Jedro

V postopku zavarovanja zadošča, da se odločilna dejstva ugotovijo s stopnjo verjetnosti in ni potrebno prepričanje o določenem odločilnem dejstvu, kot pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi listinskega dokaza, ki ga je predložil sam tožnik, ugotovilo odločilna dejstva glede obsega terjatve, ki je podana s stopnjo verjetnosti, zaslišanje tožnika in prič ni bilo potrebno, zato je tudi očitek o procesni kršitvi neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnika) za izdajo začasne odredbe: da je tožena stranka (toženka) dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na lastne stroške uredi vse potrebno, da tožniku izroči ključe za vstop v stanovanje v prvi etaži in mansardi stanovanjske hiše na naslovu N., da se mora toženka vzdržati ravnanj, s katerimi bi tožniku ovirala ali odvzela uporabo, dostop do spornega stanovanja ter pripadajočega zemljišča oziroma s katerim bi tožniku ovirala ali odvzela posest predmetnega stanovanja in pripadajočega zemljišča za parkiranje; da se, če toženka ne bi ravnala v skladu s 1. točko sklepa, dovoljuje, da tožnik sam vzpostavi posest na stanovanju v prvi etaži in mansardi sporne stanovanjske hiše oziroma, da to stori ob pomoči tretje usposobljene osebe ali to naloži usposobljeni tretji osebi, na stroške toženke; da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, ugovor ne zadrži izvršbe, izvršba se lahko opravi s sodelovanjem izvršitelja, začasna odredba pa velja do pravnomočnosti odločitve v pravdnem postopku.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) ter ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tudi z zaslišanjem tožnika ter prič, dopustilo procesno kršitev.

Ugotovitve sodišča glede izpolnjenosti prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, tj. verjetnosti terjatve, so napačne, saj je tožnik brez dvoma živel na naslovu N. V nepremičnini je živel skupaj s svojo zakonsko partnerko A. A. in skupnima otrokoma ter uporabljal stanovanje in del zemljišča pred stanovanjsko stavbo. Na tem naslovu je imel prijavljeno tudi svoje stalno prebivališče, drugega naslova niti danes nima. Da so na naslovu N. s toženko in otrokoma živeli skupaj kot družina še na dan 15. 9. 2021, izhaja iz priloženega CSD zapisnika. To bi lahko ob zaslišanju potrdili tudi tožnik ter predlagane priče. Dejstvo, da je živel na tem naslovu s svojo družino od 26. 4. 2000 dalje do zatrjevanega dne, izhaja tudi iz potrdila o stalnem prebivališču ter potrdila o skupnem gospodinjstvu. Ugotovitve sodišča, da tožnik na dan 27. 9. 2021 ni živel na navedenem naslovu, so protispisne.

Tožniku je toženka na dan 27. 9. 2021 onemogočila vstop v stanovanje v hiši. Ugotovitve sodišča, da iz elektronske korespondence ne izhaja, da je toženka tožniku sporočilo poslala ravno na 27. 9. 2021, so nepravilne. Ni jasno, od kje sodišču ugotovitev, da predložena sms komunikacija med pravdnima strankama ni bila izvedena na dan 27. 9. 2021. Na ta dan je toženka zjutraj tožniku prepovedala vstop v hišo. Popoldan pa je komunikacija med pravdnima strankama potekala od 17.11 ure dalje, s toženko se je želel tožnik pogovoriti, da bi mu omogočila vstop v hišo, saj ni imel več ključev. Ker se toženka tožniku ni oglašala ter mu je bil onemogočen vstop v stanovanje v hiši, je bil primoran o tem obvestiti policijo. Ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik vstopal v stanovanje le po navodilih toženke, ob njeni vednosti in prisotnosti, so napačne. Takšno zahtevo je toženka tožniku postavila šele 27. 9. 2021, ker tožnik tega ni spoštoval, se mu ni več oglašala, vzela mu je ključe in zaklenila stanovanje. Na dan 27. 9. 2021 tako ni mogel do svojih osebnih stvari, niti do prihrankov. Dne 27. 9. 2021 je tožnik nujno potreboval določeno dokumentacijo, za katero je le toženka vedela, kje se nahaja, zato je želel, da bi mu jo pomagala najti v stanovanju.

