Jedro

Pravno mogoča je (in v poslovni praksi tudi ne redka) pogodba o tem, da bo nepremičnina od tretjega kupljena v solast sopogodbenikov.

Pravno mogoča, dovoljena je tudi (s to prvo pogodbo vzporedna) druga pogodba o tem, da bo zaradi zaupnega razmerja med pogodbenikoma oblično pogodbo o pridobitvi nepremičnine, ki naj postane solast pogodbenikov, s tretjim sklenil le eden izmed pogodbenikov in se vknjižil kot njen lastnik, zato da bi oba pogodbenika pridobila na tak način vse koristi, ki jih ima lastnik (v primeru solastnine pa solastniki) nepremičnine. To drugo pogodbo je po njeni naravi treba uvrstiti med fiduaciarne posle, ker je v primeru pogodbene pridobitve nepremičnine mogoče pridobiti pravni položaj lastnika le z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi in je zato vsako drugačno stanje mogoče imeti le za začasno (začasnost pa je značilna za fiduciarne posle). Tisti pogodbenik, ki je v takšni obligacijskopravni in stvarnopravni situaciji edini vknjižen kot lastnik nepremičnine, zaradi pogodbenih obveznosti ne more vztrajati pri stvranopravnem stanju, ki je zaradi fiduciarnega razmerja le začasno, ampak mora sopogodbeniku omogočiti, da tudi njegova upravičenja glede nepremičnine postanejo stvarnopravna - da se torej vknjiži kot solastnik nepremičnine (do deleža, ki je v skladu s prvo omenjeno pogodbo).

Izrek

1) Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu tako delno spremenita, da se zavrne ugotovitveni tožbeni zahtevek tožeče stranke in se odločitev o glavni stvari poslej glasi: "Toženca R.G. in A.G. sta dolžna v roku 15 dni dovoliti dokončno zamejničenje parc. št. 198/8, dvorišče v izmeri 71 m2, in parc.

št. 198/7, travnik v izmeri 10 m2, k.o..., kot je to že predvideno v začasnem situacijskem načrtu in naznanilnem listu Občinske geodetske uprave R. z dne 17.4.1990, nato pa izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bosta parc. št. 198/8 in 198/7 odpisali od vl. št. 208 k.o.. in pripisali k novemu vložku št... k.o..., kjer se bo vpisala lastninska pravica za tožnico A.G. do 1/4, za tožnika J.G. do 1/4, za toženca R.G. do 1/4 in za toženko A.G. do 1/4, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." 2) V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3) Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo (v četrtem sojenju na prvi stopnji v tej pravdi) odločilo:

1. da sta tožnika vsak do 1/4 solastnika parc. št. 198/8, dvorišče v izmeri 71 m2, in parc. št. 198/7, travnik v izmeri 10 m2, obe vl. št. 208 k.o..., ki sta označeni v začasnem situacijskem načrtu in naznanilnem listu Občinske geodetske uprave R. z dne 17.4.1990;

2. da morata toženca v roku 15 dni dovoliti dokončno zamejničenje parc. št. 198/8 in 198/7 k.o..., kot je to že predvideno v navedenem začasnem situacijskem načrtu in naznanilnem listu, nato pa izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bosta parc. št. 198/8 in 198/7 odpisali od vl. št. 208 k.o... in pripisali k novemu vložku št... k.o..., kjer se bo vpisala lastninska pravica za vsakega tožnika do 1/4 in za vsakega toženca do 1/4; in

