Jedro

Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 razložilo, da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.

V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku. Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.

Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 € (slabil 10 povprečnih plač) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točke 78. do vključno 80), primerna.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in delna zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v točki I. izreka znesek 65.610,00 € nadomesti z zneskom 51.610,00 €;

-v točki II. izreka znesek 2.195,64 € nadomesti z zneskom 1.669,89 €.

II.V presežku se pritožba zavrne.

III.Tožeča stranka mora drugi toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka s pritožbo v višini 508,14 €.

IV.Tožeča stranka in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka drugi toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati 65.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2024 dalje do plačila. V točki II izreka je drugi toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe plačati stroške postopka v znesku 2.195,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka in tečejo do plačila.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je druga tožeča stranka pravočasno, po pooblaščencu, pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanaša na pravilno vročitev tožbe v odgovor. Druga tožena stranka (gospodarska družba s sedežem v Republiki Hrvaški) tožbe ni prejela in se je s postopkom v obravnavani zadevi seznanila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Ko je preko pooblaščenca vpogledala v spis je ugotovila, da so bila pri vročanju tožbe v tujino kršena pravila o vročanju določena z Uredbo 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah (Uredba). V tej zvezi se je sklicevala na odredbo sodnice za vročitev tožbe ter obrazec A - zaprosilo za vročanje pisanj iz katerega izhaja, da je bila tožba vročena preko napačnega organa za sprejem. Sodišče prve stopnje je napako očitno opazilo, saj je bila nato sodba pravilno vročena. Druga tožena stranka je navedla še, da se v spisu sicer nahaja povratnica iz katere izhaja, da ji je bila tožba vročena neposredno po pošti, kar pa ni skladno z že omenjeno odredbo sodnice in zaprosilom. Na povratnici je sicer naveden datum vročitve 12. 9. 2025, vendar nista zapisana ime in priimek osebe, ki je pošiljko prevzela. Druga tožena stranka zato meni, da pošiljke ni prevzela oseba, ki je pri njej pooblaščena za sprejemanje pisanj. Poleg tega druga tožena stranka uporablja okrogel žig, kot je razvidno iz pooblastila, kar še dodatno potrjuje, da ji tožba sploh ni bila vročena v odgovor. Sodišču druge stopnje je predlagala, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi ugodi in izpodbijano delno zamudno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in priglasila pritožbene stroške.

3.Odgovor na pritožbo sta vložili prvo tožena stranka ter tožnica.

Prva tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo strinjala z navedbami v pritožbi drugo toženka in poudarila, da ima pravni interes, da se sodba razveljavi in to predlaga ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnica pa se nasprotno zavzema za zavrnitev pritožbe in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožba pravilna vročena in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu z drugim odst. 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz citiranih določb izhaja, da je del uradnega preizkusa tudi točka 7, ta pa določa, da mora sodišča druge stopnje preizkusiti ali je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Te predpostavka pa so določene v prvem odstavku 318. člena ZPP1. V skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP, se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Gre za logično izključeno kršitev, kajti institut zamudne sodbe temelji na absolutni domnevi, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek2.

6.Drugo toženka stranka v pritožbi graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z pravilnostjo vročitve tožbe. Sodišče prve stopnje je v točkah 34 do 36 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe pravilno ugotovilo, da je bila tožba s prilogami po pošti s priporočenim pismom s povratnico poslana neposredno drugi toženi stranki. Sodišče druge stopnje poudarja, da Uredba tak način vročanja dopušča v 18. členu kjer izrecno določa, da se vročanje sodnih pisanj osebam, ki so v drugi državi članici, lahko opravi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom s potrdilom o prejemu ali na enakovreden način. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo v skladu s 5. členom Uredbe, saj je drugi toženi stranki istočasno vročilo še v hrvaškem jeziku sestavljen obrazec iz priloge L Uredbe, s katerim jo je obvestilo o pravici, da zavrne sprejem pisanja v kolikor ne razume slovenskega jezika, v katerem je samo pisanje sestavljeno.

V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da sodnica takega načina vročanja ni odredila3 po presoji sodišča druge stopnje v ničemer ne vpliva na pravilnost opravljene vročitve. Prav tako ni pomembno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi uporabilo različne načine vročanja in je sodbo drugi toženi stranki vročilo preko organa za sprejem. Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 že razsodilo da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.

