Jedro

Za predpogodbo, da ta ustvarja učinke, je določeno, da mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo (2. odst. 33. člena OZ). To pomeni, da so predpostavke veljavnosti predpogodbe v zvezi z zahtevano obličnostjo enake tistim, ki jih je sicer ugotavljalo sodišče prve stopnje za sprejem ponudbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je za pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža predpisano, da mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (416. člena ZGD). Ker pa med strankama sklenjena predpogodba ni bila sklenjena v tej obliki, ni mogla ustvariti pravno relevantnih obveznosti za pogodbenike in s tem zlasti ne za prvotoženo stranko. Ob povedanem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je v 48. členu ZN izrecno predpisano, da je pogodba, za katero se predpisuje notarska oblika, pa v tej obliki ni sklenjena, neveljavna. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru obličnost predpisana za veljavnost samega posla (pogodbe, formae ad solemnitatem). Da je temu tako, izhaja že iz dejstva, da 416. člen ZGD predpisuje obličnost notarskega zapisa kot najstrožje oblike notarske listine, to je pismenega dokumenta, ne le izdanega ampak tudi sestavljenega s sodelovanjem notarja, ki ima značaj javne listine. Že to pa tudi kaže, da je najstrožja obličnost v takem primeru določena zaradi javnega interesa. Tako se pokaže, da tudi če bi "krovno pogodbo" z dne 6.11.2002 presojali kot glavno pogodbo (in ne kot predpogodbo) o prenosu poslovnega deleža z zatrjevanim razveznim pogojem, bi taka pogodba morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 08.05.2006 potrdi.

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v 1., 3. in 4. točki izreka sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 08.05.2006 potrdi.

Tožeča in prvotožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki plačati 60.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2002 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice in obresti zoper prvotoženo stranko pa zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 92.913.520,00 SIT in za zakonske zamudne obrestmi od zneskov in za čas, kot je to specificirano navedeno v 1. odstavku 2. točke izreka, pa je zoper drugo do četrto toženo stranko zavrnilo. V 3. točki izreka je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev prvotožene stranke ne obstoji, prvotoženo stranko pa zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo vse pravdne stranke. Zoper 2. točko sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki odgovora nanjo niso vložile.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi proti prvotoženi stranki oziroma ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožeče in prvotožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil nad prvotoženo stranko po izdaji sodbe sodišča prve stopnje začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 173/2006 z dne 18.10.2006. Z dnem začetka stečajnega postopka nad prvotoženo stranko se je postopek po zakonu prekinil (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Nadalje pa tudi ugotavlja, da so bila vsa pritožbena procesna dejanja opravljena pred začetkom stečajnega postopka. To pa ob smiselni uporabi določbe 2. odst. 207. čl. ZPP pomeni, da pritožbeno sodišče, kljub prekinitvi postopka iz razloga po 4. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP o pritožbi lahko odloči. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bila izpodbijana sodba izdana dne 25.01.2006 in strankama vročena 21.03.2006 oziroma 22.03.2006. Pravdne stranke so pritožbo vložile dne 03.04.2006, medtem ko je tožeča stranka dne 20.04.2006 vložila še predlog za popravo sodbe in odgovor na pritožbo tožene stranke.

O pritožbi prvotožene stranke: Prvotožena stranka najprej napada zaključek sodišča prve stopnje, da je "Pogodba o izvedbi prodaje in prenosa poslovnega deleža" po svoji naravi predpogodba. Trdi, da gre za "nek okvirni sporazum o možnosti prenosa poslovnega deleža v družbi Dso M., d.o.o., pri čemer ni potrebe, da bi bila navedena pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodba je bila namreč sklenjena v predpisani (pisni) obliki, realizirana ter kasneje razveljavljena.

V tem delu se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je listino z naslovom Pogodba o izvedbi prodaje in prenosa poslovnega deleža (priloga B6) pravno opredelilo kot predpogodbo, na kar kaže že gramatikalna razlaga naslova in določb navedene listine. Stranke so jo namreč poimenovale "Pogodba o izvedbi prodaje in prenosa poslovnega deleža". Še bolj jasno pa na pravno naravo citirane listine kaže njena določba 1. člena te pogodbe, v kateri so pogodbene stranke dogovorile, da bo družba G. kupila poslovni delež v družbi Dso M. in da bo kupnina znašala 60.000.000,00 SIT. Ob povedanem so navedena pritožbena izvajanja prvotožene stranke brez realne podlage.