3. da se zavrne večji tožbeni zahtevek (s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta samo onadva vsak do 1/2 solastnika v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako pritožbo tožeče kot pritožbo tožene stranke in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da sta se pravdni stranki takrat, ko je bilo sporno zemljišče, ki služi kot del zemljišča, potrebnega obema za dovoz in dostop do njunih domačij, pridobljeno od njune lastninske prednice, dogovorili, da bo to zemljišče v njuni solastnini in souporabi po enakih delih - in ga nato tako tudi uporabljali, čeprav je bilo formalno predmet pogodbe tožencev z lastninsko prednico in sta se zato toženca pri njem tudi vknjižila kot lastnika, kupnino zanj pa sta plačala lastninski prednici tožnika. Dogovor pravdnih strank o pridobitvi spornega zemljišča v solast po enakih delih je bil sicer neobličen, vendar je bila z njegovo pretežno realizacijo nadomeščena manjkajoča obličnost. Revizija, ki jo je zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila tožena stranka in sicer sama, čeprav je do pravnomočnega konca pravde imela pooblaščenca odvetnika, navaja, da je vložena "iz vseh revizijskih razlogov, zlasti zaradi zmotne in neupoštevane uporabe materialnega prava (ker je bilo predhodno zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in namen uporabe) in kršenja ZPP". Ob zaključku revizije tožena stranka predlaga razveljavitev prvostopne in drugostopne sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 (Zakona o pravdnem postopku), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, pri tem pa obširno odgovorila na revizijske navedbe, kljub svojemu (v odgovoru zapisanemu) prepričanju, da večina v reviziji navedenih dejstev nima zveze z rešitvijo sporne zadeve. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena in sicer, kolikor se nanaša na ugotovitveni del sodbe prve stopnje, medtem ko je v preostalem delu neutemeljena.

O bistvenih kršitvah določbah pravdnega postopka Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija uveljavljanega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka formalno ni opredelila z navedbo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 354. člena ZPP/77. Kot očitek procesne kršitve je mogoče razumeti razloge: 1) najprej (uvodni razlogi revizije), da je sodišče "namembnost in dejanskega koristnika spornega zemljišča ugotavljalo na nezakonitem, nepristranskem (enostranskem) in nestrokovnem ogledu, ki je izgledal tako, da je tožnik s prstom pokazal, kje se nahaja sporno zemljišče (ki ni odmerjeno in zamejničeno), kar je nedvomno kršenje ZPP"; in 2) pozneje (začetni del točke III.. revizije), v zvezi z ogledom z dne 5.11.1997, ki naj bi bil "sporen iz objektivnih zdravstvenih razlogov in pravno-strokovnih razlogov" utemeljeno s trditvijo, da je bil ogled opravljen brez tožencev (kljub zagotovilu sodnice njuni odvetnici, da ogleda ne bo) in zato pristranski, posledica tega pa je napačen zaključek sodišča, da "sporno zemljišče v pretežni meri zavzema območje, kjer poteka cesta, ki služi za dovoz k hišama obeh pravdnih strank".

To revizijsko grajo je vsebinsko (sledeč s formulacijo izraženi volji pisca revizije) mogoče razumeti kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi z 227. do 229. členom ZPP/77. Toda zaradi izpeljav te graje in iz njih očitnega nezadovoljstva tožene stranke z dokazno oceno rezultatov ogleda in nanje oprtih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (in nato druge stopnje) se izkaže, da je le prikrit poskus, uveljaviti grajo dejanske podlage izpodbijane sodbe kot zmotno (in nepopolno) ugotovljene. Tega pa z revizijo po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ni mogoče uveljavljati.

Kot očitek procesne kršitve je mogoče razumeti tudi zaključno trditev revizije, da sodišče ni ugotovilo: dogovora med strankama; kje se nahaja sporno zemljišče (namembnost); zakaj je tožnica napisala darilno pogodbo toženi stranki (formalnost pogodbe) - kar je mogoče razumeti kot vsebinsko uveljavljanje pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77). Vendar pa se je izkazalo, da so vsa ta dejstva bila ugotovljena (kakor sledi iz povzetka bistvenih dejanskih ugotovitev v nadaljevanju), le da so bila seveda ugotovljena drugače, kakor bi želela tožena stranka. Tudi ta del njenih razlogov zato pomeni nedovoljeno poseganje v dejansko podlago izpodbijane sodbe.

