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da bi iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhajalo, da naslovnik dejansko ne prebiva na tem naslovu. Glede na to in ker pritožnik šele v pritožbi prvič navaja, da „dejansko ne biva“ na naslovu, ki ga je v svojih vlogah sam navajal, sodišče prve stopnje prej s tem ni moglo biti seznanjeno. Pritožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj te okoliščine ni omenil že v ugovoru zoper plačilni nalog, prav tako ne, kje naj bi dejansko bival. Po 145. členu ZPP mora namreč tožnik, če spremeni naslov, ki ga je navedel v tožbi, to sporočiti sodišču. Pritožnik pa nasprotno, tudi v pritožbi kot svoj naslov še vedno navaja isti naslov. Zgolj gola pritožbena trditev, da dejansko ne biva na tem naslovu, pa sama po sebi tudi Vrhovnemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost vročanja na ta naslov.

8. Pritožnik sicer predlaga zaslišanje poštnega uslužbenca in upravnika SPL Ljubljana, pri čemer pa ne pove, kateri sta ti dve osebi in kaj naj bi sploh izpovedali. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Ob pomanjkanju trditvene podlage tudi ni mogoče ugotoviti zaslišanje katerih konkretnih oseb pritožnik predlaga.

9. Po obrazloženem in ker ostale navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1, v zvezi s 366. členom ZPP).

10. Glede na pritožnikov podrejeni predlog za vrnitev v prejšnje stanje Vrhovno sodišče pripominja še, da je za odločanje o tem predlogu pristojno sodišče prve stopnje (šesti odstavek 24. člena ZUS-1).

11. V zadevi je odločala sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ki določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.