Jedro

Za nesamostojno storitev (ki je vključena v sklop z drugo storitvijo) ni mogoče posebej zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. O prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo odločeno v celoti z odločbo št. Bpp 134/2011 z dne 14. 3. 2011. Zato je novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 4. 2011 organ lahko zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrglo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 4. 2011. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev odgovora na predlog oziroma odgovor Vrhovnega državnega tožilstva v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Ks 81809/2010 z dne 14. 12. 2010, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 81809/2010 z dne 11. 2. 2011. Organ za BPP je ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker mu je bila v isti zadevi brezplačna pravna pomoč že dodeljena. Z odločbo št. Bpp 134/11 z dne 14. 3. 2011 mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Ks 81809/2010 z dne 14. 12. 2010, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 81809/2010 z dne 11. 2. 2011. Zakon o odvetniški tarifi v tarifni številki 4530 opredeljuje le eno nagrado za postopanje z zahtevo za varstvo zakonitosti in je odvetnik v okviru iste nagrade upravičen in dolžan podati tudi morebitni odgovor. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa v takšnih primerih ni upravičen do nove odločbe za vsako posamično dejanje odvetnika. Ker je bilo o zahtevi prosilca že pravnomočno odločeno, je organ ponovno prošnjo zavrgel. Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da je organ za BPP pri svojem odločanju očitno uporabil napačno Odvetniško tarifo oziroma napačen Zakon o odvetniški tarifi, saj je upošteval zakon, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem 2009, čeprav gre v predmetni zadevi za postopek, ki se je začel pred veljavo novega zakona in je zato v skladu s prehodnimi določbami tega zakona treba upoštevati Odvetniško tarifo, ki je veljala pred 1. 1. 2009. Da je temu tako, izhaja tudi iz odločbe z dne 14. 3. 2011, iz katere je razvidno, da je bila tožeči stranki brezplačna pravna pomoč dodeljena za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, torej ne za celotni postopek v zvezi z vloženo zahtevo. Odvetniku so bili na podlagi odločbe o dodelitvi pravne pomoči priznani stroški za vloženo zahtevo, katere je sodišče s sklepom z dne 18. 5. 2011 odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, ki je veljala pred 1. 1. 2009. Tožeča stranka še dodaja, da ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi v zvezi s predhodnimi opravili in so bile vse storitve obračunane v skladu z odvetniško tarifo, ki je veljala pred 1. 1. 2009. Vse to jasno kaže, da bi organ za BPP pri odločanju o upravičenosti tožeče stranke do brezplačne pravne pomoči za vložitev odgovora na predlog Vrhovnega državnega tožilstva moral upoštevati Odvetniško tarifo, ki je veljala pred letom 2009, pri čemer pa glede na takrat veljavna določila Odvetniške tarife ni dvoma, da je tožeča stranka glede na svoje resnično slabo premoženjsko stanje nedvomno upravičena do brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo predmetnega odgovora. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravna pomoč, dodeljena tožeči stranki z odločbo opr. št. Bpp 134/2011-3 z dne 14. 3. 2011, zajela vse storitve (tudi morebiten odgovor na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva) v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Ks 81809/2010 z dne 14. 12. 2010, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 81809/2010 z dne 11. 2. 2011. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je organ za BPP, ki je prošnjo za dodelitev pravne pomoči za odgovor na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti zavrgel, ker naj bi bila za isto zadevo brezplačna pravna pomoč že dodeljena, in se pri tem skliceval, da Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) v tarifni številki 4530 določa le eno nagrado za postopanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, odločitev nepravilno utemeljeval na Zakonu o odvetniški tarifi. Sodišče ne dvomi v tožbene trditve, da gre za postopek, ki se je na prvi stopnji začel pred 1. 1. 2009, saj je to razvidno iz podatkov v spisu (sklepa št. Bpp 134/2011 z dne 18. 5. 2011, s katerim so bili odvetniku, ki je bil določen za izvajanje pravne pomoči po odločbi z dne 14. 3. 2011, stroški priznani na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03). V takih primerih pa se po 41. členu Zakona o odvetniški tarifi uporablja Odvetniška tarifa. Vendar po presoji sodišča zaradi tega odločitev še ni napačna. Tudi iz Odvetniške tarife namreč ne izhaja, da bi bila sestava odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti samostojna storitev, ki bi jo lahko odvetnik samostojno obračunal. Po tarifni številki 11 Odvetniške tarife je odvetnik upravičen do plačila za zahtevo za varstvo zakonitosti in odgovor na zahtevo, v obravnavani zadevi pa je bila tožeča stranka pozvana, da odgovori na odgovor državnega tožilca, ki ga je ta podal na njeno zahtevo za varstvo zakonitosti. (Tudi tožeča stranka v tožbi ne navede, do kakšnega plačila naj bi bil odvetnik po Odvetniški tarifi upravičen za takšen odgovor). Če pa ne gre za samostojno storitev, temveč za (morebitno) storitev (stranka odgovora na odgovor glede na določbo 423. člena Zakona o kazenskem postopku ni dolžna dati), ki le dopolnjuje storitev, priznano na določenem pravnem področju (v obravnavanem primeru sta po povedanem priznani storitvi sama zahteva za varstvo zakonitosti in odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti), zanjo pa odvetnik tudi po Odvetniški tarifi ni upravičen do plačila, bi organ za BPP tudi ob sklicevanju na pravilen predpis prišel do istega zaključka.

Za nesamostojno storitev (ki je vključena v sklop z drugo storitvijo) po presoji sodišča ni mogoče posebej zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (za to ni bistvena uporaba Odvetniške tarife ali Zakona o odvetniški tarifi). Zato tudi če je bila tožeči stranki z odločbo št. Bpp 134/2011 z dne 14. 3. 2011 dodeljena brezplačna pravna pomoč za storitev, opredeljeno kot „za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Ks 81809/2010 z dne 14. 12. 2010, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 81809/2010 z dne 11. 2. 2011“, in v njej ni bil izrecno naveden morebitni odgovor na odgovor, tožeča stranka za tako storitev ne more naknadno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče se z organom za BPP strinja, da je bilo o prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti odločeno v celoti z odločbo št. Bpp 134/2011 z dne 14. 3. 2011. Zato je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 4. 2011 lahko zavrgel. Tako odločitev (organ jo je oprl na 3. točko prvega odstavku 129. člena ZUP, po mnenju sodišča pa gre za dejanski stan iz 4. točke te določbe) bi sicer moral sprejeti v obliki sklepa, vendar samo poimenovanje akta ne vpliva na pravilnost odločitve.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primerih, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.