Jedro

Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Gre torej za materialni rok. Zakon ne določa, da se ta rok upošteva le na ugovor, zato gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica preneha. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ ali prvostopenjski organ) zavrgel vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem (1. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedel, da je tožeča stranka 14. 8. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Delavce je na čakanje napotila 1. 8. 2020. Predmetna vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določata prvi in deveti odstavek 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), v skladu s katerima lahko delodajalec vloži vlogo v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev vloge, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njeno vlogo zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je presodil, da je tožeča stranka čakanje na delo odredila z dnem 1. 8. 2020 in ne 3. 8. 2020, kot je trdila tožeča stranka, saj je slednja datum „1. 8. 2020“ na vlogi sama opredelila kot dan začetka čakanja na delo, kar je po stališču drugostopenjskega organa tudi bolj logično, saj so na plačo vezani prispevki in zavarovanja, ki se plačujejo za cel mesec, neodvisno od vikendov ali praznikov. V zvezi s pravočasnostjo vložitve vloge je dalje presodil, da bi tožeča stranka morala vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plače vložiti v osemdnevnem roku od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, torej najkasneje do 9. 8. 2020. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prekluzivni le datum „31. 8. 2020“, osemdnevni rok od dne napotitve na čakanje na delo pa ne, je drugostopenjski organ presodil, da datum „31. 8. 2020“ iz 8. člena ZIUPDV predstavlja skrajni datum, do katerega je mogoče uveljavljati obravnavano pravico, vendar vselej pod pogojem, da je vloga obenem vložena tudi v predpisanih osmih dneh od uveljavitve ZIUPDV oziroma od dneva napotitve delavcev na začasno čakanje na delo. Ker je tožeča stranka zamudila osemdnevni materialni rok za uveljavitev predmetne pravice, jo je izgubila.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je drugostopenjski organ napačno razlagal pravno naravo osemdnevnega roka iz 8. člena ZIUPDV. Ta rok namreč ni prekluziven, saj citirana določba v istem stavku določa, da je skrajni rok za vlogo za povračilo nadomestila plače delavcu, ki ga je v mesecu avgustu 2020 delodajalec napotil na začasno čakanje na delo doma, „31. 8. 2020“. Navedeno pomeni, da je končni in torej prekluzivni rok za takšno vlogo „31. 8. 2020“ in ne osemdnevni rok od dneva napotitve delavcev na začasno čakanje na delo doma. Tožena stranka bi morala upoštevati vsaj to, da je bila predmetna vloga vložena za celotno obdobje avgusta 2020, kar pomeni, da je vloga pravočasna najmanj glede zahteve za povračilo nadomestila plač za obdobje od dneva vložitve vloge dne 14. 8. 2020 do konca avgusta 2020. Po mnenju tožeče stranke namreč osemdnevni rok iz 8. člena ZIUPDV predstavlja rok, v katerem lahko delodajalec povračilo uveljavlja tudi za nazaj, ne pa rok, ki bi pomenil, da je ugasnila sama pravica. Delodajalec ima namreč možnost uveljavljati povračilo nadomestila plač le za del meseca, čeprav je delavca na začasno čakanje na delo napotil za obdobje celotnega meseca. Tožena stranka prav tako ne upošteva, da je lahko delodajalec delavce na začasno čakanje na delo napotil že pred uveljavitvijo ZIUPDV (tj. 10. 7. 2020), vendar po stališču prvostopenjskega in drugostopenjskega organa delodajalec, ki bi delavce na začasno čakanje napotil npr. 1. 7. 2020, pravice do delnega povračila nadomestila plače sploh ne bi mogel uveljaviti, čeprav bi izpolnjeval vse zakonske pogoje za priznanje pravice. Tožeča stranka zatrjuje, da njena vloga vsaj delno ni bila prepozna, odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju vloge pa je bila v nasprotju s 129. členom ZUP. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je o zadevi odločala sodnica posameznica.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna pravna narava roka iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV. Sporna je razlaga materialnega prava.

8. Z ZIUPDV so bili določeni začasni ukrepi za pripravo na drugi val COVID-19 na področju dela in delovnih razmerij, štipendij, zdravstva in socialno varstvenih zavodov (prvi odstavek 1. člena). Eden izmed teh ukrepov je bil tudi povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, ki ga zakon ureja v 2. do 12. členu. V zvezi s postopkom uveljavljanja povračila nadomestila zakon v prvem odstavku 8. člena določa, da delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. julija 2020 oziroma v primeru podaljšanja iz drugega odstavka 3. člena tega zakona do 31. avgusta 2020 oziroma do 30. septembra 2020. Dne 25. 7. 2020 je začel veljati Sklep o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, ki je skladno z drugim odstavkom 3. člena ZIUPDV ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo podaljšal do 31. 8. 2020. 9. Sodišče pojasnjuje, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vlogo, s katero je uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo za obdobje od 1. 8. 2020 do 31. 8. 2020, vložila 14. 8. 2020, kar je bilo po izteku osemdnevnega roka od dne napotitve delavcev na začasno čakanje na delo. V upravnem postopku je bilo sicer sporno, katerega dne je tožeča stranka delavce napotila na začasno čakanje na delo (ali je bilo to 1. 8. 2020, kot je tožeča stranka sama navedla v vlogi ali 3. 8. 2020 kot izhaja iz vlogi priloženih odredb o čakanju na delo). Sodišče ugotavlja, da je sporni osemdnevni rok do vložitve vloge tožeče stranke pretekel ne glede na to, od katerega izmed navedenih datumov je tekel, zato se sodišče s tem vprašanjem v predmetnem postopku ni ukvarjalo, ker za odločitev v tej zadevi ni relevantno.

