Jedro

Sodišče je pojasnilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih zakonodaja nalaga delodajalcu, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka poškodovanja zavarovanca in nastale škode. Zavarovanec tožene stranke ni bi ustrezno usposobljen za pravilno in varno delo, tožena stranka ni zagotovila učinkovitega notranjega nadzora nad delom poškodovanca z ustreznimi navodili kako delo pravilno opravljati in opozarjanjem na nepravilnosti ter ni priskrbela ustrezne varovalne opreme, zaščitnih očal s stransko zaščito, ki bi pri tovrstnem opravljanju dela nad glavo nudila varno delo.

Izrek

I.Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

II.Pritožbi se delno ugodi in se spremeni III. točka izreka prvostopne sodbe, ki sedaj pravilno glasi: ″Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 978,04 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.‶

III.Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.253,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2021 dalje do plačila, (II.) v presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 813,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2021 dalje in (III.) naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.006,04 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu zahteva povračilo škode na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), v zvezi z delovno nezgodo pri toženi stranki dne 5.8.2019, v kateri se je poškodoval delavec tožene stranke A. A., zaposlen na delovnem mestu varilec pri toženi stranki. V času nezgode je izvajal postopek privarjenja, ko je s kladivom udaril po zavarjenem delu z namenom, da odbije odvečni del varjenca, mu je v desno oko priletel vroči okrušek privarjenca, kljub temu, da je uporabljal zaščitna očala. Utrpel je poškodbo desnega očesa, zaradi katere je potreboval zdravljenje.

Ker tožena stranka zavarovancu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme (ustreznih očal s stransko in zaščito od zgoraj), ni ustrezno usposobila zavarovanca, da bi pravilno opravljal delo privarjenja, ni imela ustreznih navodil za varno delo in ni zagotovila ustreznega nadzora nad izvajanjem dela, je ravnala malomarno in je krivdno odgovorna za nastalo škodo (stroški zdravljenja in nadomestilo osebnega dohodka delavca), v višini 80 % zahtevka. 20% pa je prvostopno sodišče ugotovilo soprispevka zavarovanca oziroma poškodovanca v zvezi z opravljanjem dela (171. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

2.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlaga zavrnitev zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožbeno izpodbija I. in III. točko izreka prvostopne sodbe. Kljub angažiranju izvedenca iz varstva pri delu očita, da prvostopno sodišče izvedencu ne sledi v celoti, ga napačno interpretira in posledično napačno uporabi tudi materialno pravo. Opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je neživljenjsko in neobičajno, da bi poškodovanec nosil zaščitna očala pod varilno čelado ali varilno masko, kar bi mu omejevalo vid, nosijo le očala za izboljšanje vida. Običajno varilec po varjenju sname masko ali dvigne ščit, si natakne zaščitna očala in prične z delom brušenja ali ravnanja. Navedeno vzbuja dvom v pravilnost in verodostojnost izjave poškodovanca in same tožbe.

Nejasna in dokazno nepodprta so tudi tožbena zatrjevanja o načinu padca okruška med obrazom in očali, saj tožeča stranka ni pojasnila kako in skozi katero odprtino naj bi delček priletel v oko. Izvedenec je izpostavil, da očal, ki naj bi jih poškodovanec uporabljal v času nesreče, po škodnem dogodku ni bilo moč najti in ni povsem jasno iz katere strani je vroči delec prišel v stik s poškodovančevim očesom. Obstaja velika verjetnost, da bi vroči delec pustil sled na ohišju očal oziroma na poškodovančevi koži. Gre za pomanjkljive tožbene navedbe in tožeča stranka ni zadostila in zmogla dokaznega bremena glede načina poškodovanja in nastanka škode. Glede na ergonomijo zaščitnih očal ni možno, da bi delec priletel mimo očal v oko brez kakršnekoli vidne poškodbe očal oziroma okoli očesa.

Da je delavec v času škodnega dogodka dejansko nosil zaščitna očala, ki jih je prejel s strani tožene stranke, ne izkazuje noben drug dokaz, razen njegove izjave, ki pa je nekonsistentna, saj ni znal pojasniti okoliščin dogodka, ali so bila očala poškodovana, kakorkoli zaznamovana s škodnim dogodkom. Po dogodku jih ni bilo moč najti. Prič samega dogodka ni bilo in nobeden izmed prisotnih delavcev ni potrdil, da bi poškodovani delavec nosil očala. Mehanizem nastanka poškodbe na način kot je tožbeno zatrjevan, je nejasen glede na ergonomijo očal. Dokazni postopek je pokazal dvom ali je poškodovanec sploh uporabljal zaščitna očala. Očita, da se prvostopno sodišče do tega ne opredeli in je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Neupravičeno in neobrazloženo sodišče nakloni večjo verodostojnost izpovedi zavarovanca, ki ni prepričljiva kot izvedenskemu mnenju, saj slednji ni zmogel odgovoriti na ključna vprašanja kje je pustil očala, ali so bila poškodovana. Očita bistveno kršitev določb postopka, saj prvostopna sodba ne vsebuje razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Obrazložitev, da je izpovedba poškodovanca konsistentna ne dosega standarda utemeljene obrazloženosti sodbe, saj se sodišče do izpovedb preostalih prič, zakonitega zastopnika tožene stranke ter izvedenskega mnenja ne opredeli, oziroma jih dokazno ne ovrednoti. Gre za nepopolno dokazno oceno in kršitev načela materialne resnice.

Pritožba očita pristransko vodenje postopka, ker razpravljajoča sodnica ni dovolila vprašanj, ki bi utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, kar izhaja iz prepisov zapisnikov, kjer med drugim s sprotnimi, sugestivnimi vprašanji, celo kapcioznimi vprašanji povzema izpovedbe prič, ne dopušča pa vprašanj, ki bi vplivala na njeno povzemanje.

Izven okvirja navedb pravdnih strank je odločitev in obrazložitev sodišča, da je do nezgode prišlo tako, da je poškodovanec s kladivom udaril po zavarjenem delu z namenom, da odbije oziroma poravna del varjenca, pri tem pa mu je v desno oko priletel vroč okrušek, saj je tožeča stranka zatrjevala, da je poškodovanec v času nezgode izvajal postopek privarjenja, ko je s kladivom udaril po zavarjenem delu z namenom, da odbije odvečni del varjenca in mu je v desno oko priletel vroč okrušek kljub temu, da je uporabljal zaščitna očala. Očita tudi, da je tožba nesklepčna, saj je poškodovanec sam izpovedal, da je s kladivom udaril zato, da se zravna in ni šel odstranjevat višek materiala. Sodišče skuša z izvedenimi dokazi nadomestiti trditveno podlago strank, kar ni dopustno in ne upošteva, da gre za dvoje različnih opravil.

Pritožba očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi, obenem pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti nima razlogov oziroma so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju predvsem v delu, ki se nanaša na ugotovitev na kakšen način in pri katerem opravilu je prišlo do nezgode ter ali je poškodovanec dejansko uporabljal zaščitno opremo.

Tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, niti dokazil oziroma zdravstvene dokumentacije o poškodbah zavarovanca in so tožbene navedbe v tem delu nekonkretizirane in neutemeljene. Niso potrjene z izpovedbo poškodovanca, saj ni zmogel opisati na kakšen način je do poškodovanja prišlo in ni jasno ali bi kakšna drugačna očala preprečila nezgodo. Odločitvi sodišča očita v tem delu protispisnost in prekoračitev tožbenega zahtevka.

Ni mogoče šteti v škodo tožene stranke, ker se zaščitna očala niso našla in ne drži, da to ne potrjuje navedb tožene stranke, da zavarovanec ni nosil očal. Dokazni postopek ni potrdil, da bi naj poškodovanec nosil očala, dokazno breme pa je na tožeči stranki, ki tega bremena ni zmogla in ni v zadostni meri opredelila mehanizma nastanka poškodbe. Odločitev sodišča je izven trditvene podlage in v nasprotju z dokaznim postopkom.

Brez pravne in dejanske podlage je zaključek sodišča, da so neutemeljene in nepomembne navedbe tožene stranke, da so zaščitna očala izpolnjevala zakonske in druge standarde in so primerna osebna varovalna oprema. Tožena stranka je delavcu priskrbela ustrezno in brezhibno delovno opremo, ravnala je skladno z določili Pravilnika o osebni varovalni opremi in ni izkazan pavšalen zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka poškodovancu še pred nezgodo zagotoviti ustrezna očala s stransko zaščito. Ne drži zaključek sodišča, da bi naj delavec v času poškodbe uporabljal zaščitna očala, ki niso bila ustrezna. Očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno odločitev, napačno vrednotenje izvedenskega mnenja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, obenem pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov, prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Pritožba opozarja, da se sodba neutemeljeno sklicuje na 4. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, saj očala, ki so jih delavci imeli na razpolago niso bila ustrezna, nepravilna ali celo nevarna, le druga očala so bolj ustrezna. Ne gre za nepravilno ravnanje toženke. Sodišče ne sledi izvedenskemu mnenju, da so nova bolj primerna in je sodbi mogoče očitati protispisnost v tem delu.

Za pritožbo ni sporno, da poškodovanec dela ni opravljal pravilno, očita da je sporen zaključek, da je toženka ravnala v nasprotju s predpisi, ko ni zagotovila ustrezne varovalne opreme, ustreznega nadzora in usposobljenosti poškodovanca. Sklicuje se na pogodbo o zaposlitvi, da je delavec opravil triletno poklicno šolo varilca, imel je ustrezno izobrazbo in osnovno znanje za varilca, da je pri toženi stranki že opravljal delo devet mesecev, da je bil seznanjen s tovrstnim delom, da je bil praktično preizkušen, da je bil strokovno usposobljen za delo, kar je tudi sam potrdil. Zato ne drži, da ga praktično nihče ni posebej uvajal in je sodba v tem delu protispisna. Tožbeno pa ni bilo zatrjevano, da bi toženka morala poškodovanca naučiti na kakšen način naj opravlja delo in odbija odvečni var.

Pritožba opozarja, da je tožena stranka dokazala, da je za konkretno delo imela ustrezna navodila, saj po spremembi le teh ni bilo bistvene razlike glede pravilnega opravljanja varjenja in ne drži, da bi navodila za varno uporabo bila vzrok za nastalo škodo. Opozarja, da je v navodilih in pri usposabljanju navedeno, da se odstranjevanje varjencev izvaja z uporabo pripomočkov in osebne varovalne opreme, da je potrebno tak var, ko se ohladi, zbrusiti. Delavec je bil seznanjen s pravilnim in varnim načinom dela, upoštevaje preizkus o opravljenem teoretičnem in praktičnem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Tudi iz mnenja izvedenca izhaja, da je možno in običajno izdajati še ustna navodila, kar povsem ustreza zakonskim zahtevam. Vse navedeno je sodišče spregledalo in pavšalno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ne konkretizira v čem naj bi bila navodila pomanjkljiva in vzročne zveze s škodnim dogodkom.

Nejasen in neutemeljen je zaključek prvostopnega sodišča v 24. točki obrazložitve, da je poškodovanec narobe odstranjeval vroči del s kladivom, prepričan, da delo opravlja pravilno. Gre le za nejasne okoliščine glede same nezgode.

Napačna je dokazna ocena prvostopnega sodišča, da bi priči B. B. in C. C. opravljali delo nepravilno. Gre le za nejasne okoliščine same nezgode in napačno tolmačenje sodišča. Enako je potrdil tudi izvedenec, da se viški navarjenega materiala vedno brusijo v hladnem stanju, nikoli se ne odstranjujejo s kladivom v vročem stanju, kot je izpovedal poškodovanec. Tudi izvedenec je podal stališče, da je bilo takšno ravnanje poškodovanca povsem samovoljno, kar je sodišče interpretiralo kot neusposobljenost poškodovanca za delo. Sodišče ne konkretizira, zakaj bi bilo usposabljanje pomanjkljivo in ne pojasni vzročne zveze z nastalim škodnim dogodkom. Zaključek sodišča, da naj bi bil poškodovanec prepričan, da delo opravlja pravilno in da so drugi delavci opravljali delo na enak nepravilen način, je protispisen in izven trditvene podlage. Gre za zgrešen zaključek sodišča, ki je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo nepravilno odločitev. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov, ali so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Obenem pa je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin, zapisnikov in izvedbi dokazov, prepisov, zvočnih posnetkov ter med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Prav tako pritožba opozarja, da je neobrazložena in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom prvostopna sodba v delu, kjer je sodišče ugotovilo pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora nad pravilnim in varnim delom poškodovanca, kar je imelo za posledico poškodbo. Ne drži, da so delavci potrdili napačno opravljanje dela in sami delo privarjenja opravljali napačno. Gre za nejasne okoliščine nastanka nezgode in za zgrešen zaključek sodišča v nasprotju z dokaznim postopkom, ki ni zadostno obrazložen. Tožena stranka je imela zadosten nadzor nad opravljanjem dela v času konkretnega škodnega dogodka, saj je imela z družbo E. d.o.o. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju številka 01/2019 z dne 30. 11. 2018 in pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 30. 11. 2018. Naročnik in tožena stranka sta zagotavljala stalen in občasen nadzor ter imela določeno odgovorno osebo, kar je sodišče sicer ugotovilo, vendar ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Odgovorna oseba B. B. je opravljal nadzor nad opremo in delom delavcev trikrat do štirikrat dan. Prav tako je bil določen koordinator za izvajanje stalnega nadzora nad ukrepi varnosti pri delu Č. Č. Nadzor je izvajal tudi prokurist tožene stranke, ki je bil ustrezno kvalificiran za nadzor. Vsega navedenega sodišče ne upošteva, temveč zgrešeno interpretira izpovedbo priče B. B., ki ni izpovedal, da je opravljal delo privarjenja nepravilno, temveč, da se s kladivom udari, ko se elementa približata, pri višku materiala pa se delo opravlja z brušenjem. Materialnopravno je napačen zaključek sodišča o neskrbnem ravnanju tožene stranke glede nadzora. Gre za samovoljno ravnanje poškodovanca, ki je ravnal v nasprotju s pravili in za neobrazložena stališča sodišča, ki nalaga dodatna opravila v smislu nadziranja. Očita kršitev določb postopka (8. člena ZPP), kar vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih, le ti so nejasni in nasprotujoči in jih ni mogoče preizkusiti, saj nima skrbne in vestne dokazne ocene (sklicujoč se na VS VIII Ips 409/2008 z dne 3.12.2008, VSL I Cp 1777/2016 z dne 11.10.2016, VSL II Cp 2906/2015 z dne 9.12.2015 in VSL I Cpg 274/2021 z dne 16.11.2021). Očita, da je sodišče poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Pritožba očita tudi, da je neobrazložen zaključek sodišča o opustitvi dolžne skrbnosti in o krivdni odgovornosti tožene stranke, saj sodišče ne upošteva, da je delavec ravnal nepravilno in samovoljno. Neupravičeno spregleda ugotovitve zavarovalnice, ki ni ugotovila krivdne odgovornosti tožene stranke. Ker je napačno ugotovilo dejansko stanje, je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Toženi stranki ni mogoče očitati neizvajanja ali neustreznega izvajanja ukrepov varstva pri delu ali drugih kršitev, ki bi bili vzrok nastali nezgodi in škodi in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti oziroma določiti višji soprispevek poškodovanca. Če bi zavarovanec dejansko uporabljal dodeljeno mu varovalno opremo, do škode ne bi prišlo. Očita nepopolno dokazno oceno in kršitev načela materialne resnice. Odločitev sodišča o 20 % soprispevku poškodovanca ni z ničemer izkazana, niti obrazložena in sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Ugotovitev je protispisna.

Pritožba posledično izpodbija tudi odmerjene stroške postopka, še posebej priznane materialne stroške tožeče stranke v višini 35,00 EUR, ki so pavšalni in neizkazani.

3.Na pritožbo tožene stranke je pravočasno odgovorila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, kjer je izpostavila, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Navaja, da je sodišče upoštevalo izvedensko mnenje ter druge izvedene dokaze, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Izvedenec je potrdil, da je možna pod varilno masko uporaba zaščitnih očal. Sodišče je sledilo prepričljivi izpovedi zavarovanca, da je zaščitna očala uporabljal v času poškodbe, kar je ves čas enako izpovedoval. Ne drži, da glede na ergonomijo zaščitnih očal delavcu ne bi mogel delec prileteti mimo očal v oko, saj očala niso imela stranske in zgornje zaščite. Način poškodovanja je potrdil tudi izvedenec. Tudi tožena stranka je po poškodbi kupila očala s stransko zaščito, kar bi lahko storila že prej in do poškodbe ne bi prišlo. Delavec je uporabljal zaščitna očala, kar je potrdil tudi izvedenec in je sodišče upoštevalo. Sodišče se je opredelilo do zaslišanja preostalih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke ter izvedenskega mnenja v zvezi z uporabo zaščitne opreme. Vendar očividcev glede samega načina poškodovanja ni bilo. Ocenilo je vse izpovedbe in vse izvedene dokaze v skladu z 8. členom ZPP. Neutemeljene so navedbe o pristranskem vodenju postopka sodišča in o nesklepčni tožbi. Sodba nima procesnih kršitev.

V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da je zavarovanec delo izvajal nad glavo in je moral gledati višje, zato je potreboval očala s stransko zaščito, da bi ga zaščitila pred konkretno poškodbo, česar mu tožena stranka ni zagotovila. Ne drži, da bi bila zaščitna oprema, ki jo je imel zavarovanec na razpolago, ustrezna, saj sicer do poškodbe ne bi prišlo. Sodišče ni priznalo prispevek delavca kot neutemeljeno navaja pritožba. Tožena stranka zavarovancu ustreznih očal za stransko zaščito ni zagotovila. Če bi jih, do konkretne poškodbe ne bi prišlo. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec v času poškodbe uporabljal očala. Ne drži, da bi očala, ki jih je uporabljal zavarovanec, imela dodatno stransko zaščito, saj sicer tožena stranka ne bi nabavila novih očal. Očala, ki jih je zavarovanec uporabljal v času poškodbe, zavarovancu niso zagotavljala potrebne zaščite pred poškodbo in so bila zagotovo neustrezna za delo, ki ga je opravljal nad glavo. Očitana kršitev ni bila edina kršitev oziroma opustitev tožene stranke, ampak tožena stranka tudi ni ustrezno izvajala usposabljanja zavarovanca, neustrezno je izvajala nadzor in ni mu zagotovila ustreznih navodil za varno delo. Tudi v zvezi s temi kršitvami je podana neposredna vzročna zveza z nezgodo in (posledično škodo) ter odgovornost tožene stranke, kar vse je v sodbi obrazloženo. Da usposabljanje ni bilo ustrezno, je ugotovila že inšpektorica za delo, pa tudi izvedenec in so izpovedale zaslišane priče, kar je sodišče podrobno obrazložilo.

