Jedro

Sodišče spremembe tožbe ne more dopustiti le delno, in sicer tako, da se sprememba s postavitvijo eventualnega zahtevka dopusti le do določene višine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe ne dovoli.

Obrazložitev

V obravnavani pravdni zadevi je tožeča stranka postavila naknadni podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je odločalo o dovolitvi spremembe tožbe. Odločilo je, da se sprememba tožbe dovoli do višine 8.346,00 EUR, nad tem zneskom pa se sprememba tožbe ne dovoli.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve bistvenih določb pravdnega postopka. Ob tem dodaja, da so kršena tudi ustavna določila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano spremembo tožbe. Pritožnica se nikakor ne more strinjati z ravnanjem sodišča, ki je spremembo sodbe le delno dopustilo. Ne more sprejeti stališča, da se je sodišče odločilo tako, da je enovito postavljeni zahtevek glede pristojnosti razdelilo in se izreklo za pristojno, da odloča le do zneska 8.345,00 EUR. S tem je kršeno načelo iz 2. člena ZPP (1). Zahtevek je potrebno gledati kot celoto, torej v primeru podrednega zahtevka kot zahtevek v višini 20.925,00 EUR. Sodišče se lahko izreče glede stvarne pristojnosti le o tako postavljenem zahtevku in v takšni višini. Ob tem opozarja, da tožeča stranka sedaj pred Okrožnim sodiščem ne more postaviti niti samostojnega zahtevka, ker bi šlo za litispendenco, niti ne more postaviti podrednega zahtevka, ker nima glavnega zahtevka in praktično nima nobene možnosti, da bi pred sodiščem uspela. Takšno stališče pa pomeni tudi kršitev ustavnih pravic, to je pravice do učinkovitega varstva pravice pred sodiščem po 15. členu Ustave RS. Pritožba meni, da bi moralo sodišče sklep spremeniti tako, da bi spremembo tožbe dovolilo, hkrati pa odločilo, da je pristojno sodišče Okrožno sodišče v Celju, ki naj se mu zadeva odstopi v reševanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP). V tem določilu je urejena možnost vložitve podrednega tožbenega zahtevka. V naslednjem odstavku istega člena pa je določeno, da se zahtevki lahko uveljavljajo na ta način z eno tožbo le, če je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljanih zahtevkom in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.

Iz tega sledi, da tožeča stranka podrednega zahtevka ne more postaviti oziroma sodišče takšne naknadne eventualne kumulacije ne sme dopustiti.

Pritožba ima prav, ko nasprotuje ravnanju sodišča prve stopnje, ki je zahtevek razdelilo. Takšno ravnanje je v resnici nedopusten poseg v celovitost tožbenega zahtevka ter predstavlja kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP. Takšnega učinka tožeča stranka noče in to v pritožbi tudi konkretizirano opredeli. Pritožba se zavzema sicer za drugačno rešitev in sicer takšno, da bi sodišče spremembo tožbe dopustilo, potem pa bi se izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo okrožnemu sodišču. Vendar bi tudi takšna rešitev nasprotovala načelu dispozitivnosti (2. člen ZPP). Gre namreč za podredni zahtevek, ki oživi ter sme sodišče o njem odločati šele tedaj, ko in če je primarni zahtevek v celoti zavrnjen. Glede takšnega, latentnega tožbenega zahtevka pa se sodišče tudi ne more izrekati za nepristojno in zadeve odstopiti drugemu sodišču. Pravilno ravnanje bi torej bilo, da bi sodišče spremembe tožbe ne dopustilo, ker je podana ovira iz 4. odstavka 182. člena ZPP.

V pritožbenem postopku pa se zastavlja vprašanje, ali je v odločitev, da se sprememba tožbe dopusti do višine 8.346,00 EUR mogoče posegati oziroma ali je tudi zgolj ta del odločitve predmet pritožbenega napada. Odgovor je pritrdilen. Pritožba namreč konkretizirano navaja, zakaj prav takšna odločitev, kot je sedaj, posega celo v njene ustavne pravice. Glede tega ima prav. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sprememba tožbe v celoti ne dovoli (3. točka 356. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - Ur. l. RS, št. 45/2008).