Jedro

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šestih mesecev zapora, ter ji na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1, upoštevaje kazen petih mesecev zapora, določeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 11064/2018 z dne 27. 6. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča VII Kp 11064/2018 z dne 28. 5. 2020, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V primeru preklica pogojne obsodbe se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v enotno zaporno kazen všteje čas, prestan v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca mladoletnega oškodovanca pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbe obsojenke, njenega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je obsojenkina zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje, oziroma naj ju spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe in stroške postopka naloži v breme proračuna.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljene ocenjuje vložničine navedbe, da je lahko obsojenka v času zadržanosti otrokovega očeta na podlagi petega odstavka 151. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sama izvrševala starševsko skrb. Prehod starševske skrbi bi bil podan v primeru daljše ali večje ovire pri izvrševanju starševstva. Situacija, ko je oče otroka za kratek čas zaupal babici, ne predstavlja podlage za prehod starševske skrbi. Prepustitev otroka babici tudi ne more predstavljati izvrševanja stikov na način, ki bi terjal sklenitev posebnega sporazuma ali odločitev sodišča. Napačna je navedba v zahtevi, da je bila obsojenka spoznana za krivo, ker bi preprečevala stike otroka z očetom, zato so obsežna izvajanja o poteku stikov obsojenke z otrokom za odločitev brezpredmetna. Na ugotovitve kazenske odgovornosti po tožilčevem stališču ne morejo vplivati očitki, usmerjeni v odredbe sodišča, izdane v predkazenskem postopku, enako velja za očitke, da naj bi otroka ugrabila policija. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je na navedbe, da bi moralo biti dejanje kvečjemu opredeljeno kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1, ustrezno odgovorilo že višje sodišče. Meni, da vložnica s sklicevanjem na kazensko ovadbo, podano zoper otrokovo babico, zaradi prekludiranosti ne more uspeti. Vrhovni državni tožilec zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki se je o njem izjavila in vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je dne 8. 12. 2018 v sostorilstvu s svojim očetom B. B. s silo odvzela svojega sina, mld. C. C., ki je bil na podlagi odločbe sodišča v vzgojo in varstvo zaupan njegovemu očetu D. D., ta pa ga je v času inkriminiranega dogodka zaupal v varstvo otrokovi babici E. E. Obsojenka in soobsojeni B. B. sta otroka po odvzemu zadrževala v stanovanju v Domžalah do naslednjega dne, ko ga je na podlagi pisne odredbe sodišča za opravo hišne preiskave našla policija.

6. Vložnica nižjima sodiščema očita, da sta napačno razlagali peti odstavek 151. člena DZ, po katerem v primeru, da je eden od staršev zadržan, drug starš sam izvaja starševsko skrb. Meni, da kaznivega dejanja ni mogoče izvršiti na način, kot se očita obsojenki, ki je svojega mladoletnega otroka vzela babici, torej osebi, ki za vzgojo in varstvo otroka ni bila pooblaščena. Nasprotuje stališču višjega sodišča, ki je enake pritožbene navedbe zavrnilo z navedbo, da je oče otroka za krajši čas prepustil v varstvo tretji osebi, za kar ni potreboval obsojenkinega soglasja.

7. Navedbe niso utemeljene. Izvajanje starševske skrbi ureja 151. člen DZ, ki v prvem odstavku določa, da starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. V drugem in tretjem odstavku zakon ureja izvajanje starševske skrbi v primeru, ko starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema. O vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, starša odločata sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, pa odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. V obravnavani zadevi je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2078/2017 z dne 25. 1. 2018 mladoletni otrok začasno zaupan v vzgojo in varstvo otrokovemu očetu, kar je ključno za presojo obsojenkinega ravnanja.

8. Nižji sodišči sta ugotovili, da je otrokov oče kritičnega dne za pomoč pri varstvu prosil svojo mamo, saj je bil sam začasno zadržan, ker je moral preveriti poškodbe na stanovanjski hiši, o katerih je bil obveščen. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da je zaupanje otroka v (kratkotrajno) varstvo tretji osebi običajna in popolnoma vsakdanja življenjska situacija, za kar starš, ki mu je zaupana vzgoja in varstvo otroka, ne potrebuje soglasja drugega starša. Gre za vidik otrokovega varstva, ki ne presega vsakodnevnih vprašanj v zvezi s skrbjo za otroka. Ne gre za odločitev, ki bi bistveno vplivala na njegov razvoj, kot so npr. izbira in sprememba osebnega imena ali odločitve o otrokovem zdravljenju1. Zaupanje otroka v varstvo babici z namenom opravljanja drugih obveznosti ne dosega primerljive stopnje intenzitete, da bi šlo za situacijo, ko bi morala obsojenka kot otrokova mati podati soglasje. V nasprotju s tem, kar zatrjuje vložnica, glede na naravo varstva otroka s strani babice tudi ni šlo za izvrševanje stikov v smislu 142. člena DZ, po katerem ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami (tj. ne le s starši). Stiki so v takem primeru urejeni na podlagi sklenitve sporazuma ali odločbe sodišča, do česar pa v obravnavani situaciji ni prišlo, pač pa je šlo za odločite, ki jo je D. D. sprejel v okviru odločanja o otrokovem vsakdanu.

