Jedro

Ob dejstvu, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje dolžnice in toženca, nobeden od njiju ni dokazoval, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju od zakonske presumpcije o enakosti deležev. Zato ni mogoče sprejeti razlage, da velja glede odgovornosti za obveznosti, če je dolžnik samo eden izmed zakoncev, da se upnik lahko poplača iz skupnega premoženja le, če doseže delitev z določitvijo deležev.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 344,25 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da pogodba o priznanju lastninske pravice v notarskem zapisu z dne 26.11.1998 za trisobno stanovanje v Portorožu, nima pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve v znesku 22,894.290,50 SIT (95.536,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1998 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna dovoliti, da tožeča stranka to terjatev poplača s prodajo predmetnega trisobnega stanovanja.

Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da toženec niti v odgovoru na tožbo, niti na prvem naroku glavne obravnave, niti v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ni postavil trditve, da je sporno nepremičnino prodal. To pa ima za posledico sankcijo iz določbe 286. člena ZPP. Ni upoštevano, da je Okrajno sodišče v Piranu izdalo začasno odredbo, s katero je bilo tožencu prepovedano razpolagati s sporno nepremičnino. O navedenih okoliščinah izpodbijana sodba nima razlogov. Glede na izdano začasno odredbo novi kupec tudi ne bi smel postati lastnik sporne nepremičnine. Tožeča stranka se sklicuje tudi na odločitev v revizijski zadevi z opr. št. III Ips 88/2003 z dne 6.11.2003, ko je bilo v podobnem primeru zahtevku tožeče stranke ugodeno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 27.11.1997 Davčnega urada Koper znaša dolg toženčeve žene S. L. do tožeče stranke iz naslova neplačanih davčnih obveznosti iz njene dejavnosti 22,894.290,50 SIT (95.536,17 EUR). Dolžnica dolga ni poravnala, niti ga tožeča stranka ni mogla izterjati.

Dne 15.12.1996, torej pred uvedbo seznama zaostalih obveznosti z dne 27.11.1997, je dolžnica kupila trisobno stanovanje ..., dne 26.11.1998 pa je s tožencem sklenila pogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero mu je priznala lastninsko pravico na celotnem stanovanju.

Navedene dejanske ugotovitve niso osporavane, tožeča stranka pa je na njihovi podlagi zahtevala ugotovitev, da pogodba z dne 26.11.1998 nima pravnega učinka do višine njene terjatve iz naslova neplačanih davkov. Zatrjevala je, da je bila sklenjena le zaradi izognitve plačilu davkov. Toženec je temu oporekal s trditvijo, da sporno stanovanje predstavlja njegovo posebno premoženje, čeprav pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti v primeru L. Denar za nakup mu je prispeval oče iz Bosne, kot kupec pa je formalno nastopala S. L. zato, ker tedaj sam še ni imel slovenskega državljanstva; ko pa ga je pridobil, sta sestavila pogodbo, s katero mu je S. L. priznala lastninsko pravico na stanovanju.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi dokazne ocene, po kateri sporno stanovanje ne predstavlja toženčevega posebnega premoženja temveč skupno premoženje, nastalo v zakonski zvezi med njim in S. L.. Pogodba o priznanju lastnine pravice z dne 26.11.1998 predstavlja fiktivni pravni posel, sklenjen z jasnim namenom oškodovanja tožeče stranke.

Ob sprejeti dokazni oceni, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje toženca in S. L., pa je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sprejelo je pravno razlago, po kateri ob obstoju skupnega premoženja toženca in dolžnice S. L. ni mogoče odločiti o izpodbojnosti pravnega posla z dne 26.11.1998 v celoti in ob nedoločenih deležih na stanovanju. Po takšnem stališču v konkretnem primeru velja, da se tožeča stranka kot upnik lahko poplača iz skupnega premoženja le, če doseže delitev z določitvijo deležev, kar pomeni nastanek solastnine. Ker pa je po dejanskih ugotovitvah toženec sporno stanovanje dne 17.7.2000 prodal novemu kupcu, se v izvršbi tožeča stranka tudi ne more več poplačati s prodajo stanovanja, ki ga tretji (toženec), nima na razpolago (ob tem je še ugotovljeno, da je toženec stanovanje prodal še pred vložitvijo tožbe, zaradi česar ni upoštevno sklicevanje na odtujitev stvari, o kateri teče pravda).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče ne sprejema pravne razlage, po kateri bi se upnik (tožeča stranka) lahko poplačal iz skupnega premoženja in skupne stvari le, če bi dosegel delitev z določitvijo deležev in z nastankom solastnine. Po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Določba prvega odstavka 59. člena ZZZDR pa uzakonja predpostavko, po kateri se (pri delitvi skupnega premoženja) šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Ob dejstvu, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje dolžnice S. L. in toženca, nobeden od njiju ni dokazoval, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju od navedene zakonske presumpcije. Zato ni mogoče sprejeti razlage, da velja glede odgovornosti za obveznosti, če je dolžnik samo eden izmed zakoncev, da se upnik lahko poplača iz skupnega premoženja le, če doseže delitev z določitvijo deležev. V izpodbijani sodbi sprejeta pravna razlaga torej ne more predstavljati podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tem obsegu je zmotno uporabljeno materialno pravo, kar je bilo treba na revizijski stopnji kljub izostanku ustrezne revizijske trditvene podlage upoštevati po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Sicer pa revizija izpodbijani sodbi (uspešno) očita obstoj revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Nadaljnja usoda spornega stanovanja nikoli ni bila predmet trditvene podlage odgovora na tožbo, niti ni bila zatrjevana v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. O prodaji stanovanja kljub izdani začasni odredbi (in posledični ugotovitvi, da predmeta na katerem naj bi se vodila izvršba, ni več na razpolago) bi morala tožena stranka navesti potrebna dejstva najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar tega ni storila niti takrat, niti pozneje. Zato je sodišče druge stopnje v tem okviru sprejelo pravno razlago, po kateri predmeta morebitne izvršbe ni več na razpolago, mimo trditev tožene stranke, ki bi se lahko na to dejstvo sklicevala. Ob takšnem stanju stvari je tudi odveč odgovarjati na tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščino, da je toženec sporno stanovanje prodal kljub izdani začasni odredbi o prepovedi njegove odtujitve.

Stanje stvari je torej takšno, da je tožeča stranka uspela s trditvijo o fiktivnosti pravnega posla z dne 26.11.1998 in da je zaradi napačne uporabe določbe prvega odstavka 59. člena ZZZDR kljub obstoju skupnega premoženja zakoncev na spornem stanovanju možno poplačilo davčne terjatve z njegovo prodajo. Takšna pravna razlaga pogojuje uporabo določbe prvega odstavka 380. člena ZPP s spremembo izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, torej z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Ob tem pa kršitev procesnih pravil o eventualni maksimi zaradi specifičnosti obravnavanega primera ne terja sama zase in zgolj iz tega razloga morebitno odločitev v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe z vzpostavitvijo sodbe sodišča prve stopnje, s katero je tožbenemu zahtevku bilo ugodeno, je na revizijski stopnji bilo treba odločiti le o pravdnih stroških, nastalih na revizijski stopnji. Višina stroškov, nastalih zaradi uspešne revizije, je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.