7.Iz povratnice pripete k list. št. 32 spisa je razvidno, da je bilo pisanje vročeno na sedežu druge tožene stranke, pri čemer je razvidna štampiljka druge tožene stranke z datumom 12. 9. 2024 ter parafa osebe, ki je pisanje prevzela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pisanje prevzela pri drugi toženi stranki zaposlena oseba, ki je pooblaščena za prevzem pošte. Drugo toženka v pritožbi le s povsem nekonkretiziranim navajanjem, da je na povratnici zgolj parafa brez izpisa imena osebe, ki je povratnico podpisala, ter da se žig druge tožene stranke na povratnici ne ujema s tistim na pooblastilu v spisu, ni vzbudila dvoma, na podlagi katerega bi sodišče druge stopnje moralo spremeniti odločitev sodišča prve stopnje. Uporaba t.i. parafe in različnih oblik žigov pri pravnih osebah ni neobičajna.

8.Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpolnjen prvi citirani pogoj za izdajo zamudne sodbe in sicer pravilna vročitev tožbe.

9.Nadalje je sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa ugotovilo, da je tožnica od toženih strank kot solidarnih dolžnikov zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ta ji je nastala kot posledica medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti pri operativnem posegu - načrtovani operaciji morbidne debelosti z rokavastim izrezom želodca (sleeve gastrektomijo). Poseg je opravil zaposleni pri prvi toženi stranki, ki je imela odškodninsko odgovornost takrat zavarovano pri drugi toženi stranki.

10.S tem ko je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo plačilo celotne v tožbi zahtevane odškodnine, tako ni odločilo o zahtevku, s katerim stranke ne morejo razpolagati, kar je pogoj za izdajo zamudne sodbe po 2. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

11.Nadalje je sodišče druge stopnje pri posameznih predpostavkah denarne odškodnine preverilo še, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, kot določa 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP ter ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, kot določa 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP. V tej zvezi je v okviru pravilne uporabe materialnega prava preverilo tudi odmero denarne odškodnine.

12.V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku.4 Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.5

13.Iz navedb tožnice izhaja, da so se takoj po operaciji 3. 3. 2021 pojavile hude bolečine in težave pri uživanju hrane ter tekočine - dehidracija. Šele pri tretji hospitalizaciji 9. 4. 2021 so ugotovili napako - perforacijo požiralnika, zaradi katere je bila tožnica življenjsko ogrožena, kar je bilo nato z novo operacijo 27. 5. 2021 sanirano v UKC Ljubljana.

Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (točke 67. do vključno 69. obrazložitve sodišča prve stopnje) in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah (točke 71. do vključno 72. obrazložitve sodišča prve stopnje) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točk e 78. do vključno 80), primerna.

Pri prisojenih 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je pri tej postavki v tožbi navedla, da ima kot posledico operacije močno zmanjšano kvaliteto življenja. Ima konstantne težave z želodcem, v smislu spahovanja kisline, občutka tiščanja v epigastriju, občasno tudi v prsnem košu. Predpisana mediteranska dieta in povečano uživanje tekočine ji ne pomagata. Zaradi stalnih bolečin je kar naprej utrujena, mora se izogibati večjim obremenitvam, približno 2 tedna na mesec pa ima tako hude bolečine, da ne zmore niti gospodinjskih opravil (točka 74. obrazložitve).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožbi priloženi listinski dokazi deloma nasprotujejo njenim navedbam. Iz vprašalnika za preanesteziološki pregled z dne 14. 10. 2020 (priloga A23 in A25) namreč izhaja, da je tožnica že pred izvedbo operacije navajala težave z refluksom, torej z želodčno kislino. Zato trditev, da ima konstantne težave z želodcem, da se jih konstantno spahuje kislina, ni izključna posledica ravnanja prvotoženke.