O dejanski podlagi izpodbijane sodbe in revizijskega preskusa Preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki ga revizijsko sodišče opravi v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), se opira na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki po pravkar povedanem ni predmet revizijskega preskusa (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Izmed ugotovitev, ki so vsebovane v dejanski podlagi izpodbijane sodbe in ki so v tukaj povzetih fromulacijah vsebovane delno v sodbi prve in delno v sodbi druge stopnje (ta je ocenila, da so bila na prvi stopnji za odločitev pomembna dejstva zadosti raziskana in tudi ustrezno ocenjena, dejanske ugotovitve pa je delno ponovila) so po presoji revizijskega sodišča bistvene naslednje dejanske ugotovitve - ki se seveda nanašajo na nazadnje spornih skupno 81 m2 zemljišča, opredeljenega v sodbi kot parc. št. 198/8 (dvorišče 71 m2) in 198/7 (travnik 10 m2) k. o... iz začasnega situacijskega načrta in naznanilnega lista z dne 17.4.1990, kar je bilo po končnem tožbenem zahtevku sporno zemljišče (obenem del prvotno spornega zemljišča v izmeri 225 m2): a) vseh prvotno spornih 2,25 a zemljišča je bil neplodni del parc. št. 198/2 (za kar sta plačala kupnino tožnika - 4. stran sodbe druge stopnje); b) sporno zemljišče v pretežni meri zavzema območje, kjer poteka cesta, ki služi kot dovoz k hišama obeh pravdnih strank (kar se je pokazalo v postopku v zvezi z začasno geometrsko odmero - 3. stran sodbe prve stopnje); c) začetni namen obeh pravdnih strank je bil, da sporno zemljišče kupita obe, vsaka do polovice (kar je potrdila prodajalka A.O. - 4. stran sodbe druge stopnje); d) tožena stranka je nastopala kot formalni pridobitelj sporne nepremičnine po darilni pogodbi z dne 1.6.1974 le navidezno, po volji pravdnih strank in po njunem posebnem dogovoru (3. stran sodbe druge stopnje); e) causa pridobitve spornega zemljišča je bila v pričakovanju njegove souporabe s strani obeh pravdnih strank, ker sta nameravali na tej površini urediti dovozno pot oziroma dostop do svojih domačij (4. stran sodbe druge stopnje); f) pravdni stranki sta sklenili usten dogovor, po katerem je sporno zemljišče v solasti pravdnih strank in po katerem sta to zemljišče namenili za ureditev skupnega dovoza do stanovanjskih hiš (4. stran sodbe prve stopnje); g) tožnika sta se pri gradnji ceste, ki služi vsem pravdnim strankam, morda res več angažirala kot toženca, vendar pa sta tudi slednja pri tem sodelovala; h) toženca sta si (z dovoljenjem tožnikov) po spornem zemljišču uredila cestni priključek do svoje stanovanjske hiše; i) obravnavana cesta je edini dostop do stanovanjskih hiš pravdnih strank (o čemer med strankami ni spora); j) že ob začetku gradnje so se pravdne stranke štele za solastnike spornega zemljišča in tudi izvrševale vsa dejanja, ki gredo lastnikom določene stvari oziroma nepremičnine - tako so vse od nakupa spornega zemljišča leta 1971 do leta 1986, ko je med njimi prišlo do sporov zaradi meje, skupno uporabljale in vzdrževale dostopno cesto kot edino dovozno pot do njihovih stanovanjskih hiš (h-j: 5. stran sodbe prve stopnje).

O preskusu uporabe materialnega prava Edine revizijske navedbe, ki po vsebini resnično pomenijo razloge o uporabi materialnega prava, so tiste, ki se ukvarjajo s pomenom vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi kot pridobitnega načina za pogodbeno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Sklicujejo se na 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in na revizijsko odločbo opr. št. II Ips 574/92 z dne 10.3.1993, izdano v tej pravdni zadevi.

Drugi revizijski razlogi, ki doslej niso bili omenjeni in povzeti, so po svoji vsebini razlogi, ki se ukvarjajo z dejanskimi vprašanji. To velja za kritiko dokazne ocene sodišč, posebej glede nekaterih izvedenih dokazov (ogleda, izpovedi prodajalke A. O. kot priče).

Velja tudi za poudarjanje pomena sklenjenih pogodb - posebno darilne pogodbe z dne 1.6.1974 (in v zvezi s tem pomena okoliščine, da jo je napisala tožnica, prav na podlagi te pogodbe pa se je sporno zemljišče vknjižilo na toženca) - ter na njihovi podlagi opravljenih vknjižb v zemljiški knjigi. Velja za navajanje dejstev v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje - zlasti poudarjeno, da je del začasne parc. št. 198/7 in vsa začasna parc. št. 198/8 v naravi sadovnjak tožene stranke ter da obravnavana cesta nikakor ni edini dostop do stanovanjske hiše tožeče stranke. Velja končno za revizijsko mnenje, da se je tožeča stranka ves čas pravde z različnimi izgovori izgovarjala, zakaj je postala lastnica spornega zemljišča, niti ene same trditve pa ni mogla podkrepiti z nesporno ugotovitvijo. Vseh teh razlogov revizijsko sodišče ne more vsebinsko obravnavati (glede na že citirano določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77) in zato nanje tudi ne odgovarja.

