Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo na 900.000 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo, kolikor je bil njen višji tožbeni zahtevek zavrnjen (1,150.000 SIT), uveljavila je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Dosojena odškodnina v celoti in po posameznih postavkah nasprotuje standardu pravične odškodnine, poleg tega pa nasprotuje ustaljeni sodni praksi o višini odškodnine za podobne primere škodnih posledic. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, katere okoliščine so narekovale znižanje že tako prenizko dosojene odškodnine. Poškodba, ki jo je tožnica utrpela, je srednja težka, saj je prišlo do blagega premika med hrbteničnimi vretenci s posledičnimi krvavitvami v mišičnem delu in nategu ovojnic malih medvretenčnih sklepov. Značaj poškodbe, trajanje zdravljenja in trajne posledice, zaradi katerih tožnica duševno trpi, so takšne narave, da bi bilo treba prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem celotno zahtevano odškodnino v znesku 850.000 SIT, za strah v znesku 300.000 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 900.000 SIT. Premalo je upoštevan tožničin poklic prodajalke, zaradi katerega se ne bo mogla izogniti težavam, ki so nastale zaradi zvina vratne hrbtenice. Poleg tega bo prišlo do predčasnega razvoja degenerativnih sprememb v hrbtenici.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta v okviru dejanskih ugotovitev utemeljeno relativizirali izvedensko mnenje o tem, da je tožnica utrpela srednje težko telesno poškodbo. Istočasno namreč iz izvedenskega mnenja sledi, da je poškodba diagnosticirana kot zvin vratne hrbtenice, ta pa že po naravnem teku stvari prizadene mehka tkiva s posledičnimi mikrokrvavitvami in draženjem živčnih korenin. Premik med vretencema (drugim in tretjem) z okvaro vezi je potemtakem le opisno izraženi zvin hrbtenice v območju vratu. Poškodba, ki jo je utrpela tožnica, torej ne odstopa opazno od podobnih številnih primerov zvinov vratne hrbtenice. Tudi dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na opis bolečin, ki jih je tožnica prestajala in na njihovo trajanje, na nošenje ovratnice in na fizikalno terapijo, ne zadošča za pravno presojo, ki bi narekovala zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem pa ne za prestani strah, ki glede na možen izid zdravljenja ni mogel biti dolgotrajen. Zato revizijsko sodišče sprejema presojo, po kateri je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 350.000 SIT in za strah v znesku 50.000 SIT, primerna. Določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih namreč narekuje po eni strani umestitev prizadejane škode v kategorijo lažjih, težjih in katastrofalnih škod (po povedanem je tožničino škodo mogoče uvrstiti med lažje škode), po drugi strani pa tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje, kakor jih določa sodna praksa.

Navedeni kriterij potrjuje pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi, pri čemer se to nanaša tudi na odškodnino iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Sodišči nižjih stopenj sta v zadostni meri upoštevali dejstvo, da je tožničin poklic prodajalke takšen, da ji bo omejena gibljivost vratne hrbtenice povzročala težave, posebej zaradi prisilne drže vratu, upoštevali pa sta tudi okoliščino, ki sledi iz izvedenskega mnenja, da obstoji verjetnost predčasnega razvoja degenerativnih sprememb vratne hrbtenice.

Navedenim okoliščinam ni mogoče pripisati tolikšne teže, da bi bilo treba prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 500.000 SIT zviševati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (378. člen ZPP).