Jedro

V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi tožničinega umika tožbe ustavilo postopek. Hkrati je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 395,25 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločitev tako, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, podredno pa, da naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločalo o stroških postopka na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namesto na podlagi 413. člena ZPP, torej po prostem preudarku. Skladno z navedeno določbo bi moralo vsaki stranki naložiti plačilo svojih stroškov postopka. Tožnica plačila stroškov ne zmore, saj bi bilo resno ogroženo njeno preživljanje in preživljanje mladoletnega otroka. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka sama krije stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Spor v katerem je bila izdana izpodbijana odločba sodi med spore iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP). V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka(1). Ob takšni zakonski podlagi prosti preudarek res največkrat narekuje odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Ker so ti postopki največkrat izvedeni v skupnem interesu pravdnih strank oziroma v interesu največje koristi otrok, sodna praksa uveljavlja tudi načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena za izvedbo dokazov, če je njihova izvedba pogojevana z nastalimi stroški(2). Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tak tipični primer. Tožnica je namreč vložila tožbo glede zaupanja otroka v vzgojo in varstvo, določitev stikov in preživnine zoper toženca, za katerega se je izkazalo, da ni oče mladoletnega otroka. Kot je tožnica sama navedla, je bil to razlog za njen umik tožbe. V takšnem primeru, ko je bil torej toženec neutemeljeno pritegnjen v postopek kot pasivna stranka, in ko je svoj pravni položaj moral zavarovati, je prav, da te stroške krije tožnica, ne pa on sam. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, čeprav je njena podlaga v 413. členu in ne v prvem odstavku 158. člena ZPP.

Op. št. (1): Lojze Ude in ostali Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Tretja knjiga str. 631. Op. št. (2): Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1238/2012.