Odgovora tudi ne terjajo tisti (sklepni) revizijski razlogi, v katerih tožena stranka (potem ko sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora vsaka gradbena parcela imeti dostopno cesto in da je ta običajno, kadar ne gre za gradnjo v strnjenem naselju, v lasti oziroma solasti posameznih graditeljev) očita sodišču, da ni jasno, zakaj morata tožnika postati solastnika spornega zemljišča - ceste (če bi res bilo v večjem delu cesta, kar ni); in potem navaja, da ni nikoli tožeči stranki osporavala dovoza čezenj na dvorišče, sicer pa bi v primeru spora morala tožiti za služnostno pot; da zatorej ni razloga za solastništvo tožeče stranke na spornem zemljišču, še več, na tak način bi le tožnik lahko še naprej oviral normalen dovoz tožencema, jima fizično preprečeval uporabo in tudi vzdrževanje, kar počne od začetka pravde. Vsi ti razlogi so glede na dejstva, ki so in kakor so ugotovljena v izpodbijani sodbi, za revizijsko sodišče le razglabljanja o možnih drugačnih dejanskih podlagah in njihovih pravnih posledicah - taka razglabljanja pa so za odločitev o reviziji brezpredmetna.

Upoštevanje v tem delu obrazložitve uvodno povzetih revizijskih razlogov o zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava in hkrati opravljeni uradni preskus (opravljen po 386. členu ZPP/77), ali je bilo z izpodbijano sodbo morda zmotno uporabljeno materialno pravo, narekuje revizijskemu sodišču naslednjo pravno presojo: Pravno mogoča je (in v poslovni praksi tudi ne redka) pogodba o tem, da bo nepremičnina od tretjega kupljena v solast sopogodbenikov.

Pravno mogoča, dovoljena je tudi (s to prvo pogodbo vzporedna) druga pogodba o tem, da bo zaradi zaupnega razmerja med pogodbenikoma oblično pogodbo o pridobitvi nepremičnine, ki naj postane solast pogodbenikov, s tretjim sklenil le eden izmed pogodbenikov in se vknjižil kot njen lastnik, zato da bi oba pogodbenika pridobila na tak način vse koristi, ki jih ima lastnik (v primeru solastnine pa solastniki) nepremičnine. To drugo pogodbo je po njeni naravi treba uvrstiti med fiduaciarne posle, ker je v primeru pogodbene pridobitve nepremičnine mogoče pridobiti pravni položaj lastnika le z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi in je zato vsako drugačno stanje mogoče imeti le za začasno (začasnost pa je značilna za fiduciarne posle). Tisti pogodbenik, ki je v takšni obligacijskopravni in stvarnopravni situaciji edini vknjižen kot lastnik nepremičnine, zaradi pogodbenih obveznosti ne more vztrajati pri stvarnopravnem stanju, ki je zaradi fiduciarnega razmerja le začasno, ampak mora sopogodbeniku omogočiti, da tudi njegova upravičenja glede nepremičnine postanejo stvarnopravna - da se torej vknjiži kot solastnik nepremičnine (do deleža, ki je v skladu s prvo omenjeno pogodbo). Tako za prvo kakor za drugo pogodbo o nepremičnini seveda velja, da mora biti pismena. Vendar pa je tudi pri takih pogodbah, ki so sklenjene le ustno, mogoča konvalidacija z obojestransko pretežno izpolnitvijo.

Po oceni revizijskega sodišča ugotovljena dejstva (prej nanizana pod a - j) narekujejo pravno presojo, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno obligacijskopravno razmerje, kakršno je bilo opredeljeno v prejšnjem odstavku v posplošeni obliki. Dejanski ugotovitvi pod c) in f), v zvezi z ugotovitvama pod b) in i), narekujeta pravno oceno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prva izmed prej teoretično razloženih pogodb. Dejanske ugotovitve pod d), e) in f) narekujejo pravno oceno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena druga izmed prej teoretično razloženih pogodb - in sicer v ustni obliki. Dejanske ugotovitve pod a), g), h) in j) pa narekujejo pravno oceno, da je bila neobličnost teh pogodb o nepremičnini konvalidirana z obojestransko (vsaj pretežno) izpolnitvijo obveznosti, dogovorjenih med pravdnima strankama v njunem, po vsebini pretežno fiduciarnem poslovnem razmerju.

