Jedro

Razlog iz pete alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je nastal s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku (tedaj je začel teči objektivni rok), delodajalec pa ga je ugotovil, ko je bil s to sodbo seznanjen (takrat je pričel teči subjektivni rok). V obravnavanem primeru to pomeni, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči, ko je bila toženka s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani uradno seznanjena s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. Subjektivni rok ni pričel teči kasneje, na dan zagovora, pa tudi prej ne. Toženka glede tega, da bo tožnica zaradi prestajanja kazni odsotna z dela več kot šest mesecev, na zagovoru ni izvedela nič novega, za pisno obdolžitev pa ne zadošča zgolj neuradna informacija, da je sodba v kazenskem postopku pravnomočna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2013 in da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo ter še vedno traja, za vrnitev na delo, za obračun in izplačilo zapadlih zneskov plač za obdobje od 8. 7. 2013 do ponovne reintegracije ter za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz pete alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožnici je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 54983/2010 z dne 14. 12. 2011 zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti izrečena kazen enega leta zapora. Tožnica je zaporno kazen začela prestajati 22. 7. 2013 in je s prestajanjem kazni prenehala 30. 4. 2014. Sodišče je štelo, da je bila toženka o obsodbi na kazen zapora in posledično o tem, da bo tožnica odsotna z dela več kot šest mesecev, uradno seznanjena 27. 6. 2013, ko je prejela dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dejanskim datumom začetka prestajanja zaporne kazni pa 4. 7. 2013 na zagovoru tožnice. Sodišče je ugotovilo tudi obstoj okoliščin iz 109. člena ZDR-1. Tožnica je pri toženki opravljala delo v najvišjem diplomatskem nazivu veleposlanice, zato je ocenilo, da je obsodba na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja nedvomno škodovalo ugledu toženke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo glede pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z obstojem odpovednega razloga, pri čemer okoliščine, da je se je direktorica Zavoda za prestajanje kazni strinjala, da hodi v službo v času prestajanja zaporne kazni, ni štelo za odločilno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene očitane kršitve postopka in kateri razlogi sodišča prve stopnje so jasni in zakaj je bil priča K. bolj prepričljiv in verodostojen kot priča Š. Meni, da odločitev glede pravočasnosti podane odpovedi ni pravilna. V zvezi s tem navaja, da obstaja v razlogih sodbe diametralno nasprotje, saj sodišče na eni strani obrazloži, da je toženka ugotovila odpovedni razlog, ko je izvedela za pravnomočno kazensko sodbo dne 26. 6. 2013, nato pa, da je za to izvedela šele na zagovoru tožnice 4. 7. 2013. Sodišče ne more enkrat šteti, da je razlog nastal s trenutkom seznanitve s pravnomočno kazensko sodbo, drugič pa, da je nastal, ko je toženka izvedela za datum prestajanja kazni. Toženka je za pravnomočno sodbo izvedela, preden jo je prejela od Okrajnega sodišča, ker ji je zanjo povedala tožnica; v tem primeru je izredna odpoved prepozna. Očitno pa po stališču obeh sodišč razlog po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nastopi, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora in je dejansko fizično odsoten z dela. Če je tako, je bila odpoved podana prezgodaj. Ob podaji izredne odpovedi še ni nastopila kazni. Še več. Preden je izredna odpoved pričela učinkovati, je bilo toženki znano tudi to, da tožnica sploh ne bo odsotna z dela, saj ji je direktorica Zavoda za prestajanje kazni odobrila opravljanje dela in prestajanje kazni le zvečer in ob vikendih. Če toženka ne bi podala izredne odpovedi, tožnica ne bi bila odsotna z dela zaradi prestajanja zaporne kazni niti en dan. Tožnica vztraja na tem, da je odločilnega pomena seznanjenost z dejansko odsotnostjo delavca z dela in ne zgolj seznanjenost z izdajo pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni to, da razlog dejansko še ni obstajal ob obdolžitvi in vabilu na zagovor niti ob podaji izredne odpovedi in da razlog ne bi nastopil, če bi toženka upoštevala vse relevantne okoliščine v zadevi. Meni, da je izpodbijana odpoved očitno podana iz političnih razlogov, saj se je nesreča, zaradi katere je bila izdana kazenska sodba, zgodila že leta 2008. Če bi bil zaradi tega okrnjen ugled toženke, bi bilo logično, da bi bila odpoved podana že tedaj, oziroma vsaj ob uvedbi kazenskega postopka, ne pa šele leta 2013. Še pet let po nesreči je opravljala delo pri toženki, kar pomeni, da zaupanje ni bilo porušeno in bi se delovno razmerje med strankama lahko nadaljevalo. Dela od leta 2008 ni opravljala v Bosni in Hercegovini, pač pa na drugem delovnem mestu. To po mnenju tožnice še dodatno kaže na nepravilno presojo sodišča, ki navaja, da je kaznivo dejanje vplivalo na interese Republike Slovenije v državi sprejemnici.

4. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je presoja glede pravočasnosti odpovedi pravilna, prav tako pa je pravilna tudi presoja, da je toženka za odpovedni razlog izvedela 4. 7. 2013, ko jo je tožnica na zagovoru obvestila, da bo s prestajanjem kazni zapora pričela 22. 7. 2013. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da ima prvostopenjska sodba jasne razloge, ni pa izrecno navedlo, kateri so ti razlogi. V reviziji ni navedeno, glede katerih konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi manjkali v sodbi sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča. Zato utemeljenosti na tak način uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče preizkusiti. Okoliščin, ki naj bi kazale na bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi) revizija ne navaja.

8. Sodišču druge stopnje se nadalje očita, da ni obrazložilo, zakaj je priča K. verodostojnejša od priče Š. V 8. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved K. in na podlagi te izpovedi ugotovilo, da je bila toženka s pravnomočno obsodbo tožnice seznanjena 27. 6. 2013, kar naj bi izhajalo tudi iz listin v spisu (da je bila toženka uradno seznanjena s tem, da je bila tožnici s pravnomočno sodbo izrečena kazen enega leta zapora, z dopisom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013). Zato očitek bistvene kršitve v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene ni utemeljen.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: − tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu veleposlanik v Sektorju za Vzhodno Evropo in Srednjo Azijo; − s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 54983/2010 z dne 14. 12. 2011 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 54983/2010 z dne 14. 3-. 2013) je bila spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ-1, za kar ji je bila izrečena kazen enega leta zapora; − toženka je bila 27. 6. 2013 obveščena o pravnomočni kazenski sodbi z dopisom Okrajnega sodišča z dne 26. 6. 2013; − toženka je 28. 6. 2013 tožnici vročila pisno seznanitev in vabilo na zagovor; − zagovor je bil opravljen 4. 7. 2013; − izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 8. 7. 2013; − tožnica je zoper sklep o izredni odpovedi vložila pritožbo na Komisijo Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja; sklep Komisije, ki je pritožbo zavrnila, ji je bil vročen 21. 8. 2013; tega dne ji je delovno razmerje prenehalo, − tožnica je zaporno kazen začela prestajati 22. 7. 2013 in je s prestajanjem prenehala 30. 4. 2014. 11. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela.

12. Revizija ima prav, da sta izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje glede datuma, kdaj je pričel teči rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nekoliko nejasni, vendar pa ni dvoma, da obe sodišči štejeta, da je rok za izredno odpoved pričel teči 4. 7. 2013, ko je tožnica na zagovoru povedala, da bo pričela s prestajanjem kazni 22. 7. 2013. Sodišče druge stopnje se sklicuje na „ustaljeno sodno prakso“, da je za vprašanje pravočasnosti odpovedi bistveno, kdaj je delodajalec izvedel za odpovedni razlog, kar naj bi v konkretnem primeru očitno pomenilo seznanitev z datumom pričetka prestajanja kazni, sodišče prve stopnje pa navaja tudi, da pravnomočnost kazenske sodbe ni opredelilni element razloga za izredno odpoved. Ob sodišči izven konteksta povzemata stališče, ki ga je v drugačnem primeru zavzelo Vrhovno sodišče (sodba VIII Ips 345/2007 z dne 9. 3. 2009). V navedeni zadevi je prestajanje kazni zapora v trajanju več kot šestih mesecev na prošnjo obdolženca nastopilo pred pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku in je bilo logično, da sama pravnomočnost za obstoj odpovednega razloga ni mogla biti odločilna, pač pa je bil v konkretni zadevi odločilen dejanski pričetek prestajanja kazni zapora, daljše od šestih mesecev. Zato je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v navedeni zadevi pričel teči, ko je bil o začetku prestajanja kazni zapora (pred pravnomočnostjo sodbe) v trajanju več kot šest mesecev seznanjen delodajalec.

13. Na podlagi stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v navedenem primeru, ni mogoče izpeljati zaključka, da prične rok za podajo izredne odpovedi iz razloga po peti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 teči šele, ko je delodajalec seznanjen z datumom pričetka prestajanja kazni (takšno stališče sta zavzeli sodišči nižjih stopenj), niti da začne teči, ko delavec prične s prestajanjem kazni (takšno stališče zavzema v reviziji tožnica). Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Razlog iz pete alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je nastal s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku (tedaj je začel teči objektivni rok), delodajalec pa ga je ugotovil, ko je bil s to sodbo seznanjen (takrat je pričel teči subjektivni rok). V obravnavanem primeru to pomeni, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči 27. 6. 2013, ko je bila toženka na podlagi 138. člena Zakona o kazenskem postopku1 (ZKP UPB 8, Ur. l. RS, št. 32/2012 in naslednji) s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani uradno seznanjena s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku (priloga B 17). Subjektivni rok ni pričel teči kasneje, na dan zagovora, pa tudi prej ne. Toženka glede tega, da bo tožnica zaradi prestajanja kazni odsotna z dela več kot šest mesecev, na zagovoru ni izvedela nič novega, za pisno obdolžitev pa ne zadošča zgolj neuradna informacija, da je sodba v kazenskem postopku pravnomočna. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da T. K., ki je bil pooblaščena oseba za podajo odpovedi, pred prejemom dopisa Okrajnega sodišča v Ljubljani s pravnomočno sodbo ni razpolagal. Ali mu je tožnica (ali kdo drug) za pravnomočno sodbo povedala sama in kdaj, ni bistveno, saj zgolj na podlagi neuradne informacije ni mogel začeti postopka odpovedi.

14. Iz navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje pri presoji pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo iz napačnih predpostavk, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Delodajalec je odpovedni razlog ugotovil 27. 6. 2013, zato je bila odpoved, ki je bila podana 8. 7. 2013, še vedno pravočasna.

15. V času podaje izredne odpovedi, to je 8. 7. 2013, je odpovedni razlog obstajal. Zakonitost tega razloga je presojala tudi Komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja. Tožnica je bila pravnomočno obsojena na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, kar pomeni, da bi morala biti več kot šest mesecev odsotna z dela. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč, je s prestajanjem zaporne kazni pričela 22. 7. 2013 in zaključila 30. 4. 2014. Da je bilo tožnici kasneje, po začetku prestajanja zaporne kazni, omogočeno, da je v zaporu le zvečer in ob vikendih, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. O tem sodba sodišča prve stopnje nima ničesar (bistvena kršitev glede tega se ne uveljavlja), v sodbi sodišča druge stopnje pa je le stališče, da na nezakonitost (pravilno: na zakonitost) odpovedi ne vpliva dejstvo, da se je direktorica zavoda za prestajanje kazni strinjala, da tožnica nemoteno hodi v službo in v času prestajanja zaporne kazni obdrži redno delovno razmerje. Kdaj, v kateri fazi postopka je to bilo, ni ugotovljeno (tudi v zvezi s tem se ne uveljavlja bistvena kršitev), stališče sodišča druge stopnje (13. točka obrazložitve), da na obstoj odpovednega razloga ne vpliva, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev (in mu je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi), kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu, pa je pravilno (takšno stališče je zavzeto tudi v že omenjeni sodbi VIII Ips 345/2007).

16. Revizija neutemeljeno nasprotuje uporabi 109. člena ZDR-1. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec poleg obstoja odpovednega razloga dokazati tudi obstoj okoliščin in interesov, ki niti do poteka odpovednega roka ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožnica ima sicer prav, da bi ji toženka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi že v letu 2008, ko je prišlo do prometne nesreče in je za določene okoliščine v zvezi z njo že vedela, vendar bi šlo v takšnem primeru lahko le za odpoved po drugem odpovednem razlogu. Kljub temu, da tega v letu 2008 ni storila, to ne pomeni, da obstoj okoliščin in interesov, ki ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, ob obravnavanem odpovednem razlogu po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki ga v letu 2008 še ni bilo, ni bil izkazan. Tožnica je v času storitve kaznivega dejanja opravljala delo v najvišjem diplomatskem nazivu veleposlanice in je kot taka predstavljala in zastopala Republiko Slovenijo v drugi državi. Obsodba za kaznivo dejanje, ki ga je storila v času opravljanja te funkcije ter zaporna kazen v trajanju enega leta sta okoliščini, ki zadoščata za presojo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, tudi če ob nastopu odpovednega razloga te funkcije ni več opravljala. Zato očitek, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo resnih razlogov (pač pa naj bi bili razlogi politični), ni utemeljen.

17. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 Če zakon ne določa drugače, obvesti sodišče o priporu ter o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen zapora v treh dneh obdolženčevega delodajalca.