Jedro

Ker tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla (in dokazala), da je preverila možnost prezaposlitve tožnika oziroma da je ugotovila, da tožnika ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v 4. točki izreka tako, da v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.046,80 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku zaradi nesposobnosti z dne 8. 6. 2009 in določilo trajanje delovnega razmerja med strankama do 20. 1. 2010 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od prenehanja delovnega razmerja dne 4. 8. 2009 do vključno 20. 1. 2010 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med temi plače v mesečnem neto znesku v višini 1.320,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec ter od tožnikovih bruto plač obračuna in vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (2. tč. izreka), ter mu plača odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 1. 2010 dalje, vse v roku 8 dni in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.099,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper ugodilni del sodbe, se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oz. podredno, sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi poudarja, da sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo določila 2. odst. 88. čl. ZDR. Glede prve očitane kršitve je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ocenjuje, da gre za tako kršitev, kjer bi toženec moral uporabiti 1. odst. 83. čl. ZDR in tožnika pred odpovedjo opozoriti na eventualne posledice ponovne kršitve te delovne obveznosti, ne pa da mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedal. Glede druge kršitve, torej nedoseganja rezultatov dela oz. prometa, ki bi ga moral tožnik mesečno opraviti v višini 350.000,00 EUR, dosegel pa ga je le v višini 208.032,25 EUR, ob tem, da je drugi najslabši komercialist dosegel mesečni promet v višini 1.000.000,00 EUR, izpodbijana sodba v obrazložitvi ne pojasni, zakaj meni, da ta kršitev ni tako huda, da sodišče ni upravičeno do uporabe 2. odst. 88. čl. ZDR in tožniku delovno razmerje prekiniti na podlagi določila 3. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR, ob uporabi 2. odst. 88. čl. ZDR. Sodišče je namreč nesporno ugotovilo, da je ta kršitev nastala, da jo je povzročil tožnik sam, da so vse navedbe tožnika, zakaj ni dosegel norme in njegovo sklicevanje na krivdo sodelavcev in novo organizacijo, v celoti neutemeljene. Ker se je v sodnem postopku izkazalo, da sprememba organizacije in kadrovske spremembe nikakor niso mogle vplivati na delovni proces, in ker ni bilo nič drugega navedeno kot razlog, ob tem, da je bil tožnik redno prisoten na delovnem mestu in ni deloval deviantno, je tožena stranka upravičeno ocenila, da dela ni več zmožen uspešno opravljati v obsegu, ki se je od njega pričakoval. Tožnik je v prvih letih normalno opravljal delovne obveznosti, v drugih enotah so kljub recesiji vsi vsaj 3x presegali plan, le tožnik ga je dosegal le v 60 %, ob tem, da je imel enake pogoje za delo in ni bilo zaznati kakršnihkoli kršitev delovne obveznosti na strani tožnika. Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da tožnik dela ni več sposoben opravljati in je tožniku delovno razmerje prekinila ob uporabi 2. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR. Izpodbijana sodba glede nedoseganja pričakovanih rezultatov prometa, ni ugotovila, da zaradi tega obstajajo pogoji po 2. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR, podredno pa, ali zaradi te kršitve obstajajo pogoji iz 2. odst. 88. čl. ZDR. Sodišče je zmotno ocenilo, da zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni delala sitnosti pri iskanju nove zaposlitve in ker je bila do tožnika korektna, ne gre za razlog nesposobnosti, temveč krivdne razloge in da tožena stranka ni preverila možnosti za drugo zaposlitev v podjetju. Tožena stranka je dobro vedela, da tožnika ne more zaposliti nikjer, ker ni bilo nobenih prostih delovnih mest. V enoti v ... je bila namreč zaposlena ena administratorka in dva komercialista, od tega je eden tožnik. Šele po tej ugotovitvi je bila tožniku podana odpoved. Sodišče se tudi ne opredeli do narave kršitve tožnika glede delovne obveznosti iz naslova nedoseganja pričakovanega prometa, kar je bistvena kršitev postopka. Sodba ne pove, ali je ta kršitev taka, da je upravičeno uporabiti 2. ali 3. alineo 1. odst. 88. čl. ZDR. Sodba tudi ne pojasni, zakaj ocenjuje, da je tožnik to kršitev storil z naklepom ali iz hude malomarnosti, torej da gre za kršitev po 3. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR, kot to pojasni in izvede pri očitani kršitvi nevpisovanja stikov. Tožena stranka se protivi tudi obračunu stroškov postopka. Dosojeni znesek stroškov v višini 1.099,10 EUR je znesek brez DDV, torej brez priznane tar. št. 6002. Ta znesek je seštevek tarife za tožbo in dveh narokov, kar je zmotno. Tožniku pripada le seštevek zneska za tožbo in en narok, vse povečano za DDV. Tožnik je po višini uspel le v 33,43 % deležu, sodišče pa mu je dosodilo stroške, kot da bi uspel v 100 %. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev, zato bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede vseh dejstev se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da dejstva vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 8. 6. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer iz razloga nesposobnosti. Tožniku je očitala, da je v času od 1. 5. 2008 do 1. 5. 2009 opravil le 34 stikov in v prvih štirih mesecih leta 2009 opravil promet le v višini 832.129,00 EUR. Tožnik tako ni dosegel pričakovanih rezultatov dela, saj se je od njega pričakovalo, da bo opravil 350.000,00 EUR mesečnega prometa in 8 kvalificiranih stikov z dobavitelji oz. končnimi strankami dnevno (priloga A14).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je predmetna odpoved nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala predpostavke za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Zaključilo je, da tožena stranka ni preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo zaradi tihega dogovora o tem, da tožena stranka tožniku ne bo delala sitnosti in se bo le-ta lahko kasneje prijavil na Zavod za zaposlovanje. Sodišče je štelo, da je bila s predmetno odpovedjo zaradi nesposobnosti prikrita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Določilo 3. odstavka 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveri, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pogojem, ki mora biti izpolnjen za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da je preverila takšno možnost. Tožena stranka tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni niti dokazovala niti dokazala, da je to možnost preverila ter posledično ugotovila, da tožnika dejansko ni možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in zakaj. Tožena stranka tudi ni navajala, zakaj tožnika ni možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da tožnika ne more zaposliti nikjer, ker ni bilo nobenih prostih delovnih mest. V enoti v ... je namreč zaposlena ena administratorka in dva komercialista, od tega je eden tožnik, zato je bila šele po tej ugotovitvi tožniku podana odpoved. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je sicer v okviru materialnega procesnega vodstva v zvezi z možnostjo prezaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da drugega dela za tožnika v ... ni bilo. Kljub temu tožena stranka ni ponudila ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev, ki bi bila v tem delu v njeno korist. Pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje glede navedenega dejstva namreč ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič. Poleg navedenega pa iz spisovne dokumentacije izhaja, da je imela tožena stranka tudi druge poslovne enote, ne le poslovne enote ... (priloga B61), zato je bila dolžna možnost prezaposlitve tožnika preveriti tudi v drugih poslovnih enotah oz. se izjasniti, zakaj tožnika niti v drugih poslovnih enotah ne more zaposliti. Da bi tožena stranka kaj takega storila, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.

