Jedro

Tožnikovo ravnanje, usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja med imenovanim zavarovancem in toženo stranko zato, da bi se sklenila enaka zavarovalna pogodba o življenjskem zavarovanju s tujo firmo, pa predstavlja, tudi po presoji revizijskega sodišča, dejanje, s katerim se slabi akvizicijska mreža. Takšno dejanje tožnika je bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj pomeni kršitev sprejete obveznosti zastopnika, da za drugo organizacijo ne opravlja niti istovrstnih niti drugih del in nalog (3. alinea 13. člena pravilnika o zavarovalnih zastopnikih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd zavrnilo zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinske komisije Zavarovalnice z dne 24.5.1991 in njenega delavskega sveta z dne 12.7.1991 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 17. oziroma 18. točki in 43. točki 177. člena pravilnika o delovnih razmerjih ter njegovih sprememb in dopolnitev (namenoma ali iz hude malomarnosti povzročena škoda in opravljanje dejanj, ki uničujejo ali slabijo akvizicijsko mrežo območne skupnosti) zakonito izrečen najstrožji ukrep. S tožnikovim nedopustnim ravnanjem je bila, po pravnem stališču prvostopnega sodišča, storjena tudi hujša kršitev delovne obveznosti po 9. točki 17. člena novele pravilnika o delovnih razmerjih v zvezi s 177. členom pravilnika o delovnih razmerjih, zato ga je spoznalo za odgovornega tudi te kršitve. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, delno ji je ugodilo le s tem, da je odpravilo izrek prvostopne sodbe v delu, s katerim je bila ugotovljena še nova kršitev delovne obveznosti, storjena z istim tožnikovim izvršitvenim dejanjem.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodni odločbi nižjih sodišč tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije poudarja, da ne obstaja tožnikova odgovornost za očitano dejanje, saj ni nobenega dokaza, da bi bila Zavarovalnici povzročena večja materialna škoda, prav tako noben dokaz ne potrjuje očitka, da je tožnik uničeval ali slabil akvizicijsko mrežo. Splošno znano dejstvo je, da avstrijska življenjska zavarovanja niso pomenila konkurence Zavarovalnici, prezreti pa tudi ni mogoče dejstva, da je bil tožnik eden izmed najuspešnejših zavarovalnih agentov tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožena stranka pa je v svojem odgovoru na revizijo predlagala, naj se zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo le, če so izrecno uveljavljene. Tožeča stranka revizijskega razloga iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni uveljavila.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi - zaradi omejenosti okvira, v katerem odloča vrhovno sodišče v revizijskem postopku - ni utemeljena. Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta prepoved onemogoča revizijskemu sodišču drugačen dokazni zaključek, kot sta ga sprejeli obe nižji sodišči. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik - sicer zavarovalni agent tožene stranke - v času od 17.11.1989 do 20.10.1992 delal kot zavarovalni agent še za avstrijsko zavarovalnico in pri njej v novembru leta 1990 zavaroval, ki je prekinil življenjsko zavarovanje po polici št., sklenjeno v mesecu maju istega leta pri Zavarovalnici. Slednja je bila s tem prikrajšana za mesečno premijo za življenjsko zavarovanje in dodatno nezgodno zavarovanje za dobo 12 let v znesku 72.000 takratnih din. Ob takšnem dejanskem stanju pa je materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na razveljavitev odločitev disciplinskih organov tožene stranke bilo pravilno uporabljeno.

V izreku disciplinske komisije opisano ravnanje tožnika je imelo, po ugotovitvah obeh sodišč, vse znake hujše disciplinske kršitve iz 17. oziroma 18. in 43. točke 177. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, opredeljeno kot povzročanje materialne škode namenoma ali iz hude malomarnosti in kot dejanje, ki uničuje ali slabi akvizicijsko mrežo območne skupnosti. Zaradi motečih posledic, zlasti oviranja delovnega procesa, kot kvalifikatorne okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega procesa, je bil tožniku ta ukrep izrečen v skladu z določilom 24. člena novele pravilnika o delovnih razmerjih. Ob nedvomni ugotovitvi obeh sodišč, da je ... koncem leta 1990 prekinil zavarovalno pogodbo sklenjeno z Zavarovalnico maja 1990 za dobo 12 let pomeni izpad zavarovančevih mesečnih premij za življenjsko zavarovanje in dodatno nezgodno zavarovanje za omenjeno obdobje škodo tožene stranke v smislu določila 155. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR). Po tem določilu je škoda vsako zmanjšanje sredstev oziroma nekega premoženja in preprečitev njihovega povečanja.

Tožnikovo ravnanje, usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja med imenovanim zavarovancem in toženo stranko zato, da bi se sklenila enaka zavarovalna pogodba o življenjskem zavarovanju s tujo firmo, pa predstavlja, tudi po presoji revizijskega sodišča, dejanje, s katerim se slabi akvizicijska mreža. Takšno dejanje tožnika je bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj pomeni kršitev sprejete obveznosti zastopnika, da za drugo organizacijo ne opravlja niti istovrstnih niti drugih del in nalog (3. alinea 13. člena pravilnika o zavarovalnih zastopnikih). Stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po točki 17. oziroma 18. in 43. točki 177. člena pravilnika o delovnih razmerjih in da so obstojali pogoji in razlogi za izrek najstrožjega ukrepa, je zato po presoji revizijskega sodišča pravilno.

Z revizijskimi navedbami, da tožniku nista bila dokazana povzročitev in nastanek škode niti njegovo nelojalno delovanje pri nastopanju in zastopanju na trgu zavarovalništva, tožnik izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč. Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh navedb ni smelo upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).