Navodila za delo zagotovo niso bila ustrezna, kar je ugotovil inšpektorat za delo in tudi izvedenec, saj varnega načina dela niso vsebovala, kar skuša neutemeljeno sedaj prikazati tožena stranka. Zavarovanec ni bil seznanjen s pravilnim načinom dela ne preko navodil in ne preko usposabljanja, kar je ugotovilo tudi sodišče. Zavarovanec ni imel ustreznih ustnih navodil za varno delo, poleg tega pa so ustna navodila zadostna zgolj v izjemnih situacijah (kadar grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje (prvi odstavek 37. člena ZVZD-1)), za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Ne drži navedba tožene stranke, da naj bi tožeča stranka potrdila, da je bil poškodovani delavec usposobljen in preizkušen za varno delo in seznanjen z navodili, saj preizkušanje zavarovanca ni bilo ustrezno, gre za neresnične navedbe. Ne držijo navedbe tožene, da naj bi ugotovitev inšpektorata potrdila ustrezno usposabljanje, saj je inšpektorica izrecno ugotovila, da tega ni bilo.

Ne držijo navedbe, da so bili delavci seznanjeni z navodili, kar naj bi potrdile priče na zaslišanju, ter da naj bi poškodovanec ravnal samovoljno, česar sodišče naj ne bi upoštevalo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ostali delavci niso ravnali pravilno in je očitno, da je bilo usposabljanje neustrezno, navodila pa pomanjkljiva, kar je bilo ugotovljeno tako s strani inšpektorata, izvedenca in je obrazložilo tudi sodišče. Ne držijo torej navedbe, da so bili delavci seznanjeni z navodili, oziroma, da je poškodovanec ravnal samovoljno. Sodišče ni prezrlo praktičnega preizkusa iz varstva pri delu, saj sta tako inšpektorica za delo kot tudi izvedenec ugotovila, da praktično usposabljanje ni bilo ustrezno, prav tako tega ne potrjujejo izpovedbe prič, ampak je iz njihovih izpovedb razvidno, da usposabljanja ni bilo, ker se je pričakovalo, da delavci to že znajo in jih o tem dejansko niso poučevali.

V zvezi z nadzorom se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nadzor s strani družbe E. in s strani Č. Č., saj slednji ni izvajal nadzora. B. B., je prvotno izpovedal, da je bil samo varilec, kasneje pa je dodal še, da je izvajal tudi nadzor, takšno pričanje ni verodostojno. Prokurist tožene stranke ni bil navzoč, ko je prišlo do nezgode. V času poškodbe zavarovanca nihče ni izvajal nadzora nad varnim delom, kar je ugotovil tudi izvedenec in sodišče.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede kršitve 8. člena ZPP, saj se je sodišče izreklo o vseh pravno pomembnih dejstvih, svoja stališča pa podrobno obrazložilo. Tožena stranka je ravnala malomarno in v nasprotju z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu, kot ji je očitala tožeča stranka, podana je vzročna zveza v zvezi z nastalo škodo, kar je sodišče obrazložilo.

Sodišče je ugotovilo tudi soprispevek delavca v višini 20 %, ga obrazložilo in zavrnilo v tem delu tožbeni zahtevek. Sicer pa je že inšpektorat za delo opozoril na navedene pomanjkljivosti pri toženi stranki in očitek, da je delavec napačno odbijal odvečni var, dejansko ne kaže na kršitev delavca, ampak na kršitev delodajalca, ki ni pravilno usposobil delavca in ni preveril, ali zna in ne razume, na kakšen način se delo varno opravlja.

Sodišče ni vezano na nobene ugotovitve zavarovalnice, saj je samo izvedlo celoten dokazni postopek in ocenilo v tem postopku predložene in izvedene dokaze ter sprejelo odločitev. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba glede I. točke izreka prvostopne sodbe ni utemeljena.

5.Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v I. in III. točki izreka (člen 350/I ZPP), zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v navedenih točkah izreka. Druga točka izreka prvostopne sodbe (v zavrnilnem delu) je pravnomočna. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidni iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni sledilo ugotovitvam izvedenca varstva pri delu. Prvostopno sodišče je angažiralo izvedenca za varstvo pri delu, ker ni razpolagalo s strokovnim znanjem s tega področja. Prvostopno sodišče je v celoti sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca, saj je štelo, da je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili stroke in znanosti, dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja se sodišču ni porajal (10. točka obrazložitve), niti se ne poraja pritožbenemu sodišču. Izvedensko mnenje pa ni edini izvedeni dokaz v predmetnem postopku in prvostopno sodišče je dokazno ocenilo (ovrednotilo) vse izvedene dokaze v skladu z 8. členom ZPP, takšno dokazno oceno je tudi ustrezno obrazložilo in sprejelo pravilno odločitev. Dokazno oceno prvostopnega sodišča v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je razumna, logična in preverljivo argumentirana. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7.Pritožba ne more uspeti z navedbami, da je neživljenjsko in neobičajno, da bi poškodovanec nosil zaščitna očala pod varilno masko, kar bi mu omejevalo pogled, sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca varstva pri delu. Prvostopno sodišče je namreč v točkah 12. do 20. obrazložitve celovito pojasnilo kako se je zgodil škodni dogodek (delovna nesreča), na kašen način je poškodovanec opravljal delo privarjenja in kakšno osebno varovalno opremo je pri tem uporabljal delavec (poškodovanec). Glede uporabe zaščitnih očal, ki so bila poškodovancu na voljo, je prvostopno sodišče ugotovilo, da je poškodovani očala uporabljal v času nezgode pod varilno masko kot je sam izpovedal (13. točka obrazložitve). Po mnenju izvedenca takšen način dela ni neživljenjski in nemogoč kot zmotno zatrjuje pritožba. Izvedenec je sicer pojasnil običajen način dela, vendar je prav tako ugotovil, da zatrjevan način dela in uporaba zaščitnih sredstev kot je opisal poškodovanec, ni neživljenjska in nemogoča in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Dvom v resničnost in verodostojnost poškodovančeve izjave, ki je bila ves čas (ob poškodovanju, med raziskavo nesreče in na zaslišanju v sodnem postopku) enaka, se sodišču prve stopnje ni porajal, niti se ne poraja pritožbenemu sodišču. Očividcev nezgode ni bilo. Tako drži, da ni najti razumnega razloga zakaj bi si poškodovanec izmislil takšen način opravljanja dela in takšno uporabo zaščitnih očal. Dokazna ocena prvostopnega sodišča (12., 13. in 14. točka obrazložitve) je logična in razumna (8. člen ZPP), medtem ko so pritožbene navedbe enostranske, opirajoč se zgolj na posamezne izseke (oz. dele) izvedenskega mnenja, ki jim ni mogoče slediti.