Nadalje je potrebno razmejiti med dejstvi, ki se upoštevajo pri telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navedbe o prisotnosti bolečin in njihovi intenziteti (ves čas prisotne, dva tedna v mesecu močnejše intenzitete), kar tožnica ponavlja pri zmanjšanju življenjske aktivnosti (točka 74. obrazložitve) so bile upoštevane pri bodočih telesnih bolečinah. Za zmanjšanje življenjske aktivnosti se tako lahko upoštevajo le dejstva o tem, da se mora izogibati večjim obremenitvam, ne zmore ves čas opravljati gospodinjskih opravil, je velikokrat utrujena, ima občutke nemoči in nelagodja. Te trditve o dejstvih se lahko podredijo duševnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.6

Sodišče druge stopnje je zato presodilo, da glede na trditve tožnice o odločilnih dejstvih, glede na njihovo delno nasprotje s predloženo listino in upoštevanjem le tistih odločilnih dejstev, ki sodijo v posamezno vrsto pravno priznane denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pravilna razlaga materialnega prava terja nekoliko nižjo odmero denarne odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo in sicer 16.000,00 €, kar predstavlja na dan odločitve pritožbenega sodišča slabih 10 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.7

1.Na podlagi vsega zgoraj obrazloženega je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi druge tožene stranke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine v točki I izreka spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v skupni višini 51.610,00 EUR, kot izhaja iz točke I/I izreka.

2.Spremenjena odločitev o višini prisojene odškodnine ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji za tožnico. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT) glede na delni (78,66%) uspeh tožnice tako odločilo, da mora druga tožena stranka tožnici plačati 1.727,09 EUR pravdnih stroškov.

3.Nadalje je sodišče druge stopnje odločilo še o stroških postopka na prvi stopnji za drugo toženo stranko, ki jih je slednja priglasila v pritožbi. Stroške je odmerilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in OT in drugi toženi stranki priznalo 50 točk za vpogled v spis po 3. alinei tar. št. 43 OT, saj je glede na uradni zaznamek na list. št. 87 spisa vpogled v spis trajal 18 minut, 140 točk za odsotnost iz pisarne dne 25. 4. 2025, skupno tako 190 točk in 4 točke kot 2% pavšal za materialne stroške. Sodišče druge stopnje drugi toženi stranki ni priznalo stroška 45,75 EUR za prevode listin v hrvaški jezik, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni. Skupni znesek nagrade druge tožene stranke je tako 194 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 116,40 EUR, s priglašenim 22% DDV v znesku 25,60 EUR, 37,20 EUR plačane sodne takse za fotokopije in 89,00 EUR kilometrine na relaciji Ljubljana - Slovenj Gradec - Ljubljana tako skupaj 268,21 EUR. Od tega zneska mora glede na 21,33% pritožbeni uspeh tožnica drugi toženi stranki povrniti 57,20 EUR.

4.Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov (1.727,09 EUR - 57,20 EUR) mora druga tožena stranka tožnici v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe povrniti 1.669,89 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz točke I/II izreka te sodbe.

5.O pritožbenih stroških druge tožene stranke je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je druga tožena stranka s pritožbo izpodbijala celotno odločitev sodišča prve stopnje, s pritožbo pa je uspela delno znižati prisojeno odškodnino, kar predstavlja 21,33% pritožbeni uspeh. V skladu s 155. členom ZPP in OT njeni potrebni pritožbeni stroški znašajo: 1.250 točk nagrade za pritožbo po tar. št. 22/1 OT in 25 točk kot 2% pavšal za materialne stroške po drugem odstavku 15. člena OT. Skupni znesek nagrade je tako 1.275 točk kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 765,00 EUR, povišano za 22% DDV v višini 168,20 EUR in 1.449,00 EUR plačane sodne takse za pritožbo tako skupaj 2.382,30 EUR. Glede na 21,33% pritožbeni uspeh pa mora tožnica drugi toženi stranki povrniti 508,14 EUR pritožbenih stroškov, brez zakonskih zamudnih obresti, saj jih drugo toženka ni izrecno zahtevala (163. člen ZPP), kot izhaja iz točke III izreka.

6.Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti8 (prvi odstavek 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP). V obravnavanem primeru bi pritožbeno sodišče sprejelo enako odločitev tudi če odgovora na pritožbo ne bi bila vložena, zato je odločilo, da tožnica in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje svoje stroške postopka s pritožbo, kot izhaja iz točke IV izreka.