Sodišče je formalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, če naj bo odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, dolžno preveriti po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila formalnega pogoja po 3. odst. 88. čl. ZDR, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita že iz tega razloga. V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje zato na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj odločitve sodišča druge stopnje glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne morejo spremeniti, četudi bi se izkazale za točne.

Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Definicija nagrade za narok (tar. št. 3102) je podana v 2. odst. opombe 3 (v Tarifi) Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožniku nepravilno priznalo nagrado za dva naroka, pri tem pa je za vrednost spora pri prvem naroku upoštevalo znesek 7.000,00 EUR, pri drugem naroku pa 18.000,00 EUR. Odškodnina po 118. čl. je odškodnina, ki jo sodišče dosodi namesto reintegracije, zato v zvezi z vrednostjo spora ni odločilna zahtevana višina odškodnine. Za vrednost spora pri tovrstnih zahtevkih se upošteva le, da gre za spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato se vrednost spora določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade (24. čl. ZOdvT). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova bruto plača za maj 2009 znašala 1.845,02 EUR. Višina šestih tožnikovih bruto dohodkov znaša 11.070,12 EUR, zato nagrada s količnikom 1,0 znaša 341,00 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na ZOdvT tožniku priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 443,30 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 409,20 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter DDV, kar skupaj znaša 1.046,80 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče tako upoštevalo utemeljeno pritožbo in je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka iz naslova odškodnine po 118. čl. ZDR. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je tudi v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v delu, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 358. čl. ZPP, v delu, v katerem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pa v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).