8.Za pritožbo ni sporno, da se zaščitna očala, ki jih je uporabljal poškodovanec v času nezgode niso našla po škodnem dogodku, kar je bila ovira za raziskavo same nezgode kot je izpostavil tudi izvedenec in ugotovilo prvostopno sodišče v 15. točki obrazložitve. Vendar pa navedeno ne potrjuje pritožbenih navedb (tožene stranke), da poškodovanec ni nosil očal v času nezgode. Tovrstne pritožbene navedbe ne držijo. Prvostopno sodišče je namreč z gotovostjo ugotovilo, da je poškodovanec nosil zaščitna očala pod varilno masko (že pojasnjeno v prejšnji točki te sodbe). Pritožbene navedbe, da iz stanja očal ni možno ugotoviti s katere strani je vroči delec prišel v stik z očesom, da bi pustil sledi na koži poškodovanca, so povsem nerelevantne, saj ni sporno, da se zaščitna očala po škodnem dogodku niso našla. Gre zgolj za ugibanja, ki niso utemeljena, niti relevantna. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče s pomočjo izvedenca je povsem možen način poškodovanja kot ga je opisal poškodovanec v svoji izpovedbi, da delec, ki prileti s strani ali od zgoraj pride do očesa kljub nošnji očal (brez stranske zaščite), upoštevaje, da je poškodovanec delo privarjenja opravljal nad glavo. Uporaba očal z bočno in stransko zaščito pa bi zagotovo poškodovanca varovala pred tovrstnim poškodovanjem (15. in 16. točka obrazložitve). Tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je mehanizem nastanka poškodbe na tožbeno zatrjevan način nejasen in nemogoč glede na ergonomijo zaščitnih očal, ki jih je uporabljal zavarovanec.

9.Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede načina poškodovanja in uporabe osebne varovalne opreme (zaščitnih očal) se pokaže kot povsem neutemeljen. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in vsa pravno relevantna dejstva v tem delu, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo (v točkah 12. do 16. obrazložitve prvostopne sodbe).

10.Glede pritožbenih navedb, da sodišče niti ne obrazloži na kateri izpovedbi prič se sklicuje, saj nobena ni potrdila, da bi poškodovanec uporabljal zaščitno masko in zaščitna očala, so neutemeljene. Prvostopno sodišče je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je zavarovanec (poškodovanec) uporabljal pri varjenju navadno zaščitno masko in zaščitna očala hkrati ter postopek privarjenja opravljal napačno, kot tudi dve od zaslišanih prič – varilcev pri toženi stranki B. B. in C. C., kar je prvostopno sodišče pojasnilo v 24. točki obrazložitve prvostopne sodbe. Ne drži pritožbeni očitek, da ne bi navedlo za kateri priči gre. Očividcev nezgode ni bilo, zato nobena od zaslišanih prič tudi ni mogla potrditi okoliščine v zvezi s samo nezgodo in uporabo zaščitne opreme in so tovrstne pritožbene navedbe zavajajoče.

11.Pritožba ne more uspeti z navedbami, da izpoved poškodovanca ni bila prepričljiva, da se ni spominjal ničesar, kar bi bilo pomembno za predmetni postopek, če so bila očala poškodovana, kje so bila očala, ipd. Gre za neutemeljeno, enostransko pritožbi lastno dokazno oceno. Izpoved zavarovanca je bila vseskozi konsistentna glede načina poškodovanja in pa glede uporabe osebne varovalne opreme, takšen način poškodovanja in uporabo opreme je potrdil tudi izvedenec varstva pri delu, kar je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 12. do 16. obrazložitve in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Očividcev delovne nezgode ni bilo, zato se do izpovedb ostalih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke v tem delu niti ni bilo mogoče opredeliti. Povsem življenjsko in logično je, da se poškodovanec ob bolečinah pri poškodovanju ni spomnil, kje je pustil očala, ali so bila poškodovana, kot je pojasnilo prvostopno sodišče, kar pa ne vpliva na verodostojnost njegove izpovedi glede načina poškodovanja in uporabe osebne varovalne opreme. Obrazložitev prvostopnega sodišča je zadostna, razumna in ustrezno argumentirana. Dokazna ocena v skladu z 8. členom ZPP. Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsa pravno relevantna dejstva in pritožba neutemeljeno očita kršitev načela materialne resnice, ki se sodišču prve stopnje ni pripetila.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe o pristranskem vodenja postopka, saj jih tožena stranka ni pravočasno uveljavljala v skladu z 286.b členom ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, tudi tiste kršitve, na katere se sklicuje pozneje v pravnih sredstvih in se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljaviti. Pritožnica očitanih kršitev ni uveljavljala pravočasno pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla, zakaj tega ni mogla storiti. Poleg tega so pritožbeni očitki povsem pavšalni in tudi iz tega razloga pritožbeno neupoštevni.

