Up-342/02 - 5

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 161/01 z dne 14. 5. 2002 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1854/2000 z dne 15. 3. 2001 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 98/95 z dne 25. 5. 2000 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to potrdilo odločitev delovnega sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja terjatve pritožnika proti delodajalcu v višini petih izplačanih povprečnih plač pri njemu v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe o prenehanju delovnega razmerja ter o zavrnitvi pritožnikovega višjega tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na to, da v reviziji sporna vrednost ni bila navedena, čeprav bi jo pritožnik moral navesti, ker je izrek sodbe sodišča prva stopnje opisen in iz njega ni možno ugotoviti višino, do katere je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in da revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega z zakonom določen znesek in ali je za vsebinsko obravnavo revizije izpolnjen zahtevan pogoj.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Oporeka tudi izreku sodbe sodišča prva stopnje, ki le opisno ugotavlja višino njegove terjatve do delodajalca. Čeprav naj bi v tožbi navedel vrednost spornega predmeta v višini 15.000.000 SIT, pa naj bi mu sodišče prve stopnje z opisnim izrekom odvzelo pravico do revizije. Vrhovnemu sodišču zato očita, da je diskriminatorno sodilo, ker je revizijo zavrglo, kljub temu, da je v tožbi navedel vrednost tožbenega zahtevka. Predlaga, naj Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavi oziroma podredno, naj razveljavi vse tri sodne odločbe in zadevo vrne v ponovno odločanje Delovnemu sodišču v Kopru.

B.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožnikovo revizijo, ker pritožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta. V presojo, ali je odločitev sodišča pravilna, se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je procesno pravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo, če bi brez utemeljitve odločilo drugače, kot odloča sicer, ali če bi ob uporabi zakona zavzelo stališče, ki ne bi bilo v skladu z Ustavo. Tega pa izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Pritožnik bi moral v reviziji navesti vrednost spornega predmeta (vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe), česar pa ni storil. Izrek sodišča prve stopnje, čeprav opisen, je določljiv. Elementi, relevantni za izračun odškodnine, so v izreku opredeljeni. Pritožnik je zato imel možnost ugotoviti v kateri višini njegovemu zahtevku ni bilo ugodeno, to vrednost navesti v reviziji in si zagotoviti vsebinsko obravnavo vložene revizije.

5.Zatrjevanje pritožnika, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem dvakratnega preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon, zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki pa ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.

7.Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

8.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija tudi v izreku navedeni sodbi Delovnega sodišča prve stopnje in Višjega delovnega in socialnega sodišča. V skladu z 52. členom ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnika zoper izpodbijano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča zavržena kot nedovoljena. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu zavrglo kot prepozno.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan