Jedro

Za zahtevo za varstvo zakonitosti morata biti izpolnjena dva pogoja: pravnomočna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek. Sodba mora postati torej formalno pravnomočna (je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo) in materialno pravnomočna (o predmetu obtožbe je dokončno odločeno in razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, ni dopustno ponovno sojenje).

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo B.Š. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ, za kateri mu je določilo kazni 4 mesece in 3 mesece zapora. Pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.2003, v kateri mu je bila za štiri kazniva dejanja izmikanja plačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let in posebnim pogojem, da mora v 10-ih mesecih po pravnomočnosti sodbe plačati zakoniti zastopnici oškodovank M.K. zaostalo preživnino, je preklicalo in izreklo ob upoštevanju posamičnih kaznih, določenih v tem postopku enotno kazen eno leto zapora. Višje sodišče pa je s sklepom z dne 9.3.2006 pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper navedeno odločbo Višjega sodišča je vložil vrhovni državni tožilec A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 420. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom tega člena, zaradi kršitve 3/d točke 1. odstavka 25. člena ZKP, v zvezi s 3. in 4. odstavkom 506. člena ZKP, ker je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe ob pogoju, da sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (3. odstavek 420. člena ZKP). 1. odstavek točke 3/d 25. člena ZKP namreč določa, da odloči o preklicu pogojne obsodbe sodnik posameznik pri okrajnem sodišču. Vzrok za razveljavitev, ki ga je navedlo pritožbeno sodišče (o preklicu pogojne obsodbe ni odločal senat treh sodnikov v skladu z določbo 2. odstavka 506. člena ZKP) je torej v direktnem nasprotju s citirano določbo ZKP. Ker se tudi točka 3/d 1. odstavka 25. člena ZKP neposredno sklicuje na 3. in 4. odstavek 506. člena ZKP, je očitno, da senat treh sodnikov odloča kot zunajobravnavni senat le v primeru, če je bila pravnomočna sodba izdana v rednem postopku. V skrajšanem postopku pa odloča o preklicu pogojne obsodbe sodnik, ki jo je izrekel. Zahteva ni dovoljena.

Vrhovno sodišče se v presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ni spuščalo, saj za to v določbah ZKP ni imelo pooblastila, ker tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zoper sklep, s katerim je bila sodna odločba v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena nižjemu sodišču v ponovno sojenje, čeprav zoper tak sklep ni pritožbe.

V smislu določila člena 420 ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja: 1. pravnomočna odločba in 2. pravnomočno končan kazenski postopek. Sodba mora postati torej formalno pravnomočna (je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo) in materialno pravnomočna (o predmetu obtožbe je dokončno odločeno, zaradi česar o tej obtožbi, razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, ni dopustno ponovno sojenje). V 4. odstavku 420. člena ZKP sicer predvideva izjemo in dopušča vložitev tega izrednega pravnega sredstva preden je pravnomočno končan kazenski postopek, vendar se to nanaša le na sklepe o odreditvi oziroma določene sklepe o podaljšanju pripora. Res je tudi, da ima vrhovni državni tožilec pri vložitvi tega izrednega pravnega sredstva nekoliko širša pooblastila, saj sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zaradi nebistvenih kršitev določb kazenskega postopka, če oceni, da je lahko odločitev Vrhovnega sodišča koristno napotilo nižjim sodiščem glede uporabe zakona v drugih, podobnih primerih, med tem ko obdolžencu oziroma obsojencu ta pravica ni dana, ker nima pravnega interesa za ugotovitev, da je bila storjena nebistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe. V skladu s 421. členom ZKP lahko vrhovni državni tožilec tudi vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tako v korist kot v škodo obdolženca, pri čemer pa ni vezan na noben rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Drugih izjem v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti v korist vrhovnega državnega tožilca ZKP ne predvideva.

V konkretni kazenski zadevi je, kot je bilo že povedano vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je Višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Gre torej za procesno situacijo, v kateri niso izpolnjeni pogoji, predvideni v 1. odstavku 420. člena ZKP za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, saj odločba ni postala materialno pravnomočna niti ni pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženega B.Š. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena, ob smiselni uporabi 390. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.