Jedro

Drži, da zaradi delitve parcel v manjšem delu ne gre več za iste nepremičnine, saj so te glede na sklep o civilni delitvi zmanjšane za 46 m2, vendar pa glede na samo transparentnost delitve in soglasje vseh solastnikov ni videti razlogov, zakaj bi bilo treba ponovno presojati o načinu delitve solastnine.

Pravica do doma ni absolutna pravica in z njo nasprotna udeleženka ne more posegati v pravice predlagateljev na način, da do delitve solastnine sploh ne bi moglo priti oziroma bi bila dejansko odložena za nedoločen čas. S tem bi bila njihova solastninska pravica izvotljena, pa tudi kogentna norma 70. člena SPZ (delitev solastnine) bi povsem izgubila pomen, kar je glede na splošno pravno varnost nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se opravi prodaja nepremičnin z ID znaki parcela 0000 490/1, parcela 0000 489, parcela 0000 486 in parcela 0000 487/1, ter da se bo prodaja opravila z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, s prodajo na javni dražbi ter razdelitvijo kupnine med solastnike (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tržna vrednost zgoraj navedenih štirih parcel znaša 243.484 EUR, da se bodo nepremičnine prodajale skupaj, kupnina pa se bo delila na posamezne solastnike ob upoštevanju razmerja, da na parcelo 489 odpade 83,87 % kupnine, na preostale tri parcele pa 16,3 % kupnine (II. točka izreka).

2.Nasprotna udeleženka sklep izpodbija v celoti iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Najprej navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri nepremičninah, ki so bile predmet civilne delitve, ni prišlo do takih sprememb, da bi bilo dopustno ponovno presojati o načinu delitve. Opozarja, da predmet delitve, kot je opredeljen v sklepu N 72/2015 z dne 20. 12. 2016, ni enak predmetu delitve, kot je opredeljen v predlogu za vodenje tega postopka in v izpodbijanem sklepu. Ker ne gre za isto premoženjsko celoto, nadaljevanje postopka prodaje nepremičnin ni dopustno. Zmotno je stališče sodišča, da predlog za odlog delitve v tem postopku ni več dopusten. Omejevanje nasprotne udeleženke, da bi morala predlog za odlog podati v postopku, v katerem se je odločalo na načinu razdružitve, ni skladno z veljavno zakonodajo. Poleg tega se je sodišče o tem nepravilno opredelilo zgolj v obrazložitvi, ne da bi izdalo odločbo v obliki sklepa, s tem pa je podana bistvena kršitev postopkovnih določb, saj je nasprotna udeleženka prikrajšana za pravico do pravnega sredstva. V nadaljevanju navaja, da bo prodaja brez dvoma posegla v njeno pravico do doma, saj bo s prisilno odselitvijo ostala brez doma in stanovanja. Utemeljitev sodišča, da bo imela rok za izselitev in s tem možnost, da si uredi drugo bivališče, je glede na premoženjsko stanje nasprotne udeleženke neživljenjska in nevzdržna. Prav tako je napačno stališče, da se določilo 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v konkretnem primeru ne uporablja. Ni videti razloga, da se položaj solastnika, ki biva v nepremičnini, ki je predmet prodaje v postopku delitve, obravnava manj ugodno, kot položaj dolžnika, ki biva v nepremičnini, ki je predmet prodaje v izvršilnem postopku. Takšno razlikovanje ni dopustno.

3.Nadaljnje obsežne pritožbene navedbe se nanašajo na oceno vrednosti nepremičnin. Nasprotna udeleženka navaja, da ker sodišče ne ve, kaj je predmet prodaje, torej do kje v naravi segata parceli št. 489 in 490/1, ter ali je predmet prodaje tudi celotna stavba št. 211, prodaja na javni dražbi ne more imeti pravnih posledic, temveč gre za sklepanje ničnega posla. Nasprotni udeleženki tudi ni razumljivo, zakaj se sodišče ukvarja z varovanjem premoženjskega interesa predlagateljev, ki niso zagotovili pogojev za delitev strankam tega postopka solastne nepremičnine z ID znakom parcela 0000 804/15, ne pa varuje dobrovernega kupca, ki ga bo, če se bo postopek nadaljeval kot sedaj, zapeljalo v lažno prepričanje, da kupuje celotno stavbo št. 211. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa je ugotovljena tržna vrednost nepremičnin, ki so predmet tega postopka, nepravilna. Na koncu nasprotna udeleženka navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je sodišče ocenjeno vrednost določilo ravno na datum 8. 9. 2022, ter da je v 18. točki obrazložitve navedlo, da predstavljajo sestavni del obrazložitve tudi podrobnejši podatki o vseh stavbah in prostorih, ki so navedeni v cenilnem poročilu. Nasprotna udeleženka graja takšno obrazložitev, saj iz sklepa ni mogoče razbrati, kateri vsi podatki so na tak način sestavni del obrazložitve ter je sklep v tem delu nejasen in nedoločen, s tem pa nezakonit. Ob povedanem nasprotna udeleženka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4.Predlagatelji na pritožbo niso odgovorili.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V tem postopku ni bilo sporno, da so bili udeleženci prvotno solastniki štirih parcel, in sicer 490, 486, 487 in 489, k. o. 0000. Pri prvih treh parcelah so imeli enake solastniške deleže, pri zadnji parceli (489) pa so bili deleži drugačni. Po predlogu predlagateljev zoper nasprotno udeleženko je Okrajno sodišče na Vrhniki v zadevi N 72/2015 opravilo civilno delitev navedenih parcel tako, da je odločilo, da se premoženje proda, izkupiček pa razdeli med udeležence po višini njihovih solastniških deležev (B6). Odločitev, ki jo je sprejelo 20. 12. 2016, je postala pravnomočna 13. 12. 2017 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1756/2017 (A10, opomba 4). V vmesnem času, do pričetka tu obravnavanega nepravdnega postopka, je prišlo do dveh pravno relevantnih dogodkov, ki sta pomembna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

7.Kot izhaja iz grafičnega prikaza (A8) ter ugotovitev in fotografij izvedenca, postavljenega v tem postopku (list. št. 87), se sporne štiri parcele nahajajo v Občini A. v naselju B. Parcela 489, na kateri stojita stanovanjska stavba št. 211 in drvarnica št. 212, ter parcela 490/1, ki parcelo 489 obkroža, se nahajata na eni, parceli 486 in 487 pa na drugi strani javne ceste. Ko je občina to cesto urejala, je prišlo do delitve parcel tako, da so iz parcele 490 nastale parcele 490/1, 490/2 in 490/3. Parcela 490/2 obsega 1 kvadratni meter, parcela 490/3 pa 11 kvadratnih metrov. Iz parcele 487 sta nastali parceli 487/1 in 487/2, pri čemer parcela 487/2 obsega 34 kvadratnih metrov. Navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo in pritožbeno ni prerekano. Vseh pet udeležencev je z Občino A. sklenilo menjalno pogodbo (A7), s katero so na občino prenesli parcele 490/2, 490/3 in 487/2 (skupaj 46 m2), od občine pa so prejeli parcelo 804/15 (40 m2), ki meji na parcelo 489, in ki je bila prav tako na novo odmerjena ob urejanju javne ceste (A8).

8.Poleg tega je nasprotna udeleženka po pravnomočnosti sklepa o delitvi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo pod opr. št. P 43/2008-I zaradi ugotovitve lastninske pravice na stanovanju, ki je bila v postopku pred sodiščem na prvi stopnji delno, v postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Cp 1252/2020, pa v celoti zavržena z obrazložitvijo, da pravnomočna konstitutivna odločba o delitvi solastnine vsebuje tudi ugotovitev, da izključne lastninske pravice solastnika na stvari ni (A9, A10). Ta postopek se je pred Višjim sodiščem v Ljubljani zaključil 4. 12. 2020, v začetku leta 2021 pa so predlagatelji v tu obravnavanem postopku skladno s 140. členom in nasl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) podali predlog za cenitev in prodajo stvari. Tudi ni sporno in iz zgoraj navedenih sodnih odločb izhaja, da nasprotna udeleženka v postopku pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki N 72/2015, v katerem se je odločalo o delitvi solastnega premoženja, ni podala predloga za odlog delitve skladno s tretjim odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

9.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da zaradi delitve parcel ne gre več za iste nepremičnine, z obrazložitvijo, da se je katastrsko urejalo območje javne ceste in da ni prišlo do takih sprememb na nepremičninah, ki so bile predmet sklepa o civilni delitvi, da bi bilo dopustno ponovno odločati o načinu delitve solastnine. Ugovor glede odloga delitve je zavrnilo z obrazložitvijo, da takšen odlog v tem postopku ni več mogoč, ter bi ga nasprotna udeleženka morala uveljavljati v postopku, v katerem se je odločalo o civilni delitvi solastnine. V zvezi s tem je obrazložilo tudi, da v tem postopku ne more biti več upošteven ugovor kršitve ustavne pravice do doma, ter da glede na določilo 145. člena ZNP-1 ni mogoče uporabiti določila 210. člena ZIZ, ki ureja pravico dolžnika do prebivanja v prodani stanovanjski hiši oziroma stanovanju.¹ Nadalje je zavrnilo ugovor, da bi morala biti predmet delitve tudi parcela 804/15, ki je nesporno v solasti vseh udeležencev, najprej z obrazložitvijo, da ta nepremičnina ni bila predmet sklepa o civilni delitvi, zato je sodišču ni bilo treba prodajati istočasno s preostalimi štirimi parcelami, nadalje pa je navedlo, da so predlagatelji soglasje za sočasno prodajo tudi te parcele podali, nasprotna udeleženka pa ne, zato te parcele ni bilo mogoče prodajati skupaj s preostalimi štirimi.

10.Po zavrnitvi navedenih ugovorov je sodišče zaključilo, da so podani pogoji, da se opravi prodaja nepremičnin v nepravdnem postopku ter je postavilo sodnega cenilca gradbene stroke. Sledilo je njegovim ugotovitvam, da je treba prodajati vse nepremičnine skupaj, saj bi jih bilo težje prodati posamezno, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sodni cenilec je ocenil vrednost nepremičnin na podlagi tržnih primerjav (uporabil je štiri primerljive prodaje), kar je sodišče prav tako sprejelo kot podlago za svojo odločitev. Sodišče se je v nadaljevanju obširno izreklo do ugovora nasprotne udeleženke, da stavba št. 211 sega čez mejo parcele 489 na parcelo 804/15, ter je to sporno okoliščino razjasnilo tudi s pomočjo izvedenca. Ta meje med obema parcelama v naravi ni mogel konkretno ugotoviti. Sodišče je obrazložilo, da postopek prodaje ni postopek, v katerem bi se ugotavljala meja med obema nepremičninama in bodo sedanji ali bodoči lastniki morali to vprašanje urediti v zato predvidenih postopkih. Tudi če bi se izkazalo, da del stavbe št. 211 lahko sega na parcelo 804/15, ob trditvah vseh udeležencev, da je celotna stavba v njihovi solasti, tega ni mogoče upoštevati. Iz tega razloga tudi ni postavilo izvedenca geodetske stroke, saj bi ta lahko na kraju samem pokazal le najverjetnejšo katastrsko mejo med parcelama. Ni izvedenec tisti, ki določa mejo, ampak je to treba storiti v sodnem postopku. Sklepno je sodišče sprejelo izvedenske ugotovitve, da znaša tržna vrednost parcele 489 (na kateri stojita stanovanjska stavba in drvarnica) 201.772 EUR, parcele 490/1 25.929 EUR, parcele 486 8.490 EUR in parcele 487/1 7.293 EUR, skupaj 243.484 EUR. Pri tem je glede na vrednost posameznih parcel in različnih solastniških deležev odločilo, da na parcelo 489 odpade 83,87 % kupnine, na preostale tri parcele pa 16,13 % kupnine.² Glede garaže je obrazložilo, da je izvedenec njeno vrednost pravilno upošteval, čeprav ni vrisana v kataster stavb. Opredelilo se je tudi do dejstva, da ob železnici postavljajo protihrupne ograje in glede upravnih dovoljenj za adaptacijo stavbe v letu 1976, kar pritožbeno ni več izpodbijano.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijan sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Dokazna ocena je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih udeležencev. Sklep vsebuje jasne in razumne razloge o odločilnih dejstvih, obrazložitev je skladna z napotilom iz 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklepu sodišča prve stopnje ni treba ničesar dodati. Prav tako mu ni očitati nobenih pomanjkljivosti. Kadar pritožbeno sodišče odločbo potrdi, razlogov sodišča prve stopnje ni treba v celoti ponavljati, zato se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

Glede drugega predmeta prodaje

12.Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem na prvi stopnji opozorila, kar ponavlja v pritožbi, da je zaradi delitve parcel prišlo do takšne spremembe predmeta delitve, da ne gre več za isto premoženjsko celoto, zato nadaljevanje postopka prodaje na podlagi sklepa N 72/2015 z dne 20. 12. 2016 ni več dopustno. Obširni pritožbeni ugovori v tej smeri so neutemeljeni. Sodišče je v 8. točki obrazložitve ustrezno povzelo dejansko stanje, da je do delitve parcel ter do odtujitve novo nastalih parcel z menjalno pogodbo prišlo ob soglasju vseh udeležencev kot solastnikov. Pritožbeno sodišče je zgoraj navedlo, do kakšnih delitev in menjav je prišlo, zato na tem mestu ugotovljenega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Ocenjuje pa, da je sodišče pravilno zaključilo, da ni prišlo do takih sprememb na nepremičninah, ki so bile predmet sklepa o civilni delitvi, zaradi katerih bi bilo treba ponovno presojati o načinu delitve solastnine. Nasprotno, ugotovljeno dejstvo, da so s takimi spremembami soglašali vsi udeleženci kot solastniki, tudi nasprotna udeleženka, potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče dodaja, da je med sklepom o delitvi nepremičnin v letu 2016, ki je postal pravnomočen v letu 2017, in tu izpodbijanim sklepom z dne 31. 7. 2023, prišlo do delitve in menjave parcel, zato je bilo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ta dejstva dolžno upoštevati, v nasprotnem cenitve in prodaje nepremičnin ne bi bilo mogoče opraviti. Drži, kar navaja pritožba, da zaradi delitve parcel v manjšem delu ne gre več za iste nepremičnine, saj so te glede na sklep o civilni delitvi zmanjšane za 46 m2, vendar pa glede na samo transparentnost delitve in soglasje vseh solastnikov ni videti razlogov, zakaj bi bilo treba ponovno presojati o načinu delitve solastnine.

Glede odloga delitve

13.Kot izhaja iz podatkov spisa, je nasprotna udeleženka v tem postopku vložila predlog za odlog delitve skladno s tretjim odstavkom 70. člena SPZ (list. št. 31). Sodišče prve stopnje o njenem predlogu ni odločilo, ne s posebnim, ne s tu izpodbijanim sklepom. Vendar s tem nasprotni udeleženki ni bila odvzeta pravica do pravnega sredstva in tudi ni prišlo do postopkovnih kršitev, saj lahko sodišče prve stopnje pozove, da o njenem predlogu odloči.

14.Se je pa sodišče do tega ugovora opredelilo v obrazložitvi. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v postopku prodaje, ki sledi postopku delitve solastnine, odlog ni več mogoč, ter da bi nasprotna udeleženka morala odlog predlagati v postopku, v katerem se je odločalo o delitvi, to je v postopku N 72/2015. O tem vprašanju sta skladni tako pravna teorija kot sodna praksa. Predlogu za delitev lahko nasprotuje vsak solastnik, če izkaže, da je čas za delitev neprimeren.³ O predlogu za odlog delitve se odloča, ko se odloča o delitvi nepremičnin⁴ . Utrjeno je tudi stališče sodne prakse, da sodišče lahko odloži delitev stvari oziroma učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve, ne pa samega odločanja o načinu delitve.⁵ Kot izhaja iz neprerekanih dejstev v tem postopku, nasprotna udeleženka v postopku N 72/2015 predloga za delitev nepremičnin ni podala, zato si s predlogom, ki ga je podala v tem postopku, svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi iz tega razloga pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep, ki predstavlja sklepno fazo delitve solastnih nepremičnin, ni posegalo.

15.Poleg tega je jasno stališče sodne prakse, da so upravičeni razlogi za odlog delitve lahko subjektivne ali objektivne narave, vendar pa morajo biti prehodne narave in s časovno opredeljenim prenehanjem.⁶ Nasprotna udeleženka v svojem predlogu ni ustrezno opredelila, da so njeni razlogi za odlog delitve prehodne narave, ampak je zatrjevala, da imata s sinom tako lastninsko pravico kot pravico bivanja v stanovanju, ter da do drugega prebivališča zaradi starosti in slabšega premoženjskega stanja ne more priti.

16.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da se nasprotna udeleženka neutemeljeno sklicuje na 210. člen ZIZ. Postopek za cenitev in prodajo stvari je urejen v 140. členu in nasl. ZNP-1 ter je samostojni postopek, ki sledi postopku za delitev stvari v solastnini (156. člen ZNP in nasl., 70. člen SPZ). Zato je treba ta postopek voditi po teh specialnih določilih, skladno s 145. členom ZNP-1 pa se določila ZIZ uporabljajo le v obsegu, ki se nanašajo na cenitev in prodajo nepremičnin, kamor pa 210. člen ZIZ ne spada. Že iz tega razloga so pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe o neenaki obravnavi solastnikov pri delitvi nepremičnin in dolžnikov v izvršilnem postopku pa prav tako ne. Tako kot 210. člen ZIZ daje dolžniku pod določenimi pogoji pravico bivati v prodanem stanovanju še naslednja tri leta, daje tretji odstavek 70. člena SPZ solastniku pravico, da doseže odlog delitve za čas treh let. Ni videti, da bi prišlo pri navedenih kategorijah posameznikov do različne obravnave.

Glede pravice do doma

17.Nasprotna udeleženka ima vsekakor ustavno zajamčeno pravico do doma, predlagatelji in tudi nasprotna udeleženka kot solastnica nepremičnin, ki se delijo, pa imajo ustavno zajamčeno pravico do lastnine, to je, da lahko s svojo (so)lastnino razpolagajo, predvsem pa imajo pravico do ekonomskih upravičenj, ki iz nje izhajajo. Tudi ustavne pravice niso absolutne, zato je treba, kadar si nasproti stojita dve, presojati sorazmernost posega ene pravice v drugo. V obravnavani zadevi postopek razdružitve solastnine teče že od leta 2015, to je skoraj 10 let. Toliko časa udeleženci svojih pravnih in ekonomskih upravičenj, ki izhajajo iz (so)lastninske pravice, ne morejo uveljavljati. Nasprotna udeleženka je že od leta 2015, najkasneje pa s pravnomočnostjo sklepa v postopku N 72/2015, to je konec leta 2017, vedela, da bo prišlo do prodaje nepremičnin, vključno s stanovanjsko hišo, v kateri živi. Vse od takrat si je imela možnost urediti svoje prebivanje. Prav tako je bila konec leta 2020 s pravnomočnostjo sodbe o zavrženju zahtevkov v zvezi z njenim stanovanjem seznanjena, da izključne pravice do stanovanja nima. Od tedaj do danes je že pretekel triletni rok iz tretjega odstavka 70. člena SPZ, in tudi če bi tožnica v postopku delitve dosegla odlog, je ta v tem času ne bi več varoval. Kot rečeno, pravica do doma ni absolutna pravica in z njo nasprotna udeleženka ne more posegati v pravice predlagateljev na način, da do delitve solastnine sploh ne bi moglo priti oziroma bi bila dejansko odložena za nedoločen čas. S tem bi bila njihova solastninska pravica izvotljena, pa tudi kongentna norma 70. člena SPZ (delitev solastnine) bi povsem izgubila pomen, kar je glede na splošno pravno varnost nedopustno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nasprotna udeleženka v tem postopku neutemeljeno sklicuje na pravico do doma.

Glede vrednosti nepremičnin

18.Ni mogoče pritrditi niti obsežnim pritožbenim navedbam glede neustrezne vrednosti nepremičnin. Te pritožbene navedbe se v bistvenem nanašajo na stavbo št. 211, za katero v tem postopku ni bilo moč ugotoviti, ali se delno nahaja tudi na parceli 804/15. Najprej pritožbeno sodišče obrazloži, da ne gre za situacijo, ko bi se (večji, konkretni) del stanovanjske stavbe nahajal na drugi parceli. Iz trditvene podlage udeležencev ter iz ugotovitev sodišča in izvedenca izhaja, da je stanovanjska stavba očitno postavljena tako, da bi lahko segali na drugo parcelo zid, nadstrešek in balkon. Druga bistvena okoliščina je, da so solastniki parcele 804/15 vsi udeleženci. Predlagatelji so podali predlog, da se ta nepremičnina prodaja skupaj s tu obravnavanimi štirimi parcelami, vendar je nasprotna udeleženka temu nasprotovala. Dejstvo je tudi, da izvedenec ni mogel odgovoriti, ali ti manjši deli stanovanjske stavbe res segajo na drugo parcelo. Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da postopek cenitve in prodaje nepremičnin ni namenjen tovrstnim spornim vprašanjem. Sedanji solastniki, ali novi (so)lastniki obeh parcel bodo morali mejo med njima, če je sporna, urejati v zato predvidenih sodnih postopkih. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca geodetske stroke, saj ni on tisti, ki bi odločal o meji med obema parcelama in bi lahko pokazal le najverjetnejšo mejo. To ugotovljeno dejstvo pa sodišču ne bi omogočalo sprejetja drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sedaj. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa, to je, da je sodišče dolžno nepremičnino razdeliti v stanju v kakršnem je.⁷

Ne držijo pritožbene navedbe, da zaradi tega, ker bi lahko bila sporna meja in bi posamezni manjši deli stavbe št. 211 lahko segali na parcelo 804/15, predmet prodaje ni natančno določen. Predmet prodaje, to je parcela 489, je povsem natančno opredeljen s kvalifikatornimi znaki v javnih in uradnih evidencah, prav tako ga je sodišče pravilno opredelilo v izreku sklepa. Vsa ostala sporna vprašanja pa bodo lastniki morali reševati naknadno. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo postopkovne določbe.

19.Končno sta neutemeljena tudi zadnja dva pritožbena ugovora. Četudi iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je sodišče ocenjeno vrednost določilo ravno na datum 8. 9. 2022, gre to razbrati iz podatkov sodnega spisa. Ti podatki so bili z vročitvijo izvedenskega mnenja predočeni vsem udeležencem. Izvedenec je izrecno navedel datum cenitve 8. 9. 2022 (list. št. 88). V 18. točki je sodišče navedlo ustrezne podatke o štirih parcelah, ki za potrebe tega postopka povsem zadostujejo. Navedba, da so podrobnejši podatki o vseh stavbah in prostorih navedeni v cenilnem poročilu sodnega cenilca in jih sodišče v sklepu ne povzema, ampak predstavljajo sestavni del obrazložitve, pa tudi, če bi bila nejasna in nedoločena, kot zatrjuje pritožba, za obravnavani postopek in za izpodbijani sklep ni bistvena. Sklep zaradi tega ni nezakonit, kot zmotno ugotavlja pritožba.

20.Ob povedanem je pritožba nasprotne udeleženke neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------

1Ta člen določa, da lahko dolžnik ob zakonsko zahtevanih in izkazanih pogojih v prodani stanovanjski hiši oziroma stanovanju biva še tri leta.

2Pravilen izračun je 82,87 % in 17,13 %, vendar izračun sodišča prve stopnje pritožbeno ni izpodbijan, zato pritožbeno sodišče v odločitev (izrek sklepa) ni posegalo.

3Zakon o nepravdnem postopku - ZNP-1 s komentarjem: izr. prof. dr. Suzana Kraljić in ostali, Založba WD, Maribor 2022, prim. tudi prvi odstavek 156. člena ZNP-1.

4VSM I Cp 553/2020.

5VSL I Cp 1009/2019, I Cp 1632/2017 in druge.

6VSL I Cp 217/2019 in I Cp 1671/2015.

7VSL I Cp 274/2017, v tem postopku se je postavilo vprašanje legalizacije nepremičnine.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 140, 145, 156 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 70, 70/3 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 210 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 324

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.