Napačni so tudi zaključki sodišča glede nastanka težko nadomestljive škode oziroma preprečitve sile. Tožnik je od spornega dogodka brezdomec, živi v svojem osebnem vozilu. Nastopila je zima in obstoji velika verjetnost podhladitve, ogroženo je njegovo zdravstveno stanje in življenje zaradi zdravstvenih težav tožnika (je zdravljeni srčni bolnik, ima pridruženo srčno aritmijo, prejema medikamentno terapijo za redčenje krvi, za pritisk, sedaj ima še depresijo ter anksioznost). Gre brez dvoma za težko nadomestljivo škodo. Neživljenjska in nelogična je navedba sodišča, da je osebne stvari ter dokumente, zdravstveno izkaznico enostavno nadomestiti. To je praktično nemogoče, saj ni mogoče izkazati istovetnosti. Ker tožnik nima zdravstvene izkaznice, mu je onemogočena tudi zdravniška oskrba. Z ravnanjem toženke je bil prikrajšan za vse svoje osebne stvari, ki so ostale v stanovanju, tj. za oblačila, obutev, odeje, pregrinjala ipd. To je življenjskega pomena, še posebej upoštevaje, da živi in spi v osebnem vozilu. Nakup novih stvari mu onemogoča njegovo slabo premoženjsko stanje. Oblačila si je prizadeval pridobiti, vendar neuspešno. Ne more se privoščiti najema nepremičnine, v kateri bi bival, zato je protispisna ugotovitev, da ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da je njegovo premoženjsko stanje takšno, da si primernega stanovanja ne more najeti ter zagotoviti na drug način.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) niso izpolnjeni. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in zaključke glede obstoja verjetnosti terjatve (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) ter glede predpostavke, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka), vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je glede izpolnjevanja obeh spornih pogojev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je na to uporabilo materialnopravne določbe ZIZ, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se višje sodišče na razloge sodišča prve stopnje sklicuje, v nadaljevanju pa skladno s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odgovarja na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno in pravilno zaključilo, da je tožnik verjetnost obstoja terjatve izkazal le deloma oziroma, da je do spornega dogodka 27. 9. 2021 soposest na spornem stanovanju izvrševal na način, da je imel ključe stanovanja in je vanj prihajal ob vednosti in prisotnosti toženke za krajša časovna obdobja, z namenom, da je prevzel svoje osebne stvari. Takšen zaključek je sodišče utemeljilo na sporočilih oziroma komunikaciji, ki je potekala med pravdnima strankama. Ob pravilni oceni s strani tožnika predloženega listinskega dokaza (lepljenke več različnih sporočil) je torej sodišče pravilno zaključilo, da 27. 9. 2021 tožnik ni izvrševal posesti na spornem stanovanju na način, da bi v njem živel, ampak je v stanovanje vstopal ob vednosti in prisotnosti toženke. Zaključkov sodišča tožnik s protislovnimi pritožbenimi navedbami ne uspe omajati. Zatrjuje namreč, da mu je toženka 27. 9. 2021 (zvečer)1 ključe vzela in zaklenila stanovanje, po drugi strani pa trdi, da se je na ta dan popoldne s toženko želel pogovoriti, da bi mu omogočila vstop v hišo, ker ključev ni več imel. 7. Tožnik tudi ne more uspeti z navedbami, ki jih prvič podaja v pritožbi, ter novimi dokazi, da je imel na spornem naslovu prijavljeno svoje stalno prebivališče, da so na naslovu N. tožnik, toženka in njuni otroci kot družina živeli na dan 15. 9. 2021 ter so živeli v skupnem gospodinjstvu. Gre namreč za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena pa je tudi navedba, da naj bi bile ugotovitve sodišče glede njegovega bivanja v hiši protispisne,2 pri čemer zatrjevane prostispisnosti tožnik sploh ne pojasni, ampak le graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da grozečega nasilja tožnik niti smiselno ni zatrjeval. Glede zatrjevanega nastanka težko nadomestljive škode pa je sodišče, ker tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da je upravičen do posestnega varstva tudi v delu, kjer zahteva, da se mu omogoči uporaba spornega stanovanja na način, da v njem biva, po nepotrebnem ugotavljalo, ali je tožnik izkazal nastanek težko nadomestljive škode, ker v stanovanju ne more več bivati, čeprav je tudi glede tega navedlo v celoti pravilne razloge. Ker torej tožnik v navedenem delu ni izkazal verjetnosti terjatve, sicer na vse tovrstne pritožbene navedbe sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati. Dodaja le, da tudi navedbe o zdravstvenem stanju tožnika predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

9. Glede zatrjevanega nastanka težko nadomestljive škode je v relevantnem delu sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral tožnik določno in jasno navesti, kakšna škoda naj bi mu nastala, s čim oziroma na kakšen način se bo odražala, da bi sodišče lahko ocenilo, ali gre za težko nadomestljivo škodo. Tako bi moral pojasniti, zakaj gre pri osebnih stvareh in dokumentih, glede katerih zatrjuje, da do njih nima dostopa, za težko nadomestljivo škodo oziroma ogroženost njegove terjatve, česar pa ni storil. Tudi ni konkretno pojasnil, do katerih osebnih predmetov ter orodij ne more dostopati in kakšna je njihova vrednost, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so njegove trditve ostale na ravni pavšalnosti.

10. Tožnik izpodbija zaključek sodišča glede možnosti nadomestitve zdravstvene izkaznice in drugih osebnih dokumentov, a neutemeljeno navaja, da je nadomestitev nemogoča. Tudi dejstvo možnosti nadomestitve dokumentov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.3 Zaradi nezadostne konkretizacije glede osebnih stvari pa tudi podrobnejši odgovor na pritožbene navedbe glede teh ni potreben, saj je zatrjevana težko nadomestljiva škoda ostala na ravni pavšalnosti.

11. V postopku zavarovanja zadošča, da se odločilna dejstva ugotovijo s stopnjo verjetnosti in ni potrebno prepričanje o določenem odločilnem dejstvu, kot pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi listinskega dokaza, ki ga je predložil sam tožnik, ugotovilo odločilna dejstva glede obsega terjatve, ki je podana s stopnjo verjetnosti, zaslišanje tožnika in prič ni bilo potrebno, zato je tudi očitek o procesni kršitvi neutemeljen.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 V tožbi navaja, da mu je ključe vzela ob 21. uri. 2 Prostispisnost je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). 3 Zdravstveno kartico (kartico zdravstvenega zavarovanja) je npr. mogoče preprosto naročiti na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.