Za predpogodbo, da ta ustvarja učinke, pa je določeno, da mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo (2. odst. 33. člena OZ). To pa pomeni, da so predpostavke veljavnosti predpogodbe v zvezi z zahtevano obličnostjo enake tistim, ki jih je sicer ugotavljalo sodišče prve stopnje za sprejem ponudbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je za pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža predpisano, da mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (416. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Ker pa med strankama sklenjena predpogodba (ki jo tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pogodba, sklenjena med družbo M. d.o.o. in prvotoženo stranko dne 06.11.2002) ni bila sklenjena v tej obliki, ni mogla ustvariti pravno relevantnih obveznosti za pogodbenike in s tem zlasti ne za prvotoženo stranko. Ob povedanem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je v 48. členu Zakona o notariatu (ZN) izrecno predpisano, da je pogodba, za katero se predpisuje notarska oblika, pa v tej obliki ni sklenjena, neveljavna. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru obličnost predpisana za veljavnost samega posla (pogodbe, formae ad solemnitatem). Da je temu tako, izhaja že iz dejstva, da 416. člen ZGD predpisuje obličnost notarskega zapisa kot najstrožje oblike notarske listine, to je pismenega dokumenta, ne le izdanega ampak tudi sestavljenega s sodelovanjem notarja, ki ima značaj javne listine. Že to pa tudi kaže, da je najstrožja obličnost v takem primeru določena zaradi javnega interesa. Tako se pokaže, da tudi če bi "krovno pogodbo" z dne 6.11.2002 presojali kot glavno pogodbo (in ne kot predpogodbo) o prenosu poslovnega deleža z zatrjevanim razveznim pogojem, bi taka pogodba morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da temelj tožbenega zahtevka predstavlja pogodba o prodaji in prenosu poslovnega deleža (priloga A2), s katero je bila dogovorjena višina plačila kupnine v fiksnem delu in variabilnem delu ter rok plačila za njiju, pri čemer prvotožena stranka svoje obveznosti plačila fiksnega dela kupnine ni izpolnila. Zato je tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko ugodilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo fiksnega dela kupnine v znesku 60.000.000,00 SIT, kot to izhaja iz 1. odstavka 2. člena prej navedene pogodbe, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24.12.2002 (2. odstavek 2. člena pogodbe). O stališču sodišča do navedbe stranke je mogoče sklepati smiselno tudi iz vsebine obrazložitve in torej ni potrebna izrecna opredelitev sodišča do nje (prim. Sklep Ustavnega sodišča RS Up-286/00 z dne 05.03.2001). Tako so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je pod točko 8 pripravljalne vloge z dne 07.12.2005 določno ugovarjala višini (fiksnega dela) kupnine, s čimer naj bi dokazno breme prevalila nazaj na tožečo stranko.

Brez upoštevne teže so končno pritožbeni očitki glede zavrnitve pobotnega ugovora prvotožene stranke. Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo tudi z utemeljenostjo v pobot uveljavljane terjatve, saj ji je tožeča stranka nasprotovala. Trdila je namreč, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, na kaj se terjatev nanaša, pri tem pa zatrjevala, da do odstopnika - družbe P. d.o.o. - ni imela nobenih pravno veljavnih obveznosti. S tem je trditveno in dokazno breme prevalila na prvotoženo stranko, čemur pa slednja ni zadostila. Po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme za trditve, ki substancirajo v pobot uveljavljano terjatev. Glede na navedeno v pobot uveljavljana terjatev ni utemeljena in je odločitev sodišča prve stopnje kljub dodatnemu sicer nepravilnemu argumentu, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka bila obveščena o cesiji, pravilna in pritožbena zatrjevanja zato neutemeljena.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi prvotožene stranke niso podani. Ker sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, prav tako pa niso podane kršitve zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in po njej izpodbijano sodbo (v 1., 3. in 4. točki izreka) potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka izpodbija 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je prvostopenjsko sodišče med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na plačilo variabilnega dela kupnine za poslovni delež v družbi Dso M. d.o.o.. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ter bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena očitka nista utemeljena.

