Jedro

Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa med navedene sklepe ne sodi in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana zavrnila zahtevo tožnika za izločitev A.A., višje svetovalke v Oddelku za okolje in prostor ter premoženjsko pravne zadeve Izpostave Center Upravne enote Ljubljana iz upravnega postopka št. 351-2548/2014 - izdaja gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ, ki je obravnaval tožnikovo zahtevo za izločitev navedene uradne osebe v obsegu izločitvenih razlogov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in opravil zaslišanje uradne osebe, je ugotovil, da v navedenem upravnem postopku ni podanih razlogov za njeno izločitev, ter da ne obstajajo izločitveni razlogi po 35. člena ZUP niti niso podane druge okoliščine, ki bi vzbudile sum o njeni nepristranosti (37. člen ZUP). Nestrinjanje z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe samo po sebi ne more biti izločitveni razlog, je pa lahko razlog za izpodbijanje odločbe s pravnimi sredstvi.

Pritožbeni organ meni, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za zavrženje zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je bila zahteva vložena po izdaji odločbe o glavni stvari, vendar po mnenju pritožbenega organa ne gre za bistveno napako, ker ima zavrnitev v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep ter se sklicuje na navedbe, trditve in dokaze, ki jih je predlagal v postopku na prvi in drugi stopnji ter kot dokaz predlaga tudi odločbo pritožbenega organa z dne 20. 8. 2015, s katero je le-ta odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, z dne 19. 5. 2015 in zadevo izdaje gradbenega dovoljenja vrnil v ponoven postopek organu prve stopnje. V danem primeru namreč ni mogoče govoriti o nadomestni stavbi, kar je vseskozi zatrjeval tudi tožnik. Po mnenju tožnika pa je uradna oseba namenoma in ne zaradi napake „spregledala“ te okoliščine. Tožnik se ne strinja z razlogi organa prve stopnje niti niti z razlogi toženke. Tožniku tudi ni dostopna sodna praksa, na katero se sklicuje toženka (sodba Upravnega sodišča I U 716/96). Tožnik zatrjuje, da ima pravni interes za vložitev tožbe. Kolikor bi bilo ugotovljeno, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, tožnik namreč ne bi imel več možnosti zahtevati izločitve uradne osebe. Tožnik očita tudi kršitev načela kontradiktornosti, za kar navaja razloge. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe o nedovoljenih odnosih med investitorjema oz. njunima pooblaščencema in uradno osebo, za katero je predlagal izločitev. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi, navedeno uradno osebo izloči iz vodenja upravnega postopka oz. podredno zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožbo je sodišče moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pa pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa med navedene sklepe ne sodi in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranost uradne osebe in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Vrhovno sodišče, na primer v sklepu I Up 404/2007).

Ker izpodbijani sklep po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po presoji sodišča tožnikovo zatrjevanje, da ima pravni interes za vložitev tožbe na drugačno odločitev ne vpliva.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi.