Jedro

Tožba, vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek (1. odstavek 73. člena ZDSS-1). Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 73. člena). Tožnik je navajal, da so vse odločitve tožene stranke, ki jih je prejel, nične in predlagal, da sodišče prve stopnje postopa po 76. členu ZDSS-1, ki se nanaša na ničnost upravnega akta in toženi stranki naloži, da izpolni obveznosti do nadomestila plače, ga odjavi iz zavarovanj in mu prizna pravico do polne invalidske pokojnine. Takšen zahtevek je nejasen in nepopoln, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2011 in št. ... z dne 6. 6. 2006 ter na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 20. 2. 1995 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po skrbniku iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitev ustavnih pravic iz 15., 23., 22. in 25. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da je sodišče brez ugotavljanja dejanskega stanja in brez upoštevanja dejstev iz upravnega spisa, nezakonito, pristransko in krivično zavrnilo tožnikovo tožbo ter potrdilo napadeni nezakoniti in nični odločbi, s katerima je tožena stranka po 16 letih le doloma izpolnila pravico tožnika do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delovno mesto za obdobje od izdaje odločbe št. ... z dne 9. 3. 1995 do 31. 10. 2010. Napadena odločitev je v v popolnem neskladju s pravnomočno sodbo št. Ps 229/2004 z dne 1. 10. 2014. Sodišče ni razumelo oziroma ni upoštevalo, da je tožnik v tem postopku zahteval, da mu tožena stranka plača nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delovno mesto od izdaje odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 3. 1995 dalje do 31. 10. 2000 ter za obdobje od 16. 8. 1999 do 15. 2. 2000, ko se tožnik zaradi hude duševne bolezni iz opravičljivih razlogov, ni mogel javljati Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije. Tožnik je od tožene stranke tudi zahteval, da mu zaradi zamude plačila plača zakonske zamudne obresti. Ker sodišče ni razumelo tožbe, posledično tudi ni ugotovilo dejanskega stanja ter temu primerno napačno uporabilo materialne predpise. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek drugemu prvostopenjskemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, s tem da je tudi izrek same sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 6. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v znesku takratnih 107.497,77 SIT na mesec od 24. 1. 1997 dalje z nadaljnjimi uskladitvami. Nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo se ne izplačuje od 16. 8. 1999 do 15. 2. 2000. Od 16. 2. 2000 dalje znaša nadomestilo takratnih 142.680,26 SIT na mesec z nadaljnjimi uskladitvami in se izplačuje do 31. 10. 2000. Nadalje je bilo tudi odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanec (tožnik) redno javljal Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov, v mesečnih zneskih za nazaj.

ZDSS-1 v 1. odstavku 73. člena določa, da če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 73. člena).

Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni bil zadostno opredeljen. Tožnik je namreč zgolj navajal, da naj bi bile vse odločitve tožene stranke, ki jih je prejel od leta 1995 dalje nične, zato je predlagal, da sodišče postopa po 76. členu ZDSS-1, ki se nanaša na ničnost upravnega akta ter nadalje, da sodišče toženi stranki naloži, da po odločbi z dne 9. 3. 1995 v celoti izpolni obveznosti do nadomestila plače, ga odjavi iz zavarovanj in prizna pravico do polne invalidske pokojnine. V kolikor pa to ni mogoče naj sodišče napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek drugemu prvostopnemu organu tožene stranke. Gre za nejasen in nepopoln zahtevek, kar pomeni, da bi moralo sodišče v zadevi postopati po že citirani določbi 2. odstavka 73. člena ZDSS-1. Sodišče pa tega ni storilo niti na naroku za glavno obravnavo. Na narok ni pristopil tožnikov skrbnik, temveč je pristopil tožnik sam, ki pa mu je bila, kot to izhaja iz odločbe Centra za socialno delo A. št. ...9 z dne 17. 7. 2013 (priloga C4 sodnega spisa) delno odvzeta poslovna sposobnost in mu je bil z odločbo določen stalni skrbnik. Sodišče bi torej moralo od skrbnika zahtevati, da tožbeni zahtevek natančno opredeli. Ker sodišče tega ni storilo je posledično izdalo sodbo, ki je obremenjena s kršitvijo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč zavrnilo tako zahtevek za odpravo odločb tožene stranke (ki kot tak niti ni bil postavljen, saj je tožnik v tožbi uveljavljal ničnost odločb), nadalje pa je sodišče zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 20. 2. 1995 dalje (ki prav tako s strani tožnika ni bil izrecno postavljen). Taka odločitev sodišča, ko je zavrnilo priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 20. 9. 1995 dalje pa je celo v nasprotju s samo odločitvijo tožene stranke, ki je tožniku za določena obdobja, kot so bila že navedena v obrazložitvi tega sklepa, že priznalo pravico do nadomestila plače. S tem pa je izrek sam s sabo v nasprotju, saj sodišče najprej potrdi obe odločitvi tožene stranke, s katerima je bila za določeno obdobje priznana pravica do nadomestila, nato pa zavrne zahtevek za priznanje nadomestila plače za obdobje od 20. 2. 1995 dalje.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika ter razveljavilo izpodbijano sodbo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče namreč kršitve postopka glede na njegovo naravo, ne more samo odpraviti. Sodišče mora najprej stranko pozvati, da zadostno opredeli tožbeni zahtevek ter s tem v zvezi mora tudi ugotoviti v katerem delu je odločitev tožene stranke, ki jo izpodbija tožnik, sporna. Ko bo sodišče omenjeno razčistilo, bo o zadevi ponovno razsodilo.

Tožnik je sicer v pritožbi predlagal odstop zadeve drugemu prvostopenjskemu sodišču, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tak predlog neutemeljen, kajti za sojenje v socialnih sporih je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (3. točka 12. člena ZDSS-1).