13.Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje izven okvirja navedb pravdnih strank. Za pritožbo ni sporno, da je tožbeno zatrjevano, da je poškodovanec v času nezgode izvajal postopek privarjenja in je s kladivom udaril po zavarjenem delu z namenom, da odbije odvečni del varjenca, pri tem mu je v desno oko priletel vroč okrušek privarjenca, kljub temu, da je uporabljal zaščitna očala. Da je zavarovanec s kladivom udaril po zavarjenem delu z namenom, da odbije oziroma poravna del varjenca, pri tem pa mu je v desno oko priletel vroč okrušek privarjenca, je dokazna ocena prvostopnega sodišča in ne gre za odločanje izven trditvene podlage kot zmotno navaja pritožba.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nesklepčnost tožbe. Sklepčnost tožbe je opredeljena v 318. člena ZPP in poenostavljeno povedano pomeni, da mora tožnik, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).1 Tožeča stranka je navedla vsa pravno relevantna dejstva glede na materialno pravno podlago tožbe (7. in 212. člen ZPP), in so drugačne pritožbene navedbe, ki se nanašajo predvsem na dokazno oceno izpovedi poškodovanca neutemeljene in nerelevantne. Pri sklepčnosti se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka glede na trditve, ki so v tožbi navedene (318. člen ZPP). Za pritožbo ni sporno, da iz izjave zavarovanca izhaja, da je nosil zaščitna očala v času poškodovanja. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da poškodovanec pri zaslišanju ni bil konsistenten, saj je ves čas na enak način opisoval uporabo obvezne varovalne opreme in način svojega dela. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati, da ni jasno, kako je prišlo do škodnega dogodka, saj je bila ona tista, ki je v prvi vrsti raziskala delovno nezgodo, ki se je pripetila njenemu delavcu. Za pritožbo ni sporno, da očal, ki jih je uporabljal poškodovanec po škodnem dogodku, niso našli. Zato so neutemeljene in tudi nerelevantne pritožbene navedbe (ugibanja) ali so bila očala poškodovana. Prav tako za pritožbo ni sporno, da očividcev delovne nezgode ni bilo, kar pomeni, da nihče (izmed prisotnih delavcev) niti ni mogel pojasniti okoliščine v zvezi s samo nezgodo in uporabo zaščitne opreme in so neutemeljene in nerelevantne pritožbene navedbe glede nejasnega načina poškodovanja.

15.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena glede načina nastanka poškodbe, ker ni pojasnila, na kakšen način, skozi katero odprtino naj bi delec okruška med obrazom in očali priletel v oko ter ni podala ustreznih navedb in dokazil (zdravstvene dokumentacije) iz katerih bi izhajali natančni podatki o poškodbah. Tožeča stranka je podala zadostne trditve in je zmogla svoje dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) glede načina nastanka poškodbe in poškodovanja zavarovanca (poškodovanca), saj je tožba sklepčna. Glede načina poškodovanja, kot ga je zatrjevala je prvostopno sodišče izpoved poškodovanca preverilo tudi s pomočjo izvedenca iz varstva pri delu, ki je potrdil kot možen način poškodovanja. Ne gre torej za nezadostne, dokazno nepodprte tožbene navedbe glede načina nastanka poškodbe in poškodovanja zavarovanca.

16.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, ki se nanaša na način poškodovanja, ali je poškodovanec uporabljal zaščitno opremo (očala), oziroma, da so ta v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov ter med samimi temi listinami in se sodba zaradi očitanih pomanjkljivosti ne more preizkusiti. Prvostopna sodba očitanih procesnih pomanjkljivosti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nima. Kot že obrazloženo sodba razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih glede način poškodovanja kot tudi glede nošenja zaščitne opreme ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako se sodišču prve stopnje ni primerila kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, gre za očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne dokazne ocene, ki pa ni utemeljen kot že pojasnjeno.

17.Tožeča stranka je uspela dokazati, da je poškodovanec nosil zaščitna očala v času delovne nezgode, kar je že bilo pojasnjeno in so pritožbene navedbe, da ni nosil zaščitnih očal neutemeljene. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na del izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec navedel, če bi delec priletel bolj direktno, bi ga očala zadržala. Potrebno je namreč upoštevati, da je v konkretnem primeru zavarovanec delo privarjenja izvajal nad glavo in bi za takšno delo potreboval očala s stransko in gornjo zaščito, kar je potrdil tudi izvedenec, da bi ga zaščitila pred konkretno poškodbo, kar vse je prvostopno sodišče tudi ugotovilo (17. in 18. točka obrazložitve). Teh pa mu tožena stranka ni zagotovila in je posledično prišlo do poškodbe, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče.

18.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ustreznost osebne varovalne opreme, ki je bila poškodovancu na voljo. Namen osebne varovalne opreme je dejanska zaščita pred poškodbami na delovnem mestu in tožena stranka bi morala prepoznavati tveganja na konkretnem delovnem mestu in zagotoviti osebno varovalno opremo, ki bi dejansko zaščitila zavarovanca pri delu, ki ga je opravljal, kar v konkretnem primeru ni storila in je ravnala v nasprotju z zakonodajo, kar je ugotovilo in obrazložilo tudi prvostopno sodišče. Navedeno potrjuje tudi, da je po poškodbi zavarovanca kupila očala s stranko zaščito, česar zagotovo ne bi storila, če bi očala bila ustrezna kot zatrjuje pritožba.

19.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni dokazni oceni glede izvedenskega mnenja in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. člen ZPP, razumna in ustrezno argumentirana in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče kot pravilno, kar vse je že bilo pojasnjeno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o procesnih kršitvah (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, ti so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. V razlogih sodbe tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkih posnetkov ter med samimi listinami oziroma prepisi, kar je že bilo pojasnjeno.

20.Neutemeljene so pritožbene navedbe o ustreznosti očal, ki jih je imel zavarovanec na razpolago in da tožena stranka ni ravnala nepravilno, ko ni zagotovila očal z stransko (in gornjo) zaščito, da ni z ničemer izkazano, da bi jih slednji v času nezgode uporabljal in je pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem tožene glede ustreznih ukrepov pri delu in škodo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da očala, ki jih je zavarovanec uporabljal v času nezgode poškodovancu niso nudila ustrezne zaščite, da bi ga varovala pred poškodovanjem pri opravljanju dela privarjenja nad glavo, kar je že bilo pojasnjeno. Da je očala zavarovanec uporabljal, je sodišče ugotovilo na podlagi njegove konsistentne izjave, ki je bila ves čas enaka, kar je prav tako že bilo pojasnjeno ter z izvedencem preverilo možen način poškodovanja kot ga je poškodovanec zatrjeval, kar je tudi že pojasnilo. Poleg tega pa očitana kršitev ni edina kršitev tožene stranke v zvezi z delovno nezgodo. Tožena stranka je neustrezno izvajala tudi usposabljanje zavarovanca ter nadzor nad izvajanjem dela. Niti mu ni zagotavljala ustreznih navodil za varno delo. Tudi v zvezi z navedenimi kršitvami je podana vzročna zveza in odgovornost tožene stranke, kar vse je pravilno pojasnilo in obrazložilo tudi prvostopno sodišče. Nobene protispisnosti ni zaznati kot neutemeljeno očita pritožba. Pri delu nad glavo so bolj primerna očala s stransko zaščito, ki nudijo varno opravljanje tega dela, kar je s pomočjo izvedenca ugotovilo tudi prvostopno sodišče.

21.Za pritožbo niso sporne ugotovitve dokaznega postopka, da poškodovanec dela ni opravljal pravilno (22. točka obrazložitve). Ne drži, da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je delavec (poškodovanec) imel opravljeno ustrezno izobrazbo za varilca, delovno dovoljenje, da je opravljal delo pri toženi 9 mesecev pred nezgodo, da je imel izvajane vsebine teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno delo dne 18. 10. 2018, vendar usposabljanje delavca ni bilo ustrezno, kar sta ugotovila tako inšpektorica za delo kot tudi izvedenec in obrazložilo sodišče v (točkah 22. do 26. obrazložitve). Delavec je bil namreč prepričan, da delo opravlja pravilno, kar kaže na to, da ni bil ustrezno usposobljen (vsaj praktično) ne, v delu, ko je s kladivom odstranjeval vroči material, namesto, da bi počakal, da se zvar ohladi in višek odstranil z brušenjem. S strani tožene stranke ni bil opozorjen, da dela napačno (tega ni tožena stranka niti zatrjevala), delo pa sta na nepravilen način izvajali tudi priči B. B. in C. C., oba varilca pri toženi stranki in je povsem logičen in pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ni šlo za samovoljo poškodovanega delavca temveč neustrezno usposobljenost poškodovanca. Vsebine teoretičnega in praktičnega usposabljanja so bile splošne, iz teh vsebin ni izhajal natančen opis varjenja po Mig/Mag načinu. Ravno tožena stranka kot delodajalec pa bi v okviru usposabljanja in nadzora morala delavca (poškodovanca) tudi praktično usposobiti za varno opravljanje tovrstnega dela, oziroma zaznati njegovo nepravilno opravljanje dela in ga na to opozoriti.

22.Pritožba neutemeljeno očita protispisnost sodbi v delu, „da poškodovanca ni praktično nihče posebej uvajal oziroma mu pokazal kako variti,“ gre le za dokazno oceno sodišča. Nobene protispisnosti ni.

23.Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča, da navodila za varno delo niso bila ustrezna, kar je ugotovil tako inšpektorat za delo in izvedenec ter obrazložilo prvostopno sodišče. Navodila niso vsebovala natančnega postopka opravljanja tovrstnega dela in orodja ter osebne varovalne opreme, oziroma povedano preprosto varnega način opravljanja tovrstnega dela niso vsebovala. Zato tožena stranka ne more uspeti z obširnimi pritožbenimi navedbami glede ustreznosti navodil. Poškodovanec ni bil seznanjen s pravilnim načinom dela, ki ga je opravljal, ne preko navodil in ne z usposabljanjem, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Poleg tega je potrebno navodila ocenjevati tudi z drugimi varnostnimi ukrepi (usposabljanje, nadzor itd.), saj morajo biti navodila podprta z ostalimi ukrepi in organizacijo dela ter izvajanjem, sicer v praksi ne dosežejo svojega namena, kar se je pokazalo tudi v obravnavani zadevi, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

24.Ustnih navodil ni bilo in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Poleg tega pa ustna navodila ne zadoščajo, saj so ustna navodila zadostna zgolj v izjemnih primerih, kadar grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, kot določa prvi odstavek 37. člena ZVZD-1, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.

25.Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka potrdila, da je bil poškodovani delavec usposobljen in preizkušen za varno delo ter seznanjen z navodili, saj je tožeča stranka že v tožbenih navedbah zatrjevala, da usposabljanje in preizkušanje zavarovanca ni bilo ustrezno, da ni imel ustreznih navodil in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi ugotovitve inšpektorata potrdile ustrezno usposabljanje, saj inšpektorica tega ni ugotovila. Ni namreč dovolj, da delodajalec izvaja usposabljanje delavcev za pravilno in varno delo skladno z zakonskimi določili, pomembno je, da so delavci dejansko usposobljeni in da delo opravljajo pravilno in varno.

26.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bili delavci z navodili seznanjeni, kar naj bi potrdile priče pri zaslišanju ter da naj bi poškodovanec ravnal samovoljno, česar sodišče ni upoštevalo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo usposabljanje neustrezno in da so bila navodila pomanjkljiva, kar je bilo ugotovljeno tako s strani inšpektorice kot tudi izvedenca in obrazložilo v sodbi od 22 do 26 obrazložitve.

27.Sodišče je povsem konkretizirano in določno opredelilo zakaj zavarovanec ni bil zadostno usposobljen in obrazložilo v točkah od 24 do 26 obrazložitve. K temu ni kaj dodati.

28.Pritožba neutemeljeno očita sodišču protispisnost, oz. odločanje izven trditvene podlage, v delu kjer navaja, da bi naj bil poškodovanec prepričan, da je delo opravljal pravilno in da so drugi delavci opravljali delo na enak način, nepravilno. Nobene očitane protispisnosti ni. Gre le za dokazno oceno prvostopnega sodišča, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče (8. členom ZPP).

29.Prvostopno sodišče ni prezrlo praktičnega dela preizkusa znanja z dne 18.10.2018, saj je ugotovila tako inšpektorica za delo kot izvedenec, da praktično usposabljanje ni bilo ustrezno, kar vse je že bilo obrazloženo. Pritožba tako ne more uspeti s sklicevanjem na posamezno spisovno dokumentacijo ter izpovedbo poškodovanca in prič, saj so delo opravljali nepravilno, kar je bilo ugotovljeno. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so med seboj skladni. Prav tako pritožbeno sodišče ni zaznalo nasprotja med odločilnimi dejstvi in tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe ter o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov, prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami oziroma zapisniki in prepisi in se očitane procesne kršitve(14. in 15. točka iz drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišču prve stopnje niso pripetile.

30.Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču napačne ugotovitve (zaključke) glede nadzora, ki jih je to podalo v 27. do 29. točke obrazložitve. Za pritožbo ni sporno, da je zavarovanec napačno opravljal delo. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da drugi delavci niso napačno opravljali dela. Pravilna je namreč ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta tudi delavca B. B. in C. C. delo opravljala napačno. Drugačna, pritožbi lastna enostranska dokazna ocena ni utemeljena. Slediti je ugotovitvam prvostopnega sodišča, da bi dosleden in učinkovit nadzor tožene stranke nad delom zavarovanca moral zaznati nepravilen način dela in tovrstno delo preprečiti, kot tudi morebitno pomanjkljivo osebno varovalno opremo. Pritožba se povsem neutemeljeno sklicuje, da je imela tožena stranka za opravljanje nadzora v času škodnega dogodka z družbo E. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 30. 11. 2018 ter še pisna navodila o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovišču z dne 30. 11. 2018, s katerim naj bi zagotavljala stalen in pa občasen nadzor nad ukrepi varnosti pri delu ter imela zagotovljeno tudi odgovorno osebo, da je bil s strani naročnika kot koordinator določen Č. Č., da je nadzor izvajal tudi prokurist tožene stranke, saj tožena stranka ni ustrezno nadzirala na kakšen način se izvaja delo privarjenje, ni zaznala, da se opravlja napačno, niti ni izvajala ustreznega ter učinkovitega nadzora nad ustreznostjo in varnostjo osebne varovalne opreme. Povsem neutemeljeno se pritožba sklicuje na izpoved B. B. in Č. Č., saj tožena stranka niti ni zaznala nepravilnega načina dela. V času nezgode nihče ni izvajal nadzora nad varnim delom kot je ugotovil izvedenec in tudi sodišče. Nobenih očividcev delovne nezgode ni bilo. Nesporno bi učinkovit nadzor lahko preprečil nevarno delo in poškodovanje zavarovanca, kot je ugotovilo prvostopno sodišče. K temu ni kaj dodati in so drugačne pritožbene navedbe v zvezi z nadzorom povsem neutemeljene.

31.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve iz 8. člena ZPP, ki naj bi prerastel v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, dokazno je ocenilo vse izvedene dokaze v skladu z 8. členom ZPP. Dokazna ocena je razumna in logična. Dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sodišče se je izreklo v sodbi o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti.

32.Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodno prakso, ki ni uporabljiva za konkretni primer. Obrazložitev izpodbijane sodbe je preverljiva, dejansko stanje pravilno ugotovljeno, dokazna ocena pa v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče ni vzelo toženi stranki nobene možnosti pritožbenih razlogov, saj je tožena stranka pritožbo vložila in jo pritožbeno sodišče obravnava. Nobena pravica do učinkovitega sodnega varstva ji ni bila kršena. Nobena kršitev pravice do učinkovitega sojenja ni podana.

33.Neutemeljene so tudi pritožbene o neobrazloženi krivdni odgovornosti tožene stranke. Pritožba očitno spregleda 29. točko obrazložitve, kjer je sodišče pojasnilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih zakonodaja nalaga delodajalcu, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka poškodovanja zavarovanca in nastale škode. Zavarovanec tožene stranke ni bi ustrezno usposobljen za pravilno in varno delo, tožena stranka ni zagotovila učinkovitega notranjega nadzora nad delom poškodovanca z ustreznimi navodili kako delo pravilno opravljati in opozarjanjem na nepravilnosti ter ni priskrbela ustrezne varovalne opreme, zaščitnih očal s stransko zaščito, ki bi pri tovrstnem opravljanju dela nad glavo nudila varno delo. Ker tožena stranka ukrepov ni zagotovila oziroma je opustila dolžno skrb, je odškodninsko odgovorna za škodo nastalo tožeči stranki zaradi poškodbe pri delu zavarovanca tožeče stranke.

34.Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev inšpektorata o krivdi delavca, saj je ugotovilo v skladu s 171. členom OZ 20% soprispevek delavca in ga tudi ustrezno obrazložilo (v točkah od 30 do 33 obrazložitve). Neutemeljeno pa se pritožba zavzema, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke kot delodajalca. Že iz ugotovitev inšpektorata izhaja tudi več kršitev na strani delodajalca, neustrezen nadzor, neustrezna usposobljenost zavarovanca..., kar pa pritožba zamolči. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati višji soprispevek delavca. Soprispevek delavca je ustrezen in obrazložen v točkah od 31 do 33 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

35.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo ugotovitve zavarovalnice, saj ni vezano na nobeno ugotovitev zavarovalnice. Sodišče je v skladu z določili ZPP odločalo v okviru tožbenih navedb, izvedlo je predlagane dokaze, jih dokazno ocenilo in obrazložilo ter pravilno odločilo. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča ni protispisna, ni pomanjkljiva, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti, očitane kršitve, vzročno zvezo in pa škodo. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, razlogi so skladni in jih je mogoče preizkusiti. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

36.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanja sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo v I. točki izreka in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37.Pritožba je utemeljena glede III. točke izreka prvostopne sodbe. Utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno priznalo tožeči stranki materialne stroške v višini 35,00 EUR, ki so pavšalni, nekonkretizirani in z ničemer izkazani. Pritožbeno sodišče navedenih stroškov v višini 35,00 EUR tožeči stranki ni priznalo. Tako znašajo priznani stroški tožeče stranke v 40. točki obrazložitve 1.219,78 EUR. Ob upoštevanju v 41. točki obrazložitve priznanih stroškov tožene stranke v višini 241,74 EUR, po medsebojnem pobotanju stroškov (1.219,78 EUR – 241,74 EUR = 978,04 EUR), mora tožena stranka plačati tožeči stranki 978,04 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

38.Zaradi pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s stroški pravdnega postopka je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, ki pravilno glasi kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe (peti odstavek 358. člen ZPP).

39.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela (razen v manjšem delu glede stroškov), sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Zveza:

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 87 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.