Jedro

Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku.

V predmetnem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se opravi izvršba na dolžnikove denarne prejemke za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 27,56 EUR glavnice, 1,18 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 38,74 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2017 do vključno dneva plačila. Delodajalcu oz. izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je naložila, da izvrši predmetni sklep z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine dveh tretjin tožnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžnik, ki pri delodajalcu oz. izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na prehodni račun, ki ga navaja. Obveznost tožnika temelji na izvršilnih naslovih, ki jih navaja. Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih sredstev tožniku. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159. člena, 160. člena in 162. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2 in Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obresti obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1. Če je obveznost zapadla do 30. 9. 2011, so obresti prikazane ločeno po vrsti davka. Obračunane obresti do 30. 9. 2011 so prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti po 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 93. člena in 94. člen ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 152. člen, 157. člen in 164. člen ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago navedel določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da vsebuje predmetni sklep vse sestavine, ki jih zakon določa v 151. členu ZDavP-2. Izvršilna naslova iz izpodbijanega sklepa sta bila v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva, saj sta bila tožniku izdana 26. 4. 2016 in 26. 4. 2017, ter vročena 11. 7. 2016 in 8. 8. 2017 (kopiji vročilnic sta v spisu). Iz knjigovodskih kartic tožnika je razvidno, da obstaja neporavnan davčni dolg, kar pojasni. Za izdajo izpodbijanega sklepa so po mnenju pritožbenega organa izpolnjene vse procesne predpostavke. Ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, je neutemeljen. V skladu s sedmin odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Možni so le ugovori glede vsebine samega sklepa o izvršbi. Slabo finančno stanje davčnega zavezanca pa ni ovira za vodenje postopka izvršbe, potrebno pa je upoštevati zakonske omejitve iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2. Zavrne pa tudi ostale pritožbene navedbe in meni, da ni podanih kršitev določb postopka, Ustave RS in EKČP. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Meni, da je izpodbijani sklep neutemeljen, ker je bil dolg, zaradi katerega je bil izdan izpodbijani sklep že poravnan. Tožnik prejema pokojnino v višini približno 195 EUR, ki ne predstavlja niti minimalnega dohodka pa zakonu, ki ureja socialno varstvo. Pritožbeni organ ni upošteval tožnikovih ugovorov in tudi tožnika ni povabil kot stranko v postopku. Davčni organ ni upošteval sodb ESČP, Ustave RS in EKČP, zato sta izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa nezakonita, neustavna in protipravna. Izveden ni bil noben postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik in tudi ne višine dolga. Dolg, ki je naveden v izpodbijanem sklepu pa je tožnik že poravnal. Davčni organ bi moral na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izvršbo ustaviti že po uradni dolžnosti. Sklicuje se na 5. člen in 6. člen ZDavP-2, na 27. člen in 29. člen Ustave RS ter na 6. člen EKČP. Postopek je bil bistveno kršen, ker davčni organ ni opravil zaslišanja tožnika. Sklicuje se tudi na 153. člen Ustave RS. Podana je kazenska odgovornost uradnih oseb po 257. členu, 258. členu in 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar v nadaljevanju pojasni. Gre za kršitev 33. člena Ustave RS ter se s tem v zvezi sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji. V nadaljevanju navaja 3. člen in 23. člen Ustave RS.

5. Tožnik meni, da je bila podana kršitev 8. člena in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker ga organ ni zaslišal. Sklicuje se tudi na 26. člen Ustave RS, ki ga navaja in kar pojasni. Sodišču predlaga, da upošteva 22. člen in 14. člen Ustave RS. V nadaljevanju ugovarja, da pritožbeni organ v postopku ni upošteval naslednjih določb Ustave RS: 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen in 33 člen. Prav tako ni upošteval 6. člena EKČP in 1. člena Protokola h EKČP, ter določb 20. člena, 21. člena, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena, 6. člena, 155. člena ZDavP-2 in tudi ne 7. člena, 8. člena, 9. člena in 139. člena ZUP. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnika nezakonit, ker ni bilo izvedenega nobenega ugotovitvenega postopka in tudi ne poštenega in javnega sojenja. Davčni organ je začel predmetno izvršbo brez sodbe sodišča in s tem posegel v tožnikovo lastninsko pravico. Sodišču predlaga, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka tožbi v celoti ugodi (vsebinsko predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, opomba sodišča). Zahteva javno in pošteno sojenje, izvrševanje sodb ESČP ter sodišču predlaga, da upošteva, da je tožnik dolg že v celoti poravnal. 6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1038/2018-11 z dne 11. 6. 2019 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki na dan izdaje sklepa, 20. 9. 2017 znaša 38,74 EUR.

10. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnik svojega dolga iz naslova Sklepa DT 4934-129275/2017-1 08 z dne 20. 9. 2017, iz Odločbe DT 4213-0806-01029/2016 z dne 26. 4. 2016 o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in iz Odločbe DT 4213-0806-01021/2017 z dne 26. 4. 2017 o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2017 v roku ni poravnal. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so navedeni izvršilni naslovi izvršljivi, navedena je tudi višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tožnik sicer v tožbi povsem pavšalno ugovarja, da je predmetni dolg poravnal, kar pa ne izhaja iz listin upravnega spisa, da bi bil predmetni tožnikov dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa že v celoti poravnan. Odločbe, ki v predmetni zadevi predstavljajo izvršilni naslov so bile tožniku tudi vročene, kar izhaja iz vročilnic v upravnem spisu in je imel tožnik vse možnosti, da se z njimi seznani. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

11. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori pa se nanašajo na izvršilne naslove v zvezi s katerimi tožnik davčnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka. Po povedanem očitek tožnika, da v odmernem postopku ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Predmet obravnavanega postopka je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa, torej na dan 20. 9. 2017. Tožniku je bil predmetni sklep vročen in je tudi vložil pravočasno pritožbo, do tožnikovih pritožbenih ugovorov pa se je pritožbeni organ tudi opredelil in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Tudi, če je tožnik kasneje predmetni davčni dolg v celoti poravnal, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V predmetni zadevi niso bili podani razlogi iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, kot to ugovarja tožnik. V predmetnem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi.

12. Tudi po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

13. Tožnik v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka, kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h EKČP, ZDavP-2, ZUP in ZP-1 pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).