10. Ključno sporno pravno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali ima zamujeni osemdnevni rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV naravo prekluzivnega roka in njegova zamuda posledično povzroči izgubo same pravice ali, nasprotno, zamuda roka ne povzroči prenehanja pravice, pač pa nastopi zgolj posledica, da se pravica njenemu nosilcu prizna od dne uveljavljanja dalje (torej za naprej), v konkretnem primeru torej od dneva vložitve vloge pri prvostopenjskem organu (tj. od 14. 8. 2020) do 31. 8. 2020. 11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da je rok osmih dni, ki je predpisan v prvem odstavku 8. člena ZIUPDV materialni prekluzivni rok in da ima njegova zamuda posledico izgube pravice. Materialni rok je lahko prekluziven (pravica preneha s potekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavljanje pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor, ne pa po uradni dolžnosti)1. 12. Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Gre torej za materialni rok. Zakon ne določa, da se ta rok upošteva le na ugovor, zato gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica preneha. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude2. 13. Skladno z navedenim tako ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je „končni in torej prekluzivni rok“ za vlogo iz 8. člena ZIUPDV 31. 8. 2020 in ne osemdnevni rok od dneva napotitve delavcev na začasno čakanje na delo doma. Že iz besedne razlage prvega odstavka 8. člena ZIUPDV namreč jasno izhaja, da mora delodajalec pri uveljavljanju predmetne pravice oba roka, ki sta prekluzivne narave, spoštovati kumulativno. Da je mogoče vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač šteti kot pravočasno, mora biti torej vložena v roku osmih dni od dneva napotitve delavca na začasno čakanje na delo, obenem pa tudi najkasneje do 31. 8. 2020. Posledica zamude kateregakoli izmed obeh rokov je izguba uveljavljane pravice.

14. Prav tako je po presoji sodišča zmotno stališče tožeče stranke, da je njena vloga pravočasna najmanj v delu, ki se nanaša na obdobje od dne vložitve vloge, tj. 14. 8. 2020 do 31. 8. 2020. Ker je tožeča stranka zamudila osemdnevni rok, v katerem bi bila morala vložiti vlogo, je njena pravica do delnega povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo za obdobje od 1. 8. 2020 do 31. 8. 2020 ugasnila. To velja za celotno obdobje, za katerega je tožeča stranka uveljavljala navedeno pravico, ne le za del obdobja pred vložitvijo vloge, saj z zamudo prekluzivnega roka pravica ugasne v celoti in ne zgolj njen del (pri zastaralnih rokih pa ni izključeno, da pravovarstveni zahtevek ugasne le delno in je tožeča stranka deležna sodnega varstva zgolj tistega dela pravice, ki ni obsežen z zastaranjem). Drži sicer, kot zatrjuje tožeča stranka, da ima delodajalec možnost uveljavljati povračilo nadomestila plač le za del meseca, čeprav je delavca na začasno čakanje na delo napotil za obdobje celotnega meseca, saj je to v njegovi prosti dispoziciji, vendar pa tudi v takem primeru velja, da mora povračilo nadomestila za del meseca uveljavljati pravočasno, torej v zakonsko določenem roku osmih dni od napotitve delavca na čakanje na delo doma, najkasneje pa do 31. 8. 2020. 15. Sklepno sodišče še pojasnjuje, da tožeča stranka nima prav, ko izpostavlja, da po stališču prvostopenjskega in drugostopenjskega organa delodajalec, ki je delavce na začasno čakanje na delo doma napotil denimo dne 1. 7. 2020, torej deset dni pred uveljavitvijo ZIUPDV, pravice do delnega povračila nadomestila plače sploh ne bi mogel uveljaviti, čeprav zakon delodajalcu to pravico podeljuje. Deveti odstavek 8. člena ZIUPDV namreč izrecno določa, da lahko delodajalec, ki je napotil delavce na začasno čakanje na delo že pred uveljavitvijo navedenega zakona, za obdobje od 1. julija 2020 dalje vloži vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač v osmih dneh od uveljavitve ZIUPDV, če izpolnjuje vse pogoje za uveljavitev pravice. V tem primeru začne torej osemdnevni prekluzivni rok za uveljavitev pravice teči od dneva uveljavitve zakona in ne od dneva napotitve na začasno čakanje na delo. Zato ni utemeljeno zatrjevanje tožeče stranke, da bi bil delodajalec glede na prakso prvostopenjskega in drugostopenjskega organa prekludiran že pred uveljavitvijo ZIUPDV, češ da bi zamudil osemdnevni rok od napotitve delavcev na čakanje na delo še preden bi lahko pravico sploh uveljavljal z vlogo.

16. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. V zadevi je sporna razlaga materialnega prava.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 196. 2 Prim. sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014.