Jedro

Tožena stranka odločitve o tem, da se prosilki brezplačna pravna pomoč ne odobri, ni oprla na ugotovitev, da ima tožeča stranka kot pravna oseba sredstva za založitev predujma, temveč na ugotovitev, da ne razpolaga s premoženjem, ki bi lahko omogočilo poplačilo njenih upnikov in da s tem stečaj ne bi dosegel namena. Takemu stališču tožene stranke pa ni mogoče pritrditi oziroma bi se bilo mogoče z njim strinjati le v primeru, če bi bil stečaj družbe pogojen z obstojem premoženja in s tem zmožnostjo oblikovanja stečajne mase.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju št. Bpp 469/2012 z dne 16. 10. 2012 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve plačila stroškov predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka zavrnjena. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotavlja, da prosilec navaja, da so zaradi njegove insolventnosti – prezadolženosti podani vsi pogoji za začetek stečajnega postopka. Bilanca stanja na dan 31. 12. 2011 izkazuje izgubo tekočega leta v višini 17.602,00 EUR in negativni kapital 8.702,00 EUR, vendar pa je iz navedb mogoče razbrati, da je realno stanje precej drugačno kot je to zavedeno v poslovnih knjigah in sicer da znašajo terjatve 48.000,00 EUR, da so izterljive le v dejanski višini 5.000,00 EUR, zaloge materiala in izdelkov pa v realni tržni vrednosti znašajo 7.000,00 EUR. Prav tako podjetje več ne razpolaga z osnovnimi sredstvi, njegove obveznosti znašajo preko 90.000,00 EUR, realna izguba na dan 31. 8. 2012 pa preko 100.000,00 EUR. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da prosilec ne razpolaga s premoženjem, ki bi lahko omogočilo poplačilo njegovih upnikov. Namen začeti in voditi stečajni postopek pa je prav gotovo ta, da upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejmejo plačilo svojih terjatev. Tako v zadevi, za katero dodelitev brezplačne pravne pomoči prosi prosilec, ne bi bil dosežen namen stečajnega postopka iz določbe 382. člena ZFPPIPP. Nadalje navaja, da je obstoj dolžnikove trajne insolventnosti sicer predpostavka za začetek stečajnega postopka, vendar pa ne zadošča, potreben je tudi obstoj stečajne mase opredeljene v 224. in 389. členu citiranega zakona. Upoštevaje vse navedeno zato tožena stranka ugotavlja, da bi tako v stečajnem postopku nastali le stroški, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa ne bi prišlo. Zato je prepričana, da prosilec ne izpolnjuje objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči opredeljenih v 24. členu ZBPP, ker je zadeva očitno nerazumna in tudi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in sicer določb 24. člena ZBPP ter ZFPPIPP. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi navaja člene zakona, ki veljajo za osebni stečaj in ne za stečaj pravnih oseb, razen tega ni upoštevala določb zakona, ki zahteva ukrepe poslovodstva in lastnikov podjetja in dejstvo, da če bi tožeča stranka imela dovolj denarja, bi vsekakor sama poravnala stroške stečajnega postopka. Podjetje, ki bi po vseh pravilih zakona moralo v stečaj, bo tako še naprej povzročalo stroške in s tem tudi nove dolgove, tožeča stranka pa je postavljena tudi v neenak položaj z ostalimi dolžniki, saj je negativna odločba verjetno posledica pomanjkanja denarja na sodiščih in ne neizpolnjevanja pogojev za pridobitev BPP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, tožeči stranki pa odobri brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in meni, da je v postopku ravnala tako, kot določa ZBPP. Ob tem, ko je tožena stranka v odločbi ugotovila obstoj finančno – premoženjskega pogoja tožeče stranke in mu tožeča stranka niti ne nasprotuje, tožena stranka še navaja, da za ugoditev prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadošča zgolj slab finančno premoženjski pogoj, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. Ker pa, kot že navedeno, tožeča stranka dejansko ne razpolaga s premoženjem, ki bi v stečajnem postopku lahko omogočilo poplačilo terjatev upnikov, kar v skladu z določbo 224. člena ZFPPIPP predstavlja tudi namen stečajnega postopka, pa dejstvo zgolj voditi stečajni postopek z namenom izbrisa stečajnega dolžnika iz sodnega registra in to brez razdelitve stečajne mase upnikom (377 in 378. člen ZFPPIPP), tako ne bi bilo v skladu z doseženim namenom stečajnega postopka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za odobritev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve plačila stroškov predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

Po določbi prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP mora predlagatelj ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Če pravna oseba nima sredstev za založitev predujma iz prvega odstavka tega člena, je po določbi šestega odstavka 233. člena citiranega zakona upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma pa zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po določbi drugega odstavka 3. člena ZBPP se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.

Izpolnjenost pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči se torej v obravnavanem primeru presoja po ZFPPIPP in je po šestem odstavku 233. člena ZFPPIPP pogojena z ugotovitvijo, da tožeča stranka s sredstvi za založitev predujma ne razpolaga. Vendar pa tožena stranka odločitev o tem, da se ji brezplačna pravna pomoč ne odobri, ni oprla na ugotovitev, ali ima tožeča stranka kot pravna oseba sredstva za založitev predujma, temveč na ugotovitev, da ne razpolaga s premoženjem, ki bi lahko omogočilo poplačilo njenih upnikov in da s tem stečaj ne bi dosegel namena. Takemu stališču tožene stranke pa ni mogoče pritrditi oziroma bi se bilo mogoče z njim strinjati le v primeru, če bi bil stečaj družbe pogojen z obstojem premoženja in s tem zmožnostjo oblikovanja stečajne mase. V nasprotju s tem ZFPPIPP možnost, da je stečajna masa neznatne vrednosti ali da ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, predvideva in ureja končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (378. člen). Na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka se stečajni dolžnik tudi v tem primeru po uradni dolžnosti izbriše iz sodnega registra (377. člen v zvezi s tretjim odstavkom 378. člena ZFPPIPP).

Glede na navedeno je bilo v obravnavani zadevi zato nepravilno uporabljeno materialno pravo (1. točka pravega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožbi ugodilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem bo moral, upoštevaje pravno mnenje sodišča izraženo v tej sodbi, ugotovitveni postopek dopolniti in glede na določbe ZFPPIPP presojati izpolnjenost pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (10. in 14. člen) ter nato ponovno odločiti.