Jedro

Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 7. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR je v tem, da se izvaja delovno razmerje zgolj z namenom izobraževanja ali usposabljanja za delo, ne pa zaradi dejanskega opravljanja del in nalog konkretnega delovnega mesta. Gre za izvajanje izobraževanja in usposabljanja delavca tako s praktičnega kot teoretičnega vidika v cilju, da bo po njegovem zaključku lahko samostojno izvajal delovne zadolžitve za nedoločen čas. V tej zvezi določi delodajalec program ter način spremljanja izobraževanja in usposabljanja delavca, kar je lahko med strankama delovnega razmerja predmet dogovora v pogodbi o zaposlitvi ali pa v ustreznem aktu. Ker v obravnavanem primeru ta razlog ni bil dokazan, saj je bilo ugotovljeno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le z namenom izvajanja prodaje, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnice št.... z dne 18. 8. 2009, ki je bila sklenjena s toženo stranko za delovno mesto prodajalke, sklenjena za nedoločen čas (1. točka izreka); ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki je bila podana dne 20. 2. 2010, nezakonita in se razveljavi (2. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna skleniti s tožnico pisno pogodbo o zaposlitvi z enako vsebino kot je vsebina pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 8. 2009 s tem, da je sklenjena za nedoločen čas, v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka); ugotovilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 2. 2010 in še traja ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico takoj pozvati na delo, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji priznati za čas od 20. 2. 2010 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, ji za čas od 20. 2. 2010 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačila dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (4. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.008,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (5. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga 7. alineje 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), to je zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpolnjevanja na delo oz. izobraževanja. Takrat je prodajala prestižno kozmetiko in kozmetiko višjega ranga, ki se ne prodaja v vseh prodajalnah, ki ponujajo kozmetiko. Direktor je tožnico seznanil, da bo glede prodaje takšnih izdelkov potrebno dodatno izobraževanje, saj glede tega ni imela dovolj delovnih izkušenj. To se je v času zaposlitve tudi izvajalo. V tej zvezi sicer ni predložila nobenega programa o izobraževanju. Imela ga je organiziranega na način, da so tisti, ki so bili zaposleni na Hrvaškem, prihajali v Slovenijo in usposabljali prodajalce. Šlo je za interna izobraževanja, kar sta potrdili tako tožnica kot prodajalka M.N.. Takšna oblika izobraževanja v celoti utemeljuje razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z navedeno zakonsko določbo. Tožnica je bila ob podpisu pogodbe seznanjena, da sklepa takšno pogodbo. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da jo mora vrniti nazaj na delo, saj v sistemizaciji delovnih mest za prodajalno nima več predvidene zaposlitve za dve prodajalki. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o plačilu plače, saj je tožnica v času brezposelnosti prejemala nadomestilo, od dne 30. 7. 2010 dalje pa je na porodniškem dopustu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloga. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V tem sporu gre za presojo, ali je tožena stranka dejansko in iz utemeljenega zakonskega razloga sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Takšna oblika pogodbe predstavlja izjemo od pravila, določenega v 1. odstavku 10. člena ZDR, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev priloge Direktive 1999/70/EEC. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je mogoče skleniti izključno iz razlogov, predvidenih v določbi 52. člena ZDR. Če je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo za nedoločen čas.

V konkretnem primeru je tožena stranka dne 18. 8. 2009 sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas 6 mesecev za delovno mesto prodajalke in z nastopom dela od 20. 8. 2009 do 20. 2. 2010. Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) je razvidno, da se tožnica razporedi na delovno mesto prodajalke, za katero se zahtevajo pogoji, ki jih delavka v celoti izpolnjuje. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga 7. alineje 1. odstavka 52. člena ZDR, to je zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpolnjevanja za delo oz. izobraževanja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z navedeno zakonsko določbo v tem, da se izvaja delovno razmerje zgolj z namenom izobraževanja ali usposabljanja za delo, ne pa zaradi dejanskega opravljanja del in nalog konkretnega delovnega mesta. Gre za izvajanje izobraževanja in usposabljanja delavca tako s praktičnega kot teoretičnega vidika v cilju, da bo po njegovem zaključku lahko samostojno izvajal delovne zadolžitve za nedoločen čas. V tej zvezi določi delodajalec program ter način spremljanja izobraževanja in usposabljanja delavca, kar je lahko med strankama delovnega razmerja predmet dogovora v pogodbi o zaposlitvi ali pa v ustreznem aktu.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnica v spornem času opravljala delo prodajalke na lokaciji v N., delo pa sta v obratovalnem času od 8. do 19. ure na delovni dan opravljali dve izvajalki. Po izpovedbi direktorja D. je tožena stranka prodajala kozmetiko višjega cenovnega razreda in nudila delavkam ustrezno izobraževanja za prodajo takšnih izdelkov. Vendar tožena stranka v sporu ni dokazala, da je imela za tožnico izdelan pisen program izobraževanja ali kako drugačno obliko usposabljanja za delo. Tožnica je izpovedala, da je iz Z. res dvakrat prišla oseba, ki je tako njej kot sodelavki M.N. povedala nekaj o parfumih in kremah, ki so jih prodajali, poleg tega pa so se na njo lahko obrnili tudi po telefonu. Takšno izpovedbo je potrdila tudi M.N.. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da navedeni način nudenja informacije in inštrukcij o prodaji kozmetičnih izdelkov ne predstavlja takšne oblike izobraževanja in usposabljanja tožnice, kot ga predvideva določba 7. alineje, 1. odstavka 52. člena ZDR, saj ne utemeljuje namena oziroma razloga, zaradi katerega je bila sklenjena izpodbijana pogodba o zaposlitvi za določen čas. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila v tožničinem primeru sklenjena zgolj in z namenom izvajanja prodaje, ne pa prvenstveno zaradi izobraževanja in usposabljanja za delo prodajalke. To bi bilo pravilno, saj bi po izteku pogodbe imela zaključeno izobraževanje podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V tej zvezi je tudi zmotno opozarjanje tožene stranke na razlog pomanjkanja delovnih izkušenj, saj je imela tožnica v osnovi dovolj delovnih izkušenj in znanja že iz prejšnje zaposlitve v Š., ko je med ostalim prodajala tudi kozmetiko. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno in zakonito sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je v skladu z določbo 54. člena ZDR tožničino delovno razmerje pri toženi stranki transformiralo iz določenega v nedoločen čas. Tožnica je upravičena do njegove ponovne vzpostavitve pri toženi stranki za delo, ki ga je izvajala pred odpovedjo pogodbe in z enakimi pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja. Na takšno obveznost ne more imeti nobenega vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka v dosedanji prodajalni nima več toliko sistemiziranih delovnih mest, kolikor jih je imela v času pred odpovedjo pogodbe, saj je dolžna zagotoviti tožnici ob reintegraciji delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi. Glede na to, da pritožba opozarja, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja v času porodniškega dopusta prejemala nadomestilo, pa takšno prejemanje v ničemer ne odvezuje tožene stranke, da ji za čas brezposelnosti ni dolžna poravnati zaostale plače. Seveda pa bo imela tožena stranka v nadaljevanju možnost, da bo lahko denarne pravice in obveznosti iz tega naslova finančno uredila v razmerju z zavodom, ki je v tožničinem primeru pristojen za obračunanje in nakazovanje ustreznega nadomestila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pritožbeno sodišče tega v primeru tožnice ni ugotovilo.