Jedro

Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena A. B. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 11064/2018 z dne 27. 6. 2019 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 11064/2018 z dne 28. 5. 2020, ob reševanju pritožb, sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je iz abstraktnega dela opisa izpustilo besedno zvezo „ter zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe“, iz konkretnega dela opisa pa besedo „zlonamerno“. Sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenka zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustava) in sicer pravice do poštenega sojenja, pravice do učinkovite pritožbe, domneve nedolžnosti, pravice do obrambe in pravice do družinskega življenja ter kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in sicer pravice do poštenega sojenja in domneve nedolžnosti, pravice do zaslišanja obremenilnih prič, pravice do navzočnosti pri zaslišanju razbremenilnih prič, pravice staršev do varstva in vzgoje otrok in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V obrazložitvi zahteve trdi, da odredbe, ki jih je izdalo družinsko sodišče, ne zasledujejo največje koristi otroka, da sodišči nista presodili, ali so bile izdane v otrokovo korist, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je sodišče oprlo le na eno zaslišanje prič T. P. in K. F., ki sta bili zaslišani v njeni nenavzočnosti, da je neutemeljeno zavrnilo številne dokazne predloge obrambe, da ni bila vabljena na pritožbeno sejo, in da sodišči nista preverili z njene strani zatrjevanega nasilja v družini in zlorabe alkohola A. C. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in jo oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje pred novim senatom in sodišču „naloži izvedbo glavne obravnave v navzočnosti strank“.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je sodišče argumentirano zavrnilo obrambno tezo, da je bil A. C. nasilen in zaključilo, da obsojenka in mladoletni A. D. z njegove strani nista bila ogrožena, da je kazensko sodišče štelo, da je bila s sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka zaščitena otrokova največja korist, da obsojenka ni pojasnila, kako naj bi na njeno pravico, da se brani, vplivalo ravnanje sodišča, ki naj bi povzelo izpovedbi prič T. P. in K. F., ob zaslišanju v katerih z zagovornikom nista bila navzoča, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili vložničine dokazne predloge, da pritožbeno sodišče v skladu z določbo 445. člena ZKP ni zavezano, da brez izjeme zagotovi obsojenčevo navzočnost na pritožbeni seji, in da v obravnavanem primeru v pritožbenem postopku ni obstajal položaj, ko bi bile novote bistvene za odločitev, zato ni bila prizadeta obsojenkina pravica do sojenja v njeni navzočnosti.

4. Obsojenka je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedla, da so bile začasne odredbe z dne 25. 1. 2018, 9. 4. 2018 in 11. 2. 2019 izdane v nepopravljivo škodo otroka, da je sodišče mnenju sodne izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, ki je neetično in nestrokovno, „dalo večjo težo kot vsem ostalim dokazom“, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti ustrezno utemeljila razliko med izpovedbami prič T. P. in K. F., in da je imela „kot mati vso pravico in dolžnost ščititi koristi in interese svojega sina A. D.“.

B.

5. V obravnavani zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ker je protipravno odvzela mladoletno osebo roditelju ter preprečevala, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, s tem, da od 30. 1. 2018 dalje ni izročila otroka A. D. njegovemu očetu A. C. in ga je tako protipravno odvzela ter preprečila, da bi ga imel njegov oče, ki ima pravico do njega, s tem pa tudi onemogočila, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, ki je postala izvršljiva dne 29. 1. 2018, s katero je bil otrok A. D. začasno zaupan v varstvo in vzgojo očetu A. C., s sklepom pa je bilo tudi določeno, da mora A. B. otroka takoj izročiti v varstvo in vzgojo A. C., česar pa ni storila, temveč je otroka brez vednosti njegovega očeta odpeljala v tujino.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je bil sklep Oddelka za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 1. 2018 in tudi vse nadaljnje odločbe, ki se nanašajo na otroka A. D., nezakonit, ker ni zasledoval največje otrokove koristi. Kršitev utemeljuje z obširnimi navedbami, da sta bila otrok in ona žrtvi nasilja v družini, ki ga je izvajal otrokov oče A. C., da se je zaradi tega z otrokom zatekla v varno hišo, da je A. C. otroka vozil pod vplivom alkohola, ki ga zlorablja, in „da je v nasprotju s strokovnimi dognanji, da lahko enaindvajsetmesečni otrok prespi pri svoji materi le šest noči v mesecu, oziroma da je z materjo lahko le štiri polne dni v mesecu, kasneje pa le štiri ure na mesec pod nadzorom delavcev centra za socialno delo, da otrokov oče A. C. zanj ni primeren skrbnik, da več mesecev ni izkazal želje po stikih z otrokom, ki jih sicer ni preprečevala“. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je iz navedenih razlogov, zaradi varovanja otrokovih koristi, otroka zaščitila, zato v njenem ravnanju ni bilo nič protipravnega.

7. Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka.1 Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. 8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tehtanje med izvršljivo sodno odločbo in koristjo otroka opravilo.2 Presodilo je, da je bil cilj obsojenke, da se izvršljiva odločba ne uresniči, ker je bila prepričana, da gre za krivično odločitev, čeprav je bila s strani strokovnih delavcev v Sloveniji in na Hrvaškem opozorjena, da mora odločitev sodišča spoštovati. Sodišče je v obrazložitvi sodbe presodilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pri izdaji sklepa zavarovalo največjo korist otroka. Ugotovilo je, da niso bile podane okoliščine, ki bi nakazovale, da je izvršljiva sodna odločba o začasni dodelitvi mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo oziroma odločitev o stikih v nasprotju z največjo otrokovo koristjo. Sodišče je začasno odredbo z dne 25. 1. 2018 izdalo zato, da bi preprečilo odtujevanje otroka očetu, saj je obstajala velika verjetnost, da se obsojenka ne bo držala dogovora z njim glede skrbi za mladoletnega sina, pri čemer je bil ključnega pomena dogovor obeh staršev glede stikov z otrokom v času božično-novoletnih praznikov leta 2017. Sodišče tako ni sledilo obsojenki, da je želela sina zavarovati, da jo je bilo strah, in da je zato odšla v tujino, pač pa je bil po presoji sodišča njen odhod povezan s tem, da je onemogočila uresničitev izvršljive odločbe, pri čemer ni gledala na največjo korist otroka, saj je s svojim ravnanjem onemogočila njegovo cepljenje, predvsem pa stik otroka z očetom. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da otrok in njegova mati s strani očeta nista bila ogrožena. Opredelilo se je tudi do ugotovitve društva SOS, da je bila stopnja ogroženosti otroka in njegove matere srednja. Sodišče je ugotovilo, da omenjeno društvo poda stopnjo ogroženosti le na podlagi tega, kar pove ženska, ki se zateče v varno hišo, zaradi česar ni organ, ki bi lahko objektivno presojal o ogroženosti obsojenke.

9. Takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče3, ki je presodilo, da otrokov oče ni bil nasilen, da ne kaže kakršnihkoli znakov odvisnosti, kar je med drugim potrjeno tudi z izvedenskim mnenjem prof. dr. Martine Žmuc Tomori, ki je bilo izdelano v pravdnem postopku. Iz njega je med drugim razvidno, da je kot primernejši roditelj opredeljen ravno oče otroka A. D. Upoštevaje takšne razloge pritožbenega sodišča je neutemeljena trditev zahteve, da pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je bila odredba z dne 25. 1. 2018 in vse ostale odredbe, izdane v zvezi z otrokom A. D., v otrokovo korist. 10. Obsojenka v zahtevi trdi tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njene številne dokazne predloge, ki se nanašajo na vpogled v odprte postopke pri državnem tožilstvu Republike Slovenije in Republike Hrvaške zoper A. C. ter v spise pravdnega in nepravdnega sodišča o postopkih med staršema mladoletne osebe ter dokazne predloga za zaslišanje strokovnih delavcev in direktorja Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje, več policistov, sodnice in sodnega izvedenca ter vodjo in tožilki Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki obravnavata obsojenkine ovadbe zoper A. C. 11. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava): 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.) predlagani dokazi morajo biti materialno pravno relevantni; 4.) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5.) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že ugotovljeno, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu4. 12. Sodišče prve stopnje5, čemur je utemeljeno pritrdilo pritožbeno sodišče6 je presodilo, da so predlagani dokazi materialnopravno nerelevantni. Obrazložilo je, da je dejansko stanje zadeve dovolj razčiščeno na podlagi izvedbe drugih dokazov, predvsem pa je obsojenka s predlaganimi dokazi izražala le nezadovoljstvo s postopki, ki so se in se še vodijo na njeno pobudo pred drugimi organi in sodišči. 13. Obsojenka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo7, ki jo je do odločanja pritožbenega sodišča še dvakrat dopolnila8. V pritožbi je višjemu sodišču ponovno predlagala izvedbo številnih dokazov, ki se nanašajo na postopke, ki jih je sprožila zoper A. C. Med drugim je na novo predlagala, naj pritožbeno sodišče imenuje komisijo za izdelavo izvedenskega mnenja, zasliši pričo dr. Vedrano Lovrečić in kriminalistko za mladoletniško kriminaliteto iz Pule, postavi pa naj tudi sodnega izvedenca alkohologa, ki naj poda mnenje, ali A. C. zlorablja alkohol in psihoaktivne snovi. Z vsemi navedenimi dokazi je želela dokazati, kot je navedla v pritožbi, da je bila začasna odredba z dne 25. 1. 2018 izdana „v nepopravljivo škodo komaj leto dni starega otroka, ki ga je sodišče želelo namestiti k očetu, ki zlorablja alkohol“. Pritožbeno sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo9 z obrazložitvijo, da dokazni predlogi, ki jih je obsojenka podala že pred sodiščem prve stopnje ne morejo doprinesti k ugotovitvi materialno pomembnih dejstev, ker obravnava morebitnih pomanjkljivosti dela drugih pristojnih institucij presega pristojnosti odločanja v tem postopku. Navedlo je še, da je obsojenka z novimi dokaznimi predlogi v skladu z določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP prekludirana. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da so bili novi dokazni predlogi, ki jih je obsojenka podala v pritožbi, usmerjeni v dokazovanje iste teme – nezakonitosti in škodljivosti izdane začasne odredbe – kot jo je želela dokazati z dokazi, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje in ki so bili utemeljeno zavrnjeni. Zato se tudi novi dokazni predlogi, ki jih je podala v pritožbi, izkažejo za materialnopravno nerelevantne.

14. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe s trditvijo, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo samo na eno od dveh zaslišanj prič T. P.in K. F., in to ravno na tisti zaslišanji, ki sta bili opravljeni v njeni in zagovornikovi nenavzočnosti. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je imela dne 24. 9. 2018 ob uri, ko sta bili zaslišani navedeni priči, sočasno razpisani dve glavni obravnavi, zaradi česar je sodišču preko elektronskega sporočila opravičila svojo odsotnost. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da zaradi ravnanja sodišča, ki je v njeni in zagovornikovi nenavzočnosti zaslišalo priči T. P. in K. F., „ni imela možnosti, da zaslišuje priče“.

15. V zvezi s to zatrjevano kršitvijo so iz podatkov kazenskega spisa razvidna naslednja procesnopravno relevatna dejstva: - dne 24. 9. 2018 je sodišče v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika zaslišalo priči T. P. in K. F. Obsojenka in njen zagovornik sta bila na glavno obravnavo pravilno vabljena, saj sta datum te glavne obravnave vzela na znanje na glavni obravnavi dne 28. 6. 201810; - po opravljeni glavni obravnavi je obsojenka sodišču po elektronski pošti sporočila, da je imela v istem času obravnavo na družinskem sodišču, in da je menila, da bo njen zagovornik predlagal preložitev glavne obravnave v kazenskem postopku; - sodišče je priči T. P. in K. F. ponovno zaslišalo dne 15. 4. 2019 v navzočnosti obsojenke in njenega zagovornika Priči sta vztrajali na izpovedbah prejšnjega zaslišanja, obsojenka in zagovornik pa sta jima postavila več vprašanj.

16. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse11 je razvidno, da mora imeti obsojenec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek označimo kot pošten (fair trial). Obsojenec mora torej imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, kot priča ali soobdolženec daje izjavo.

17. V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se obsojenka dne 24. 9. 2018 iz objektivnih razlogov ni mogla udeležiti zaslišanja prič T. P. in K. F. Priči je zato ponovno zaslišalo dne 15. 4. 2019, ko sta bila na naroku za glavno obravnavo navzoča obsojenka in njen zagovornik, ki sta pri zaslišanju prič sodelovala in pričama postavljala vprašanja. Upoštevaje navedeno, je neutemeljena trditev, da je bila obsojenki zaradi ravnanja sodišča odvzeta pravica do zaslišanja prič, na izpovedbo katerih je sodišče oprlo izpodbijano sodbo.

18. V zvezi z zaslišanjem prič T. P. in K. F. obsojenka v zahtevi trdi še, da je sodišče svojo odločitev oprlo samo na eno od dveh zaslišanj prič. V nadaljevanju zahteve povzema vsebino izpovedb navedenih prič, ne izpostavi pa glede katerega odločilnega dejstva naj bi priči izpovedovali različno, še toliko manj pa, kako naj bi se razlika med eno in drugo izpovedbo odrazila v ugotavljanju odločilnih dejstev. K temu je treba dodati, da je sodišče tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.12 Takšno ravnanje sodišča je torej skladno z zakonom in ne pomeni kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero v zahtevi nakazuje vložnica.

19. Neutemeljena je tudi trditev vložnice, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo c. točke 6. člena EKČP, ker je, kljub njeni zahtevi za opravo pritožbene seje v navzočnosti strank, na sejo senata ni povabilo. Po določbi 445. člena ZKP predsednik senata v primeru, ko sodišče druge stopnje odloča o sodbi, izdani v skrajšanem postopku, stranke o seji obvesti le, če spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-122/19, Up-700/16 z dne 28. 5. 2020 presodilo, da udeležba v pritožbenem postopku za obdolženca nima nujno enakega pomena kot v postopku na prvi stopnji. Obdolženčeva prisotnost se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena. Obdolženec pa ima na primer pravico prisostvovati na pritožbeni seji, kadar je na seji prisoten tožilec, kadar vsebuje pritožba nove dokaze in nove navedbe, ki jih sodišče prve stopnje še ni presodilo in so lahko bistvene za odločitev, kadar pritožbene navedbe vzbujajo dvom o ugotovljenem dejanskem stanju ali kadar pritožbeno sodišče pred pritožbeno sejo meni, da bi očitki iz pritožbe lahko vodili do uporabe petega odstavka 392. člena ZKP.

20. Pritožbeno sodišče13 je navedlo, da so obsojenka in njeni zagovorniki v pritožbah sicer predlagali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, vendar pa je sodišče presodilo, da navzočnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, zato predlogoma zagovornikov in obsojenke ni sledilo.

21. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti le trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo njeno pravico do sojenja v navzočnosti in v nadaljevanju zahteve selektivno povzema sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS, ne pojasni pa, katere okoliščine bi moralo sodišče na pritožbeni seji dodatno razjasniti in zakaj brez udeležbe obsojenke na seji ni moglo sprejeti pravilnih zaključkov. Glede na navedeno uveljavljena kršitev ni podana.

22. Obsojenka v zahtevi uveljavlja še, da se sodišče sklicuje na mnenje sodne izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, ki je bilo izdelano šele po izdaji začasnih odredb z dne 25. 1. 2018 in 9. 4. 2018. Meni, da ji v zvezi s tem izvedenskim mnenjem ni bila zagotovljena ustrezna kontradiktornost. Poleg tega navaja, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodne izvedenke, zoper katero je podala tudi kazensko ovadbo.

23. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.

24. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče na glavni obravnavi dne 25. 4. 201914 med drugim vpogledalo in prebralo psihiatrično izvedensko mnenje za A. D. z dne 10. 9. 2018.15 Na navedeno izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe Okrožnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za družinsko sodstvo, sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe izrecno ni oprlo. Pritožbeno sodišče16 pa je med drugim na podlagi navedenega izvedenskega mnenja zaključilo, da otrokov oče A. C. ni nasilen, niti ne kaže znakov kakršnekoli odvisnosti.

25. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil dokaz z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori pred sodiščem prve stopnje izveden v obsojenkini navzočnosti, poleg tega pa je iz njega razvidno, da je obsojenka že v času njegovega nastajanja imela možnost pri tem aktivno sodelovati. Iz izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je obsojenka v pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2018 zastavila 27 vprašanj, na katere je izvedenka v izvedenskem mnenju odgovorila.

26. Trditev vložnice, da obstajajo objektivne okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodne izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, se nanaša na obsojenkino nezadovoljstvo z vsebino izvedenskega mnenja, izdelanega v civilnem postopku, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni ustrezno substancirana, zato se Vrhovno sodišče do njega ne more opredeliti.

27. Obsojenka na različnih mestih v zahtevi trdi, da je sodišče „hudo kršilo njeno domnevo nedolžnosti“. Kršitev utemeljuje z obširnimi navedbami: - da je A. C. njeno mamo v navzočnosti otroka pretepel in ji povzročil telesne poškodbe; - da je A. C. dne 18. 10. 2018 otroka A. D. vozil pod vplivom alkohola; - da je mnenje centra za socialno delo in Policijske postaje Moste Polje pristransko in nezakonito; - da A. C. z njo ni skušal stopiti v kontakt in ni izrazil želje po stikih z otrokom; - da sta z otrokom žrtvi tragičnih sodnih napak na družinskem in posledično kazenskem sodišču. 28. Vložnica želi Vrhovno sodišče z vsemi temi navedbami prepričati, da začasna odredba z dne 25. 1. 2018 ni bila izdana v otrokovo korist, da je s svojim ravnanjem želela zaščititi otroka, in da zato ni storila kaznivega dejanja. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitve konvencijskih, ustavnih in zakonskih pravic, temveč izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, ki je podrobno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da otrokov oče A. C. do obsojenke in otroka ni bil nasilen, ter da je bila začasna odredba izdana v največjo otrokovo korist. Po vsebini zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

29. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

30. Vrhovno sodišče je - enako kot sodišči prve in druge stopnje - obsojenko na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Podrobneje o tem Filipčič K. in Novak B. v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, stran 247 do 249. 2 Stran 16 do 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 3 17. do 22. točka razlogov sodbe. 4 Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevah Up-34/93, Up-11/00, Up-3367/07, Up-203/97 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 218/2008, I Ips 488/2007, I Ips 154/2006, I Ips 56417/2012 in številne druge. 5 Peta in šesta stran razlogov sodbe. 6 24. točka obrazložitve sodbe. 7 List. št. 581 do 599 spisa. 8 List. št. od 98 do 610 spisa in list. št. od 619 do 625 spisa. 9 19. in 24. točka razlogov sodbe. 10 List. št. 252 spisa. 11 Primerjaj npr. sodbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-719/03 in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007, I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 in številne druge. 12 O tem v konkretnem primeru niti ne moremo govoriti, ker je iz podatkov spisa razvidno, da sta obe priči ob ponovnem zaslišanju vztrajali na prejšnjih izpovedbah. 13 6. točka obrazložitve sodbe. 14 List. št. 521 spisa. 15 List. št. 259 do 281 spisa. 16 19. točka razlogov sodbe.