Jedro

Oseba, ki je zaradi ravnanja drugih medijev že postala medijski lik, je lahko identificirana tudi s podatki, ki sicer identifikacije ne omogočajo.

Ne glede na to, da gre za varstvo konkretnega civilnopravnega razmerja, prepoved z zagroženo kaznijo ne sme biti v nasprotju z načelom določnosti iz kaznovalnega prava; vseeno pa velja, da je prožnost (elastičnost) pravila lahko zaradi varstva nasprotne stranke večja ter da je pravilo lahko pomensko bolj odprto (ter s tem nujno predmet kompleksnejše razlage v konkretnem primeru). Velja zahteva, da morata biti načelo nullum crimen nulla poena sine legae certa in načelo varstva ustavnih osebnostnih pravic ustrezno uravnoteženi.

Izrek

1. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru drugotožene stranke proti sklepu o začasni odredbi istega sodišča z dne 20. 3. 2008 ugodi ter se predlog za izdajo začasne odredbe proti drugotoženi stranki zavrne.

2. Pritožba prvotožene stranke se zavrne ter se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, potrdi.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja odškodninskopravno varstvo svojih osebnostnih pravic. V okviru tega varstva je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove nadaljnje objavljanje podatkov o njej v povezavi z njeno dodelitvijo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu ter v povezavi z njenimi zasebnimi okoliščinami, nastalimi do 20. 3. 2008, in sicer na ta način, da se uporablja njeno polno ime in priimek, da se prepoveduje objavljanje fotografij ali posnetkov tožeče stranke in da se prepoveduje objavljanje kakršnihkoli podatkov, mnenj in komentarjev v povezavi z zdravljenjem tožnice ali v povezavi z njenim obravnavanjem pri centru za socialno delo ter v postopku dodelitve v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. Prepovedujejo se tudi nadaljnji podobni posegi. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo ter še isti dan izdalo sklep o začasni odredbi. Proti njej sta ugovarjala tako prvo kot drugotožena stranka in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njuna ugovora zavrnilo. Odločilo namreč je, da začasna odredba ostane v celoti v veljavi v 1., 3. in 4. točki izreka sklepa z dne 20. 3. 2008. Delno je ugodilo le njunemu ugovoru glede višine izrečene denarne kazni. Denarno kazen je znižalo.

Proti sklepu, s katerim je bil ugovor (izvzemši višino denarne kazni) tožene stranke zavrnjen in sklep o izdaji začasne odredbe v 1., 3. in 4. točki ohranjen v veljavi, vlaga pritožbo tožena stranka. V njej uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

Pritožba najprej zatrjuje, da so ji bile kratene njene procesne pravice. To utemeljuje s tem, da ji odgovor tožeče stranke na ugovor na sklep o izdaji začasne odredbe ni bil vročen oziroma ji je bil vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Ker izpodbijani sklep v svoji obrazložitvi povzema tudi navedbe iz te vloge, na katero pa tožena stranka ni mogla odgovoriti, je bila prikrajšana za obravnavanje pred sodiščem.

V nadaljevanju pritožba nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča, da je podana verjetnost obstoja terjatve. Meni, da zgolj z napovednikom za oddajo X, ta pogoj ni izkazan. Omenjena je namreč le 13-letna A.. Pritožba ponuja uradne statistične podatke o številu rojenih deklic s tem imenom v obdobju desetih let. Meni, da torej zgolj navedba o 13-letni A. ne zadošča za njeno identifikacijo. To pa pomeni, da tudi ni verjetnosti kršitve osebnostne pravice. Predhodna kršitev, na katero se opira izpodbijani sklep, naj bi bila podana ravno z objavo napovednika oddaje.

Pritožba prvemu sodišču nadalje očita, da izrek ni določen. Pri tem opozarja na dikcijo: in nadaljnjih podobnih posegih. Takšna opredelitev ni določna.

Pritožba se nadalje obregne ob razloge prvega sodišča, češ da tožena stranka ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, da bi poročanje o 13-letnemu otroku bilo dopustno z vidika ustavne pravice do svobode tiska. Meni, da ti razlogi nasprotujejo pravilom o dokaznem bremenu, pa tudi njeni ustavni pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Nazadnje pa tožena stranka vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije glede drugotožene stranke, to je Pro Plus, d.o.o.. Ta namreč ni ne izdajatelj medija, ne medij sam. Za razširjanje programskih vsebin je odgovoren le medij oziroma njegov izdajatelj.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena.

