Jedro

Prvostopenjsko sodišče je tako izpovedbo zavarovanca kot vsebino Obvestila Inšpektorata RS za delo, na kar se osredotoča pritožnik (pa tudi ostalo dokazno gradivo), presodilo tako, kot mu nalaga zakon - najprej samo zase, nato pa še v primerjavi z ostalimi dokazi. Glede na uspeh celotnega dokaznega postopka je upravičeno podvomilo o njuni verodostojnosti, svojo presojo pa je utemeljilo z razlogi, ki so logični in tudi izkustveno sprejemljivi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženkama povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki 782,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ustavilo postopek za plačilo 121,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2016 dalje (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica od obeh toženk zahteva plačilo 57.985,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2016 dalje in povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Sklenilo je tudi, da mora tožnica toženkama povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija jo le v zavrnilnem delu (II. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi1

4. Predmet tega gospodarskega spora je povračilni zahtevek iz prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.2 Z njim Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije zahteva povrnitev stroškov, nastalih zaradi zagotovitve zdravstvenih storitev zavarovani osebi, pri kateri je potreba po teh nastala zaradi poškodbe pri delu. Tožnik pravi, da sta poškodbo zavarovane osebe z opustitvijo ukrepov za varnost in zdravje pri delu zakrivili toženki kot njeni delodajalki.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da nobeni od toženk ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Osrednji del pritožbenih navedb se osredotoča na izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (1) o tem, da je bila parilna komora, v kateri je prišlo do nezgode, v izključni uporabi prve toženke, s katero si je druga toženka sicer delila določen obseg delovišča, in (2) o tem, da zavarovancu sploh ni bilo naročeno opravljanje dela v parilni komori.

8. Pritožbeno sklicevanje na to, da je bila parilna komora skupno delovišče obeh toženk, je ostalo neobrazloženo,3 saj pritožnik prvostopenjskih zaključkov4 o tem, da je sporno parilno komoro uporabljala izključno prva toženka; da komora ni bila povezana z delom druge toženke in da je toženki v pisnem sporazumu niti nista opredelili kot skupno delovišče, tako kot sta to storili za ostale prostore, sploh ne napade.

9. Kar se tiče dejanskega zaključka o obstoju naročila pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da zavarovančeva izpovedba sodišča prve stopnje ni prepričala v to, da bi mu bilo kritičnega dne opravljanje dela v parilni komori res naročeno.5 Ne samo zato, ker je nedosledno izpovedoval, da mu je bilo večkrat naročeno, naj odpelje hlode iz parilnice, ker pri prvi toženki niso imeli svojega viličarista, ne da bi se spomnil oziroma vedel povedati, kdo mu je to delo naročil. Kasneje je izpovedoval celo, da je hlode vozil večkrat, ne da bi mu to kdo izrecno naročil. Prvostopenjskega sodišča njegova izpovedba ni prepričala tudi zato, ker so jo v delu, v katerem je zavarovanec povedal, da za odvoz hlodov iz parilne komore pri prvi toženki niso imeli svojega viličarista, ovrgle zaslišane priče in vsebina pisne izjave A. A., iz katerih skladno izhaja, da je hlodovino iz in v parilnico s posebnim strojem vozil izključno A. A. In končno - v to, da zavarovancu ni bilo naročeno nobeno delo v sporni parilni komori sta prvostopenjsko sodišče prepričali tudi dve dokazni listini, in sicer Poročilo ter Uradni zaznamek PP ..., oba sestavljena kmalu po nezgodi. Sodišče prve stopnje je v 18. točki svoje obrazložitve prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj je štelo, da tega, da bi bilo zavarovancu res naročeno opravljanje dela v parilni komori, ne potrjuje niti Obvestilo Inšpektorata RS za delo o raziskani nezgodi pri delu. Večjo dokazno težo je dalo nasprotni vsebini ostalih zapisov, ki so bili sestavljeni neposredno po nezgodi, za razliko od Obvestila Inšpektorata, ki je bilo (edino) sestavljeno več kot leto dni po nezgodi.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej tako izpovedbo zavarovanca kot vsebino Obvestila Inšpektorata RS za delo, na kar se osredotoča pritožnik (pa tudi ostalo dokazno gradivo), presodilo tako, kot mu nalaga zakon - najprej samo zase, nato pa še v primerjavi z ostalimi dokazi. Glede na uspeh celotnega dokaznega postopka je upravičeno podvomilo o njuni verodostojnosti, svojo presojo pa zlasti v 15. do 19. točki obrazložitve utemeljilo z razlogi, ki so logični in tudi izkustveno sprejemljivi. Zato je pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja brez vsake podlage, pritožbeno sklicevanje na to, da zavarovančeva izpovedba in Obvestilo Inšpektorata RS za delo o raziskani nezgodi pri delu neizpodbitno dokazujeta, da je bilo zavarovancu naročeno delo v parilni komori, pa neutemeljeno.

11. Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, da zavarovanec ni bil obveščen o tem, da v parilno komoro ne sme. Dokazni postopek na prvi stopnji je namreč pokazal, da sta bila na vratih parilne komore dva opozorilna znaka, od katerih je eden izrecno prepovedoval vstop nepooblaščenim osebam. Prav to, torej nepooblaščena oseba, je bil tudi zavarovanec, ki mu dela v parilni komori nihče ni niti naročil. Pritožnik v tej zadevi ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, da zavarovanec ni bil obveščen o tem, k čigavem delovišču spada parilna komora. Ne samo, da poškodovanemu zavarovancu delo v njej ni bilo nikoli odrejeno. Iz razlogov prvostopenjske sodbe, ki jih pritožnik ne napada, izhaja tudi, da so bili v parilni komori (in tudi sicer) upoštevani vsi ukrepi za varno delo.6

12. Ker dokazni postopek na prvi stopnji ni potrdil tega, da bi poškodovani zavarovanec delo dejansko opravljal (tudi) za prvo toženko, vprašanje raztezanja odškodninske odgovornosti nanjo kot na dejansko delodajalko, na kar se s citiranjem sodne prakse sklicuje pritožnik, za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembno.

13. Da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, je razvidno že iz preizkusa, ki ga je do sedaj opravilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba vsebuje vse pravno relevantne razloge o odločilnih dejstvih, ki so sistematično pojasnjeni in medsebojno skladni. Zato očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Očitka prvostopenjskemu sodišču o nezadostnem izvajanju dokazov pa pritožnik ni konkretiziral do te mere, da bi ga pritožbeno sodišče sploh lahko vsebinsko obravnavalo.

Sklepno

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnik od toženk ni upravičen zahtevati povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi zagotovitve storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovani osebi, je pravilna in zakonita.

15. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

16. V skladu s prvim odstavkom 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

17. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženkama, ki sta na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorili, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

18. Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT), vrednost predmeta, spornega v pritožbi (57.985,26 EUR), vrednost točke 0,459 EUR in priglašene stroške, gre za 782,85 EUR stroškov, ki so vsaki toženki nastali z odgovorom na pritožbo (1375 točk po tar. št. 21/1 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 23 točk po tretjem odstavku 11. člena OT za materialne stroške in 307,56 točk davka na dodatno vrednost 22% po drugem odstavku 2. člena OT). Tožeča stranka jima mora stroške povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožeči stranki, do plačila.

1 Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E. Zato se, glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 87. člen v prvem odstavku določa, da ima Zavod pravico zahtevati, naj povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. 3 Primerjaj zadnji del prvega odstavka na 3. strani pritožbe. 4 V 14. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. 5 V izpodbijani sodbi torej vprašanje, kateri od nadrejenih naj bi zavarovancu odredil odvoz hlodovine iz parilne komore, ni ostalo nerazčiščeno, kot meni pritožnik. 6 Glej zlasti 20. do 23. točko obrazložitve prvostopenjskega sodišča.