Jedro

Ne glede na dejstvo, da je sodišče opravilo dva naroka, prvi toženi stranki dvojne nagrade za narok (isto opravilo) ni mogoče dosoditi: enkrat zaradi krivde tožeče stranke in drugič glede na njen uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II. o pravdnih stroških spremeni tako, da se znesek: „1.860,00 EUR“ pravilno glasi: „976,80 EUR.“

II. Prva tožena stranka mora v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki 154,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 50.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in za plačilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Pravdne stroške je naložilo v solidarno pačilo tožnikom, in sicer: prvi toženi stranki v višini 1.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka naprej (točka II. izreka) in drugi toženi stranki v višini 2.422,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija v točki II. izreka za vrednost 883,20 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo tako, da se dosojeni znesek (1.860,00 EUR) zniža za 883,20 EUR, prvi toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Izpodbijani znesek predstavlja nagrado za narok. Slednja je bila tožeči stranki naložena v plačilo že s sklepom z dne 4. 9. 2013, ko je bilo odločeno o separatnih stroških postopka prvotoženi stranki v zvezi z udeležbo na naroku dne 19. 8. 2013. Ponovno odločanje o nagradi za narok, ki se lahko prizna le enkrat in ne za vsak narok posebej, je v nasprotju z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Prva tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne, tožnikom pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Priznava, do so bili stroški za narok že priglašeni in odmerjeni kot separatni stroški. Tožeča stranka se zoper sklep o separatnih stroških ni pritožila. Zato je postal pravnomočen zavezujoč. Če se tožniki s sklepom niso strinjali, tega ne morejo sanirati s pritožbo zoper sodbo. Če bi višje sodišče ocenilo drugače, opozarja na namen zakonodajalca ob sprejemu ZOdvT, ki je bil v tem, da se določi tak sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bi odvetnike in stranke spodbujal k čimhitrejši rešitvi zadeve. Preprečil naj bi zavlačevanje postopka z vlaganjem novih pripravljalnih vlog in prelaganjem narokov. Ta ureditev ne more vplivati na določbo 156. člena ZPP. Razlaga ZOdvT, kot jo ponujajo tožniki, bi dejansko razveljavila 156. člen ZPP. Separatnih stroškov kot sankcije zoper zavlačevanje postopka ne bi bilo mogoče priznavati, saj se postopek praviloma ne more zaključiti brez naroka. Krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in podaljšanje sodnega postopka, je treba sankcionirati z uporabo 156. člena ZPP in skladno z namenom zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT pravdni stranki priznati dodatno nagrado za narok, ki je bil zaradi krivde nasprotne stranke preložen. Takšna stališča so že zavzeta v sodni praksi (sklep VSM I Cp 814/2012 z dne 20. 11. 2012 in VSL II Cp 97/2010 z dne 3. 3. 2010). Ugovarja še priglašenim pritožbenim stroškom tožeče stranke. Nagrada za pritožbo po tarifni številki 3210 ji ne pripada. Glede stroškov se uporablja tarifna št. 3220, ker se tožniki zoper odločbo o glavni stvari niso pritožili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Podatki spisa potrjujejo pritožbene navedbe, da je bilo v obravnavani zadevi o stroških odvetniške nagrade za narok odločeno kot o separatnih stroških s sklepom na redni št. 35, ki je pravnomočen (potrdilo na list. št. 58).

6. Po ustaljeni sodni praksi nagrada za narok po tarifni št. 3102 tarife ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (primerjaj sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Nagrada za obravnavo je fiksna ne glede na število narokov. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, da je takšna razlaga najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Upoštevalo je tudi namen zakonodajalca – doseči čimhitrejšo rešitev spora in preprečiti zavlačevanje postopkov zaradi nepotrebnega kopičenja vlog in prelaganja glavnih obravnav, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tako je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tarifna št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. V petem poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna št. 3500 in 3501). Samo v tem primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Kot je opozorilo Vrhovno sodišče, tega pravila, ki je izjema od splošnega pravila, ni mogoče širiti na druge primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti. ZOdvT posebnega pravila o dodatni nagradi za narok, ki bi bil zaradi krivde nasprotne stranke preložen, ne vsebuje. Namen zakonodajalca zagotoviti hitrost in koncentracijo postopka oziroma preprečiti zavlačevanje postopka zaradi prelaganja narokov, ki ga zagovarja tožena stranka, pa je dosežen že z določitvijo enotne fiksne nagrade za narok ne glede na število obravnav.

7. Za obravnavani primer to pomeni, da ne glede na dejstvo, da je sodišče opravilo dva naroka, prvi toženi stranki dvojne nagrade za narok (isto opravilo) ni mogoče dosoditi: enkrat zaradi krivde tožeče stranke (prvi odstavek 156. člena ZPP) in drugič glede na njen uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločbi, na kateri se sklicuje prva tožena stranka v odgovoru na pritožbo, z obravnavano zadevo nista primerljivi. Sklep VSM I Cp 814/2012 se je nanašal na pritožbo zoper sklep o separatnih stroških in je zavzel stališče o njihovi višini (in sicer v višini nagrade za narok po tarifni št. 3102 ZodvT). Iz odločbe VSL II Cp 97/2010 z dne 3. 3. 2010 pa ni mogoče razbrati, ali so bili separatni stroški odmerjeni po ZOdvT ali po prejšnji Odvetniški tarifi, ki je omogočala nagrado odvetnikom za vsak opravljeni narok.

8. Tako je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje s ponovnim priznanjem nagrade za narok, o čemer je že enkrat odločilo, zmotno uporabilo materialno pravo – določbe ZOdvT. To je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve. Dosojene stroške prve tožene stranke v točki II. izpodbijane sodbe 1.860,00 EUR je pritožbeno sodišče znižalo za uveljavljanih 883,00 EUR, tako da znesek, ki ga mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki, pravilno glasi 976,80 EUR. Pritožbeno sodišče je navedeno odločitev sprejelo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. istega zakona.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora prva tožena stranka povrniti pritožbene stroške. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 76 in se nanašajo na odvetniške stroške s pritožbo. Nagrada za postopek je odmerjena po tarifni št. 3220 v višini 50,00 EUR in ne po tarifni št. 3210, kar zmotno uveljavlja pritožba. Odmerjeni stroški obsegajo še pripadajoči DDV po tarifni št. 6007 (skupno znašajo odvetniški stroški 61,00 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 93,00 EUR, skupaj torej 154,00 EUR. V primeru zamude bo prva tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka naprej (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).