Kot izhaja iz točke 2.1 Pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 08.11.2002 (priloga A2), se kupnina poveča za vsoto vrnjenih posojil družbe M. d.o.o. družbi Dso M. d.o.o., zmanjšano za 8 % in za znesek izgube poslovnega leta 2002 družbe Dso M.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je izguba družbe Dso M. v poslovnem letu 2002 znašala 139.894.000,00 SIT. Dokazno oceno o višini izgube je napravilo na računovodskem izkazu družbe Dso M. d.o.o. (priloga B27). Pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Tožeča stranka je v svojem drugem pripravljalnem spisu z dne 25.01.2006 (list. št. 47) resda ugovarjala verodostojnosti računovodskih izkazov in v dokaz te svoje trditve predlagala postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Vendar so omenjena pritožbena izvajanja neutemeljena, zlasti še, ker je tožeča stranka v prej omenjenem pripravljalnem spisu trdila le, da ugovarja verodostojnosti omenjenih izkazov. Tak ugovor tožeče stranke pa je tudi glede višine povsem pavšalen, saj ga ne podkrepi z nobenim konkretnim dejstvom. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze tudi, če izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika; tega tožeča stranka ni storila. Tožeča stranka ni zatrjevala nepravilnosti vsebine navedenih računovodskih izkazov. To pa bi morala storiti po 212. členu ZPP, saj s pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računovodskih izkazov kot ugovorne podlage. Pri dolžnosti sodišča, da skrbno in vestno presodi vsak dokaz, pa vendarle ne gre prezreti še posebne teže, ki jo dajejo računovodskim izkazom kot sestavnim delom letnega poročila knjigovodski in drugi predpisi. Splošno pravilo za sestavljanje računovodskih izkazov (kot sestavnih delov letnega računovodskega poročila - 56. člen ZGD) je, da morajo na resničen in pošten način izkazovati premoženje in obveznosti, finančni položaj in izid. Ob povedanem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem (in to v obrazložitvi izpodbijane sodbe v dokaznem sklepu tudi ustrezno obrazložilo). Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da dokazna ponudba za informativne namene (po kateri naj sodišče izpelje dokaz z izvedencem zato, da bi stranka šele na ta način izvedela za posamezna pravotvorna dejstva) ni dopustna. Poleg tega pa izvedenec ne izpoveduje o konkretnih dejstvih (temveč razlaga pravila znanosti, stroke in izkušenj). Zato ne more (na primer z vpogledom v poslovne listine prvotožene stranke) nadomestiti pomanjkanja konkretnih ugovornih navedb. Ob neizpodbitem dejstvu o višini izgube družbe Dso M. za poslovno leto 2002 se tako kot neutemeljene pokažejo tudi pritožbene trditve glede vrnjenih posojil družbe M. d.o.o. družbi Dso M. v luči točke 2.1 Pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 08.11.2002 (priloga A2), saj zatrjevani znesek vrnjenih posojil ne presega ugotovljenega zneska izgube, ki se po prej navedenem določilu odšteva od vrnjenih posojil. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja o odgovornosti drugo do četrtotožene stranke. Trditve tožeče stranke, podane tekom postopka na prvi stopnji - da je bil namen drugo do četrtotožene stranke zlorabiti pravne osebe za oškodovanje upnikov oziroma upnikov tožeče stranke, pri čemer so v svojo korist oziroma korist kake druge osebe zmanjšali premoženje stečajnega dolžnika, pri tem pa kot odgovorne osebe dobro vedeli, da ta ne bo zmogel poravnati svojih obveznosti - je moč razumeti kot uveljavljanje spregleda pravne osebnosti.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) je v prvem odstavku 6. člena določal, da družbeniki (zaradi spregleda pravne osebnosti) odgovarjajo za obveznosti družbe, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan (prva alinea); če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov (druga alinea); če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (tretja alinea) ali če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (četrta alinea). Namen uzakonitve spregleda pravne osebnosti je v tem, da pod določenimi pogoji za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki. 6. člen ZGD je namreč le pravna podlaga za uveljavljanje odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, ne pa tudi dejanska in pravna podlaga za obveznosti družbe, katerih poplačilo se zahteva od družbenikov. Odgovornost družbenikov je lahko le solidarna, medtem ko je splošna predpostavka takšne odgovornosti zloraba pravne osebe.

Vendar po mnenju pritožbenega sodišča ponujene dejanske oziroma trditvene podlage ni mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan nobene izmed prej citiranih pravnih podlag 6. člena ZGD.

S tem je drugostopenjsko sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do nosilnih pravnih naziranj pritožnika (ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso pravno nepomembna), ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je odgovor na navedbe pritožnika vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo. Glede same odškodninske odgovornosti drugo do četrtotožene stranke pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča. S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Ker sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, prav tako pa niso podane kršitve zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in po njej izpodbijano sodbo (v 2. točki izreka) potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi drugo do četrtotoženih strank: Drugo do četrtotožena stranka so skupaj s prvotoženo stranko po skupnem poooblaščencu vložile pravočasno pritožbo in v naslovu pritožbe sicer navedle, da se pritožujejo zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe, v vlogi z dne 19.04.2006 pa pojasnile, da se njihova pritožba nanaša na (ne)odločitev o stroških, kajti drugo do četrtotožena stranka očitajo prvostopenjskemu sodišču, da ni odločilo o povrnitvi njihovih pravdnih stroškov.

V 4. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna prvotožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške postopka v višini 1.030.824,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.01.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V izreku izpodbijane sodbe pa ni bilo odločeno o priglašenih stroških drugo do četrtotožene stranke. Ker sodišče prve stopnje o teh stroških ni odločalo, je pritožbeno sodišče štelo pritožbo drugo do četrtotožene stranke zoper odločitev o stroških postopka kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka. Z ozirom na to bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o teh stroških, o katerih ni odločalo v izpodbijani sodbi.

Sledijo le še razlogi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča in prvotožena stranka sami nosita stroške svoje pritožbe, ker s pritožbo nista uspeli (1. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj po oceni pritožbenega sodišča le ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP).