Jedro

Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi, in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist. Zato za prepoved osebnih stikov zadostuje že sum dejanja, ki otroku ni v korist, in ni nujno, da gre za sum kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 2. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila prvi stavek izreka prvostopenjske odločbe in odločila, da se tožniku osebni stiki s hčerko prepovedo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Center za socialno delo A. je s svojo odločbo z dne 10. 10. 2000, v prvem odstavku izreka odločil, da se osebni stiki med mld. tožnikovo hčerko, rojeno ..., ter tožnikom začasno, do izdaje sodbe v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 138. člena Kazenskega zakonika - KZ, za katerega je tožnik utemeljeno osumljen, omejijo v celoti. V drugem odstavku izreka prvostopenjske odločbe je organ odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na prvi odstavek 106. člena in 119. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR ter na 88. člen Zakona o socialnem varstvu - ZSV. Po presoji sodišča prve stopnje odločitev o prepovedi stikov ni odvisna od vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje ali storilčeva kazenska odgovornost. Za prepoved osebnih stikov zadostuje že sum za očitano dejanje, ki otroku ni v korist. Prepoved stikov je vsebinsko začasen ukrep, ki ga ob spremembi pogojev organ lahko kadarkoli spremeni ali odpravi.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, govori le na splošno o tem, da zadošča za tovrsten izjemno boleč poseg v starševske in otrokove pravice že goli sum, kar bi bilo mogoče razlagati kot stališče sodišča, da naj ne bi niti oprostilna sodba v kazenskem postopku utemeljevala tožnikove pravice do stikov z lastnim otrokom. Odsotnost slehernih relevantnih razlogov, ki bi takšno odločitev utemeljevali in opravičevali, ga je vnovič strla v tolikšni meri, da se nahaja sedaj spet v bolnišnici na zdravljenju zaradi depresije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi v celoti, le podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vendar pred povsem spremenjenim senatom.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in ga z revizijo ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), materialno pravo pravilno uporabilo. V noveli ZZZDR-C (Ur. l. RS, št. 16/04), ki je začela veljati 1. 5. 2004, je zakonodajalec s prehodnimi določbami uredil, na kakšen način je treba dokončati tekoče (začete) postopke. Po prvem odstavku 39. člena ZZZDR-C se postopki iz prvega odstavka 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve novele, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR.

9. Po določbi prvega odstavka 106. člena ZZZDR ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka, ne odloči drugače. Po določbi 119. člena ZZZDR pa je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih pravic in koristi. Ker je bil v času izreka obravnavanega ukrepa (prepoved stikov s hčerko) zoper tožnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 138. člena KZ, so bile po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi navedene zakonske določbe v postopku, ki je bil opravljen v skladu z določbo 88. člena ZSV, pravilno uporabljene. Sodišče prve stopnje pa je odgovorilo tudi na vse relevantne tožbene ugovore.

10. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi, in njihovega obsega je glavno merilo največja otrokova korist. Zato za prepoved osebnih stikov tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostuje že sum dejanja, ki otroku ni v korist, in ni nujno, da gre za sum kaznivega dejanja.

11. Ker je predmet presoje v upravnem sporu zakonitost in pravilnost upravne odločbe glede na dejansko in pravno stanje v času njene izdaje, okoliščin, ki so se naknadno spremenile in bi lahko vplivale na drugačno naknadno odločitev v zadevi stikov tožnika z njegovo mladoletno hčerko, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Zato revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.