I. O pritožbi prvotožene stranke: Glede procesnega očitka: Očitek o tem, da so bile toženi stranki kratene njene procesne pravice, ker ji je bil odgovor na ugovor vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom, bi bile utemeljene, če bi se tožena stranka ne mogla opredeliti do procesnega gradiva, ki bi nato predstavljalo odločilna dejstva v sodni odločbi, ki se izpodbija. V tem primeru bi bilo poseženo v strankino pravico do izjave. Sicer se izjavljanje strank na določeni točki postopka nujno konča. Tako na primer ima stranka pravico do odgovora na pritožbo, nima pa nato nasprotna stranka pravice do nadaljnjega odgovora, saj je svoje že povedala v pritožbi. Drugačno stališče bi privedlo do absurdnega položaja, ko bi izmenjava vlog lahko trajala brez konca in kraja (ad infinitum). Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Odločeno je bilo torej o tem, ali ugovor izpodbija pravilnost izdane začasne odredbe (ter ali terja obravnavo na naroku), ne pa, ali morebiti ugovor izpodbija pravilnost sklepa o začasni odredbi, podkrepljenega še z gradivom iz odgovora na ugovor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni šlo za to, da bi tožeča stranka z navedbami v odgovoru na ugovor, zapolnjevala morebitne vrzeli v predlogu za izdajo začasne odredbe. Procesni očitek pritožnika je zato neutemeljen.

Glede verjetne izkazanosti obstoja terjatve: V obravnavani zadevi gre za varstvo osebnostnih pravic na podlagi zahteve za prenehanje s kršitvami le-teh (134. člen OZ (1)). Ta zahtevek je preventiven. Verjetnost terjatve (gre za enoten procesni pojem, na katerega se opirajo pravila o pogojih za izdajo začasne odredbe) v takšnem primeru pomeni, da je podana konkretna grožnja kršitve določene osebne dobrine (2). Ker gre za pravno razmerje, je njegova nujna sestavina tudi obstoj najmanj dveh pravnih subjektov. Ta grožnja mora biti zato podana s strani konkretnega pravnega subjekta, na katerega je nato mogoče nasloviti zahtevek, naj z nadaljnjimi ravnanji, s katerimi bi se kršila nedotakljivost človekove osebnosti, preneha.

Pritožba je uperjena v samo substanco pravnega razmerja, saj meni, da grožnje za poseg v osebnostno sfero ni moglo biti, ker opis 13-letna A. tožnice ne identificira. Navedeno bi lahko držalo v kakšnem drugem primeru, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pa tako stališče ni utemeljeno. Nasprotno: takšno stališče je sprenevedavo. O tožnici in njenem primeru so mediji že poročali s polnim imenom in priimkom ter celo z objavo fotografij. Navedbe o tem vsebuje že sam predlog za izdajo začasne odredbe, potrjujejo pa ga tudi priloženi izpiski objav na svetovnem spletu (gre za izpiske, ki se navezujejo na oddajo S. A. – priloge A11 do A13). Poleg tega tožnica trdi, da so o njej poročali tudi drugi mediji. Napovednik za oddajo X (gre za komercialno oddajo prvotožene stranke) je res govoril le o 13-letni A. (ne pa tudi o njenem priimku), a tudi o tem, da je bila deklica na psihiatriji, da je bila žrtev sodne izvršbe (3) ter da bodo soočili starše (glej prilogo A4, A5). Poleg imena in starosti je bilo torej navedenih še več podatkov, ki pomagajo identificirati tožnico, še najbolj pa grožnja, da bo v oddaji nastopila tožničina mati (napoved o „soočenju“ staršev). Slednje bi pomenilo popolno identifikacijo tožnice v oddaji. Ne glede na vse navedbe v napovedniku pa je odločilnega pomena, v kakšno medijsko klimo se je umestila objavljena napoved že omenjenega televizijskega šova. Priimka sploh ni bilo treba navesti, saj je tožnica zaradi poprejšnjega ravnanja medijev že postala medijski lik in jo je bilo mogoče identificirati tudi zgolj z navedbo 13-letna A.. Navedeno seveda ne pomeni, da prvotožena stranka odgovarja za ravnanja drugih medijev, kar skuša sugerirati v pritožbi. Prvotožena stranka odgovarja za svoje ravnanje. Pomen njenega ravnanja pa je mogoče presojati le vsebinsko in ta je tak, da govor o 13-letni A. (skupaj z ostalimi navedenimi podatki) v konkretni medijski klimi tožnico jasno identificira. Napoved televizijskega šova s takšno tematiko predstavlja grožnjo, da bo še v nadalje poseženo v njeno osebnostno sfero. To pomeni, da je prvotožena stranka pravi naslovnik, da se mu takšno protipravno ravnanje v nadalje prepove ter na ta način doseže preventivni namen določbe 134. člena OZ.

Glede ugovora, da je izrek začasne odredbe nedoločen: Res je, da je za kršitev prepovedi, normirane v začasni odredbi, določena kazen. Ker gre za kazen, so v takšno odločitev nujno vnesene posamezne prvine kaznovalnega prava in tako tudi zahteva po določni opredelitvi prepovedanega ravnanja (4). Ne glede na to, da gre za varstvo konkretnega civilnopravnega razmerja, prepoved z zagroženo kaznijo ne sme biti v nasprotju z navedenim načelom; vseeno pa velja, da je prožnost (elastičnost) pravila lahko zaradi varstva nasprotne stranke večja ter da je pravilo lahko pomensko bolj odprto (ter s tem nujno predmet kompleksnejše razlage v konkretnem primeru). Velja zahteva, da morata biti načelo nullum crimen nulla poena sine legae certa in načelo varstva ustavnih osebnostnih pravic ustrezno uravnoteženi. V obravnavani zadevi je tej zahtevi po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščeno.