Jedro

Blokiranje kljuke zaprtih vrat vozila in posledično možnost izvajanja psihičnega prisiljenja pomeni uporabo sile.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.K. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.K. zaradi kaznivih dejanj spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena ter spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem in četrtem odstavku 183. člena KZ izrečena enotna kazen treh let zapora.

Zoper sodbi so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 181. člena KZ pod točko 1. sodbe se v izreku uporaba sile sicer zatrjuje, vendar pa ni konkretizirana, če pa je kot sila mišljeno zaklepanje vrat avta in obsojenčev ukaz z ostrim in povzdignjenim glasom, je tako stališče sodišča zmotno, ker psihična sila ni sila, ki je znak tega kaznivega dejanja. Glede kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ pod točko 3. in 4. sodbe zahteva navaja, da kazanje spolnega uda in masturbiranje vpričo otroka, ki to gleda, nista dejanji, ki se z njima prizadene otrokova spolna nedotakljivost, saj ni prišlo do fizičnega stika med obsojencem in otrokom, dejanji pa tudi sicer nista bili usmerjeni v poseganje v spolno nedotakljivost otrok. Takega naklepa izpodbijani sodbi ne zatrjujeta, čeprav je znak tega kaznivega dejanja, kot je to navedeno tudi v komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika avtorja dr. Mitje Deisingerja. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se "obdolženec oprosti obtožbe".

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je tudi psihična prisila sila. Zaradi obsojenčeve uporabe psihične sile oškodovanec pri kaznivem dejanju pod točko 1. sodbe objektivno ni imel nobene možnosti, da se ji upre, saj je bil mnogo mlajši in šibkejši od obsojenca. Masturbiranje vpričo otroka, ki to gleda, in prav zato, da gleda, kar storilca spolno zadovoljuje, je dejanje, ki prizadene spolno nedotakljivost otrok. Trditev, da obsojenec tega kaznivega dejanja ni storil naklepoma, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornikom, o njem so se izjavili zagovorniki, ki se sklicujejo na navedbe v zahtevi, predlagajo pa razveljavitev izpodbijanih sodb.

Zahteva zagovornikov obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkusi samo tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

S trditvijo, da se v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 181. člena KZ pod točko 1. izreka sodbe uporaba sile kot zakonskega znaka kaznivega dejanja sicer navaja, ni pa konkretizirano obsojenčevo dejanje, ki bi pomenilo uporabo sile, zahteva ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s 372. členom istega zakona. Trditev pa tudi ni pravilna: v opisu se trdi, da je obsojenec "s centralnim zaklepanjem zaklenil vsa vrata v vozilu ... ter od 15-letnega oškodovanca z ostrim in povzdignjenim glasom zahteval, da ..., kar je otrok v strahu tudi storil".

Tak opis vsebuje uporabo sile. Sila v kazenskopravnem smislu (13. člen KZ, katerega določbe se uporabljajo tudi v posebnem delu KZ) je uporaba fizične ali mehanične moči (po enajstem odstavku 126. člena KZ pa tudi uporaba hipnoze ali mamil), ki je naperjena proti telesu določene osebe tako, da se ta sploh ne more upirati, ker ji je popolnoma onemogočeno delovanje po lastni odločitvi ali sploh sprejemanje lastne odločitve (absolutna sila), ali pa je uporabljena fizična sila ali psihično nasilje, ki bi se jima oseba mogla upreti, vendar pa zaradi nasilja ne more odločiti po svoji volji, storilec torej zlomi njen odpor, da izvrši ali trpi določeno dejanje (kompulzivna sila). Blokiranje kljuke zaprtih vrat avta je uporaba mehanične sile, zaradi katere oseba, ki bi rada izstopila iz vozila, tega ne more storiti in je prisiljena ostati v vozilu. S tem nastane možnost izvajanja psihičnega prisiljenja, zaradi katerega se oškodovanec ne upre zahtevam, da kaj stori ali dopusti, ob upoštevanju tudi drugih okoliščin, zlasti, ali je obstajala možnost dobiti takojšnjo pomoč, tveganje hujših posledic zaradi odpora, itd. Zahteva za varstvo zakonitosti torej nima prav, da obsojenčevo ravnanje, kot je opisano pod točko 1. izreka sodbe, ne pomeni uporabe sile.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da se kaznivo dejanje po četrtem odstavku 183. člena KZ (dejanji pod točko 3. in 4. izreka sodbe) stori le tedaj, ko je storilec v fizičnem dotiku z oškodovancem ali da je storilec grozil ali drugače silil oškodovanca v določeno ravnanje. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 183. člena KZ stori, kdor prizadene spolno nedotakljivost osebe, mlajše od 15 let tako, da uporabi silo ali grožnjo, ali izrabi očitno nesorazmerje med njuno zrelostjo ali njeno slabotnost ali svoj položaj. Ravnanja, s katerimi se prizadene spolna nedotakljivost otrok, v zakonu niso opredeljena (razen v tem, da ne gre za spolno občevanje ali druga spolna dejanja, ker so ta inkriminirana posebej), obsegajo pa vsa dejanja, storjena iz spolnih pobud z namenom, da storilec zadovoljuje svoj spolni nagon. Pri teh dejanjih zato ni potrebno dotikanje teles, zadošča "psihična povezanost" med storilcem in otrokom - žrtvijo, kot npr. pri ekshibicionizmu (slačenje in kazanje spolovil otroku), pri masturbiranju pred otrokom ali nagovor otroka, da sam masturbira, slačenje otroka in ogledovanje njegovega telesa in podobno (M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Založba GV, 2002, stran 257 in 258). Drugačna trditev v zahtevi nima podlage ne v pravni teoriji in praksi in tudi ne s sklicevanjem na tega avtorja.

Trditve v zahtevi, da "iz izpodbijanih sodb ne izhaja", da je bil obsojenčev naklep usmerjen v prizadevanje spolne nedotakljivosti oškodovancev, oziroma mu tak naklep ni dokazan, ker da je dejanja storil le zaradi zadovoljitve lastnega spolnega nagona, ne uveljavljajo nobene kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v povezavi s 372. členom ZKP. Lahko bi pomenile zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, te kršitve postopka pa zahteva ne uveljavlja. Trditev pa tudi ni pravilna: v predzadnjem odstavku na 8. strani svoje sodbe sodišče prve stopnje zaključuje, da je obsojenec storil obe dejanji z direktnim naklepom, "saj se je zavedal posledic in jih je tudi hotel storiti", pritožbeno sodišče pa je tej ugotovitvi kot pravilni pritrdilo v tretjem odstavku na 3. strani svoje sodbe.

S trditvijo, da obsojencu ni dokazan naklep, da je hotel prizadeti spolno nedotakljivost oškodovancev, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev takega naklepa, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Čeprav je zahteva predlagala, da se obsojenca oprosti v celoti, pa ni izpodbijala točko 2. sodbe, zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni preizkušalo morebitne nezakonitosti tega dela sodbe.

Ker zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona.