Jedro

Navajanje novih dejstev na naroku za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in zato ni mogla predstaviti vseh dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 814,11 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti 400,66 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožeča stranka dogovorjene storitve opravila v celoti nemudoma, ko je bilo to mogoče, in je toženi stranki za opravljene storitve izdala računa v dogovorjeni višini.

2. Proti sodbi se je pravočasno laično pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala zmotno ugotovitev dejanskega stanja o višini dogovorjenega plačila. Vztrajala je, da se tožeča stranka ni držala dogovorjenih rokov ter da ni predložila izjave o skladnosti. Zaradi navedenega naj bi toženi stranki nastala škoda. Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo pravico do izjave, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Pavšalno je nasprotovala odločitvi o stroških postopka. Predlagala je, da o zadevi odloči pritožbeno sodišče. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določbo petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta v tem primeru sklenili podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika; OZ).1 Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo opravila priklop in zagon toplotne črpalke v stanovanjski hiši v ..., tožena stranka pa, da bo tožeči stranki za opravljeno storitev plačala dogovorjen znesek.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje o dogovorjeni višini plačila za opravljeno storitev predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki o nepravilno ugotovljeni dogovorjeni višini plačila za opravljeno storitev, saj to v postopku v sporu majhne vrednosti, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker zaradi neizvedbe naroka za glavno obravnavo nista bili zaslišani pravdni stranki in ji je bila tako onemogočena predstavitev vseh dejstev. Skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP lahko sodišče odloči brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je v četrti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da v konkretnem primeru obstajajo pogoji za odločitev brez izvedbe naroka za glavno obravnavo. Da navedeni pogoji za neizvedbo naroka v tem primeru ne bi bili izpolnjeni, tožena stranka v pritožbi ni trdila. Poleg navedenega pa mora tožena stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Navajanje novih dejstev na naroku za glavno obravnavo namreč v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in zato ni mogla predstaviti vseh dejstev.

10. Tožena stranka v pritožbi pavšalno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dogovorjeno storitev opravila nemudoma, ko je storitev glede na stanje objekta sploh lahko opravila, ter v zvezi z nepredajo dokumentov. Kaj tožena stranka v tem delu očita sodišču prve stopnje, pritožbenemu sodišču ni jasno. Če je tožena stranka s tem ciljala na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kot je že pojasnjeno, to v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. V kolikor pa je merila na nepravilno uporabo materialnega prava, pa so očitki tako posplošeni in pavšalni, da ni mogoče ugotoviti niti katero materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče nepravilnosti ni zaznalo. Le zatrjevani očitki o nepravilnostih, četudi bi se izkazali za resnične, namreč sami po sebi ne vplivajo na dolžnost plačila. Tožena stranka bi morala, če bi želela, da imajo te očitane nepravilnosti tudi pravne in finančne posledice, samostojno ali v okviru ugovorov v tem postopku, uveljavljati jamčevalne zahtevke v okviru zakonsko predvidenih možnosti. Tega pa tožena stranka, upoštevajoč njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku, ni storila.

11. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na obrazložene pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd. naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.