Jedro

V odločbi, na katero se sklicuje pritožba, je višje sodišče v enem delu odločitve zavzelo enako pravno stališče, kot je bilo zavzeto v ostalih citiranih odločbah tega sodišča, za drugi del odločitve pa je zaradi spremenjene situacije in drugače ugotovljenega dejanskega stanja zavzelo drugačno pravno stališče. To stališče je tudi ustrezno obrazložilo, zato v takem primeru ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati premalo izplačan dodatek za stalnost za obdobje od julija 2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi po odvodu davkov in prispevkov in mu plačati odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za čas od julija 2003 do vključno junija 2004 zavrnilo, znižalo deloma znesek stroškov postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče v zadevi odločilo nezakonito in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Citirala je predpise, ki bi jih sodišče pri svoji odločitvi moralo uporabiti. Navajala je, da je Vrhovno sodišče glede pojma „čista denarna terjatev že zavzelo stališče v sklepu Dsp 11/2009 z dne 10. 2. 2009. Končno je navajala, da je odločitev v nasprotju z veljavno zakonodajo ter ustaljeno sodno prakso. Zato je predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

8. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, kar bi moral v pritožbi navajati tožnik. Pritožnica sicer navaja sklep VSRS opr. št. Dsp 11/2009, kjer naj bi Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo stališče tožnika, vendar citirani sklep ne vsebuje nobene meritorne odločitve. Ker pritožba ne pove, v katerih primerih sodna praksa VDSS odstopa od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča, saj odločbi, ki ju navaja tožena stranka (Pdp 474/2007 in Pdp 1300/2008) ne odstopata od lastne prakse VDSS, prav tako pa se ne razlikuje odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 189/2007, lahko Vrhovno sodišče le ponovi, kar je v sklepu Dsp 11/2009 sicer veljalo za navedbe tožnika, da zgolj pavšalne navedbe pritožbe ne zadostujejo za utemeljitev zahtevanega pritožbenega razloga. To še posebno, če se odločitev sodišča ne povzame korektno. To velja za navedbo sporne odločitve VDSS (Pdp 1180/2008), ko to sodišče v enem delu odločitve zavzame enako pravno stališče, kot je zavzeto v prej citiranih odločbah VDSS, nato pa zaradi spremenjene situacije in drugače ugotovljenega dejanskega stanja zavzame za drugi del odločitve drugačno pravno stališče. To stališče tudi ustrezno obrazloži, zato v takem primeru ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse. Zato pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1. Zaradi navedenih razlogov je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.

9. O stroških je Vrhovno sodišče sklepalo na podlagi določb 155. člena ZPP.