Jedro

Toženka nima pravice zahtevati od tožnice položitev varščine za pravdne stroške, če v državi katere državljanka je tožnica, državljani SFRJ, niso dolžni dajati varščine (83. čl. ZUKZ). Pri tem se upošteva dejansko vzajemnost. Morebitnega neobstoja vzajemnosti pa toženka z zatrjevanji ni uspela izkazati.

Izrek

Pritožba drugotožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zahtevek drugotožene stranke za položitev tožniške varščine zavrnilo. Tožnica je namreč državljanka Republike Nemčije in je vložila pri tuk. sodišču zoper toženca tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe. Drugotoženka je zahtevala, da sodišče naloži tožnici v plačilo varščino za pravdne stroške v znesku 350.000,00 SIT. Pri odločanju je sodišče upoštevalo določbo 82. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ) in ugotovilo, da kadar začne tuji državljan ali oseba brez državljanstva pravdo pri tukajšnjem sodišču mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške, pri čemer pa je v 83. členu določeno, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine. Ker je država Republika Nemčija podpisnica Haaške konvencije iz leta 1954, ki določa, da državljani Republike Slovenije kot tožniki niso dolžni dajati varščine pri tamkajšnjem sodišču, je sodišče zahtevek za položitev le-te pri nas zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se je pritožila toženka in pritožbeno navaja,da verjetno sicer drži,da je država Republika Nemčija podpisnica Haaške konvencije, vendar pa da ne drži, da bi Nemčija podpisala kakršnokoli mednarodno pogodbo, ki bi določala da državljani Republike Slovenije kot tožniki niso dolžni dajati varščine. Haaška konvencija je veljala le med Republiko Nemčijo in SFRJ, ki je razpadla, ni pa veljala in tudi ne velja med Republiko Nemčijo in Republiko Slovenijo. Tako med Republiko Nemčijo in Republiko Slovenijo ne obstaja niti dejanska vzajemnost, ker so državljani Republike Slovenije kot tožniki dolžni v Republiki Nemčiji polagati tožniško varščino. Takšna obveznost pa tudi pogodbeno ni izključena, saj z Republiko Nemčijo ni bila sklenjena nobena mednarodna pogodba. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za položitev tožniške varščine ugodi.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba drugotoženke ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99, je pritožbeno sodišče ob obravnavi izpodbijanega sklepa uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92). Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354. člena ZPP/77 v postopku pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče je, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, podano v določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ) in sicer v 83. členu, kjer je med drugim določeno, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik državljani SFRJ niso dolžni dajati varščine. Pri tem prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je bivša S. bila podpisnica mednarodne konvencije in sicer Haaške konvencije o civilnem postopku iz leta 1954, hkrati pa je tudi pravilno ugotovilo, da je bila podpisnica te konvencije tudi Republika Nemčija, katere državljanka je tožnica. V cit. Haaški konvenciji z dne 1. marca 1954 je v 17. členu določeno, da državljanom ene od držav pogodbenic, ki imajo svoje stalno prebivališče ali bivališče v eni od teh držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki ali kot intervenienti, ne sme naložiti v plačilo nikakršna varščina ali depozit. Upoštevaje pritožbene navedbe tožene stranke, le-ta očitno šteje za sporno nasledstvo SFRJ, oziroma Republike Slovenije. Republika Slovenija je z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-1) v 3. členu določilo, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo. V II. odst. cit. določbe pa je določeno,da izvršni svet Socialistične Republike Slovenije v 3 mesecih predloži Skupščini Republike Slovenije pregled mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na Republiko Slovenijo, na podlagi katerega Socialistična Republika Slovenija sprejme akt o notifikaciji teh mednarodnih pogodb drugim pogodbenim strankam. Takšen akt o notifikaciji nasledstva Haaških konvencij, je Skupščina Republika Slovenija sprejela 13. maja 1992 (Ur. l. RS, št. 24/92), v katerem Socialistična Republika Slovenija ugotavlja, da je Republika Slovenija pravna naslednica v tem aktu naštetih mednarodnih sporazumov, katerih članica je bila nekdanja SFRJ in sicer med drugim tudi Haaške konvencije sprejete na Haaški konferenci na mednarodnem zasedanju prava, to je Konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954, ki je objavljena v Ur. listu FLRJ - mednarodne pogodbe št. 6/62. Republika Slovenije je sprejela mednarodne pogodbe, navedene v tem aktu, brez pridržkov. Upoštevaje navedeno sta podpisnici cit. Haaške konvencije tako država, katere državljanka je tožnica, to je Republika Nemčija, kakor tudi Republika Slovenija, država drugotožene stranke, ki je podala predlog za položitev tožniške varščine. Primeri, ko toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške so namreč v ZUKZ taksativno našteti in so posledica določenih lastnosti strank, vrste spora ali narave zahtevka. Tožnik ni dolžan dati varščine, med drugim tudi, če v državi katere državljan je, naši državljani niso dolžni dajati varščine za pravdne stroške. Tu gre torej za oprostitev na temelju vzajemnosti, pri čemer zadošča dejanska vzajemnost. Na podlagi do sedaj ugotovljenega pa drugotoženki s pritožbenimi zatrjevanji morebitnega neobstoja vzajemnosti ni uspelo dokazati in s tem tudi ugotovitev in zaključkov prvostopnega sodišča ne ovreči. Ob ugotovljenem je bilo zato potrebno pritožbo drugotožene stranke v celoti zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (točka 2 380. člena ZPP/77).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.