9. Vrhovno sodišče sprejema tudi stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da ne gre za vrsto očetove odsotnosti, ki bi bila podlaga za prenos izvajanja starševske skrbi. Situacije, ki jih obravnava peti odstavek 151. člena DZ, na katerega se vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje, so namreč bistveno trajnejše narave, npr. bolezen, prestajanje prostostne kazni, odsotnost, pri čemer bivališče starša ni znano ipd.2 Izvajanje starševske skrbi v nasprotju z vložničinim stališčem ni prešlo na obsojenko samo zato, ker je oče zaradi lažjega opravljanja svojih obveznosti za pomoč pri varstvu prosil otrokovo babico.

10. Vložnica nadalje navaja, da je otrokov oče po tem, ko ga je obvestila, da je ta pri njej, nikoli ni poklical ali z njo skušal vzpostaviti kontakt, poleg tega je bil s strani hrvaških organov pregona pridržan do 10. 12. 2018. Trdi, da je s tem, ko je bil še v času očetovega pridržanja s strani policije vrnjen babici, otrok bil protipravno odvzet materi. Navedbe niso utemeljene. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je D. D. po tem, ko ga je njegova mama E. E. po telefonu obvestila o odvzemu otroka, šel s svojim varnostnikom še istega dne na Hrvaško preveriti, če se otrok z obsojenko nahaja tam. Hrvaški varnostni organi so ga zadržali na Policijski postaji v Pulju do 10. 2. 2018, zato otrok dne 9. 12. 2019, po posredovanju policije, ni bil predan njemu, pač pa babici. Zakonske znake kaznivega dejanja je obsojenka izvršila s tem, ko je otroka dne 8. 12. 2018 odvzela in in ga do posredovanja policije zadrževala pri sebi, kljub temu, da je bil v vzgojo in varstvo zaupan očetu. Naknadno dogajanje, ko je bil otrok po posredovanju policije zaradi očetovega pridržanja, do katerega je prišlo šele po odvzemu otroka, predan babici E. E., za presojo obsojenkine kazenske odgovornosti ni relevantno.

11. Neutemeljene so tudi navedbe, da se obsojenki lahko kvečjemu očita izvršitev kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1. Vložnica nasprotuje stališču višjega sodišča, da je pri samovoljnosti varovana druga kazenskopravna dobrina, tj. javni red in mir, kot pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne po 190. členu KZ-1. Za presojo utemeljenosti vložničinih navedb ni ključno, ali je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila (tudi) zakonske znake kaznivega dejanja samovolje, pač pa, ali je pravilna presoja nižjih sodišč, da je izvršila kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1. Drži, kar je na strani 15 svoje sodbe navedlo sodišče prve stopnje, da je obsojenka s tem, ko je odvzela otroka očetu, ki mu je bil otrok z začasno odredbo zaupan v vzgojo in varstvo, in ga zadrževala v svojem stanovanju, izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 190. členu KZ-1, zato je očitek o tem, da bi moralo sodišče ravnanje kvečjemu kvalificirati kot milejše kaznivo dejanje samovoljnosti, neutemeljen.

12. Zahtevi vložnica prilaga kazenski ovadbi zoper E. E. s pojasnilom, da gre za dejstva, ki nižjima sodiščema ob izrekanju sodb niso bila znana in na podlagi katerih bo lahko Vrhovno sodišče opravilo "post festum" presojo. Ovadbi sta bili predloženi šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom, ne pa tudi že sodišču druge stopnje, ko je to odločalo o pritožbi zoper sodbo, zato je s tem delom zahteve za varstvo zakonitosti zaradi materialne neizčrpnosti vložnica prekludirana (peti odstavek 420. člena ZKP). V dopisu z dne 18. 11. 2022, ki ga je naslovila na Vrhovno sodišče, se obsojenka sklicuje na poročilo o nadzoru, ki ga je opravila Detektivsko varnostna agencija. Gre za navedbe, ki jih je podala po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve ni upoštevalo.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, delno pa so tudi materialno neizčrpane, zato jo je v skladu z določilom prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka je prejemnica denarne socialne pomoči, zato jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 B. Novak: Komentar Komentar 151. člena DZ, v: Komentar Družinskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 472. 2 B. Novak: Komentar Komentar 151. člena DZ, v: Komentar Družinskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 474.