Ugotovljena dejstva in pravkar obrazloženo njihovo pravno ovrednotenje sicer ne omogočajo stvarnopravne presoje, ki bi bila edina lahko podlaga ugoditvi prvemu delu tožbenega zahtevka (da sta tožnika solastnika spornega zemljišča vsak do ene četrtine). V Sloveniji je namreč tako v času sklenitve ugotovljenih pogodb (dejanske ugotovitve pod a - j) kakor v času izdaje izpodbijane sodbe veljalo, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR in pred tem, to je pred 1.9.1980 pravno pravilo 431. paragrafa Občnega državljanskega zakonika). Omogočajo in narekujejo pa ugotovljena dejstva presojo, da imata tožnika nasproti tožencema obligacijskopravni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta tožnika lahko vknjižila kot solastnika spornega zemljišča vsak do ene četrtine - in s tem postala njena lastnika v takem razmerju. Z drugimi besedami, ko se je porušilo zaupno razmerje, ki je bilo podlaga ugotovljene pogodbene ureditve in začasne stvarnopravne ureditve položaja pravdnih strank glede spornega zemljišča (namenjenega in pridobljenega za zagotovitev dovozne poti za nepremičnine obeh pravdnih strank) - to pa se je zgodilo, ko je po petnajstih letih (1971 do 1986) nemotenega skupnega uporabljanja in vzdrževanja (torej obojestranskega izvrševanja upravičenj in obveznosti, ki izvirajo iz lastninske pravice) spornega zemljišča prišlo do sporov med pravdnima strankama - je tožeča stranka pridobila pravico, uveljaviti proti toženi stranki obligacijskopravni zahtevek, kakršen je drugi del tožbenega zahtevka, ki mu je bilo ugodeno z izpodbijano pravnomočno sodbo (točka 2. sodbe prve stopnje).

Vse doslej navedeno je narekovalo delno ugoditev reviziji z delno spremembo izpodbijane sodbe (na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77) in sicer z zavrnitvijo ugotovitvenega (stvarnopravnega) zahtevka - in delno zavrnitev revizije (na podlagi 393. člena ZPP/77) v celotnem preostalem delu, torej glede ugoditve zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga je revizijsko sodišče pojmovalo kot obligacijskopravni zahtevek (skladno z dejansko podlago, ki jo je tožeča stranka v navedbah dala svojemu zahtevku, in s tretjim odstavkom 186. člena ZPP/77, po katerem sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo je navedel tožnik). Zato je revizijsko sodišče odločilo, kakor je razvidno iz izreka.

Delno spremenjena odločitev o glavni stvari ni narekovala spremembe odločitve o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji. Bistveni, po svojem pomenu za razmerje pravdnih strank glede spornega zemljišča odločilni del tožbenega zahtevka je bil zahtevek, da morata toženca dovoliti dokončno odmero parc. št. 198/7 in 198/8 k.o..., kakor sta bili začasno določeni v geodetskih dokumentih z dne 17.4.1990 - nato pa z ustrezno listino omogočiti tožnikoma, da se bosta vknjižila kot solastnika teh parcel vsak do ene četrtine. Uspeha tožeče stranke s tem zahtevkom ni delna ugoditev reviziji v ničemer spremenila. Zato pomeni delna sprememba izpodbijane pavnomočne sodbe le neznatno spremenjen uspeh tožene stranke v pravdi. To pa po določbi tretjega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP/77 ne narekuje spremembe odločitve o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji.

Enaki razlogi so narekovali tudi odločitev o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 166. člena ZPP/77), pri kateri je poleg drugega odstavka 154. člena ZPP/77 (tega je treba upoštevati glede stroškov revizije tožencev) revizijsko sodišče upoštevalo (glede stroškov tožnikov zaradi odgovora na revizijo) tudi prvi odstavek 155. člena ZPP/77, po katerem se pri odločanju o povrnitvi sroškov upoštevajo le potrebni pravdni stroški. Po oceni revizijskega sodišča stroškov odgovora na revizijo, glede na njegovo vsebino, ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške.