Jedro

Tožnica ni dokazala, da ni vzročne zveze med njeno alkoholiziranostjo in prometno nezgodo niti, da ni kršila zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, zato ni upravičena do povrnitve škode iz naslova AO plus zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino za negmotno škodo v višini 7.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2007 dalje do plačila ter da ji povrne stroške tega postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zahtevala odškodnino iz zavarovalne police osnovnega avtomobilskega zavarovanja z dodatnim pogodbenim zavarovanjem za škodo, ki jo utrpijo vozniki kot povzročitelji škode, po pogojih AO-04. Tožnica je v skladu s temi pogoji izgubila zavarovalne pravice.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da se je pri odločitvi oprlo le na del listin v spisu, ni pa dovolj jasno pojasnilo, zakaj ni verjelo toženki in zaslišani priči, saj sta oba skladno izpovedala, kako je prišlo do nezgode. Tudi iz predloženih listin izhaja, da je bilo v B. C. napravljeno cel kup napak, zdravstveno osebje pa tudi ni obvestilo policije o nezgodi. Izvid, v katerem je zapisana vrednost alkohola v krvi se je pojavil šele po osmih mesecih, zato takšen izvid ne more biti podlaga za odločanje sodišča prve stopnje. Sodišče bi moralo vse te napake pri odločitvi upoštevati. Sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje T. J. R., ki ga je izvedenec podal v kazenski zadevi, pri tem pa spregledalo, da je izvedenec navedel, da odvzem krvi ni bil v skladu s predpisi o načinu odvzema krvi za alkoholimetrično preiskavo. Zato se sodišče na te rezultate ne bi smelo opreti. Sodišče tudi ne bi smelo verjeti priči B. B. Tako je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, opraviti pa bi moralo vsaj soočenje med pričo in toženko. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka ali pa da se sodbo razveljavi in vrne zadeva sodišču v novo dokazno oceno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi, s katero zahteva odškodnino za negmotno škodo, zatrjevala, da zahteva odškodnino na podlagi police iz naslova AO plus zavarovanja. V tožbi je navedla, da je tožena stranka zavrnila ta zahtevek z obrazložitvijo, da je v času nezgode vozila pod vplivom alkohola in zaradi tega izgubila zavarovalne pravice. S takšno odločitvijo se ne more strinjati, ker v času nezgode ni bila vinjena in se je tudi kazenski postopek, ki je tekel zoper njo pred Okrajnim kazenskim sodiščem v Celju, končal z izdajo oprostilne sodbe, ki je postala pravnomočna. Za te svoje trditve je predlagala dokaze in sicer zahtevek, naslovljen na zavarovalnico, odklonitev zahtevka, ponovni zahtevek, ponovna odklonitev, oprostilno sodbo, vpogled v kazenski spis in vpogled v izvirnik zdravstvenega kartona ter njeno zaslišanje. Ostalih trditev glede temelja zahtevka v tožbi ni podala. Potem, ko je tožena stranka vložila obširen odgovor na tožbo, v katerem je natančno obrazložila, zakaj šteje, da njen zahtevek ni utemeljen, je v pripravljalnem spisu pojasnila, da ni bila pod vplivom alkohola, da je še isto noč po nezgodi poiskala zdravniško pomoč in bila sprejeta v B. C., da je utrpela hude telesne poškodbe in da bi morala bolnica o nezgodi obvestiti policijo. V kazenskem postopku je pojasnila in listinsko dokazala, da je zdravniška dokumentacija, ki naj bi izkazovala sum alkoholiziranosti posledica pomote ali površnosti zdravstvene ustanove ter ne more biti osnova za dokaz o alkoholiziranosti. Še posebej se sklicuje na izvirnik zdravniškega kartona, ki ga je izročila v zaprti in zalepljeni kuverti svojemu zastopniku in ga je le-ta odprl v njeni prisotnosti. Ta karton naj sodišče vpogleda v dokaznem postopku. Kot dokaz je glede teh dodatnih trditev navedla le: kot doslej. Na prvem naroku za glavno obravnavo je le še predlagala, da sodišče prebere njen zagovor in dala soglasje, da se za potrebe te pravde uporabi mnenje izvedenca T. J. J. z dne 4. 3. 2008, pri tem pa opozarja na to, da je sam izvedenec ugotovil, da kri ni bila odvzeta po pravilih stroke. Prav tako je predlagala, da sodišče iz pravdne zadeve opr. št. P 238/2009 prebere zapisnik o zaslišanju priče J. B., prav tako pa se je strinjala, da se pribavi in v dokaznem postopku vpogleda uradni zaznamek o izpovedbi B. B. v kazenskem postopku K 164/2008 ter da sodišče vpogleda tudi ostale dokaze o sami prometni nezgodi.

Sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo pogledalo vse listine in prebralo uradni zaznamek o zaslišanju B. B., izpovedbo tožnice in priče B. J. ter uradni zaznamek policista B. K. in izvedeniško mnenje iz kazenskega spisa K 164/2008 izvedenca sodne medicine T. J. R. Sodišče je nato narok zaključilo in sklenilo, da bo odločilo o temelju zahtevka. Tožeča stranka glede samega temelja po izvedenem dokaznem postopku po zaključku naroka ni imela pripomb na izvedene dokaze, ki jih je sodišče izvedlo in tudi ni predlagala drugih dokazov, sodišču pa tudi ni očitala nikakršnih kršitev (ZPP čl.286 b). Tretji člen zavarovalnih pogojev tožene stranke opredeljuje, kdaj zavarovanec izgubi pravice iz zavarovalne pogodbe, kdaj preneha njegova zakonska in pogodbena pravica, da mu zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe izplača odškodnino. Takšna sankcija nastopi brž ko zavarovanec ne ravna v skladu s pogodbo, ko krši pogodbo, katere sestavni del so splošni pogoji. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da ni vzročne zveze med njeno alkoholiziranostjo in nastankom škode. V skladu z določbami splošnih pogojev je bila dolžnost tožnice, da poskrbi za pravočasno zavarovanje dokazov o tem, da ni vozila v vinjenem stanju. Dokazovanje vinjenosti zavarovalnice ji je olajšano z dejanskimi domnevami iz 3. člena Splošnih pogojev. Tožnica bi jih morala izpodbiti, vendar je sodišče pravilno zaključilo, da ji to ni uspelo. Tekom postopka na prvi stopnji pa ni zatrjevala, da je bila tako hudo poškodovana, da tega ni mogla. Zatrjevanje, da je bila hudo poškodovana pa ni dovolj.

Tožničina pritožbena trditev, da se je izvid, na katerem je zapisana vrednost etanola v krvi, pojavil šele osem mesecev po nezgodi, predstavlja pritožbeno novoto, ki jo sodišče ne sme upoštevati (ZPP čl. 337/I). Tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Tudi navedb o tem, da je izvedenec pojasnil, da odvzem krvi pri tožnici v konkretnem primeru ne sledi predpisom o načinu odvzema krvi za alkoholimetrično preiskavo za forenzične namene in da to ne izključuje možnost kontaminacije igle, tožnica v postopku na prvi stopnji ni konkretizirala. Na prvem naroku je le navedla, da daje soglasje, da se prebere mnenje tega izvedenca, pri tem pa je le pavšalno navedla, da je izvedenec pojasnil, da kri tožnice v kazenskem postopku ni bila odvzeta po pravilih stroke. Za takšne sicer nepopolne trditve pa tudi ni predlagala dokazov. Strinjala se je s tem, da sodišče prebere mnenje iz kazenske zadeve. Zato tožnica tega ne more uveljavljati v pritožbi, saj je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana, ker bi morala te pripombe konkretno podati takrat, ko je sodišče v dokaznem postopku prebralo mnenje (listino iz kazenskega spisa). Za takšne svoje trditve pa bi tožnica morala tudi predlagati dokaze- ali dodatno zaslišanje izvedenca ali pa kakšen drug dokaz. Tega pa ni storila, niti takšnih dejstev ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih navedb ne more upoštevati.

Pritožbene trditve o tem, da se je sodišče oprlo na izvid, ki v tej zadevi ni in ne more služiti kot verodostojen dokaz, saj je brez podpisa in se je pojavil bistveno kasneje, so po eni strani nedorečene po drugi strani pa predstavljajo pritožbeno novoto.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na oprostilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 164/2008, s katero je bila oproščena obtožbe poskusa kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217 člena KZ v zvezi z 22 členom KZ. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je v kazenskem postopku obravnavalo drugačno dejansko stanje, kar se pritožbeno ne izpodbija.

Na podlagi vsega navedenega in ob trditveni podlagi tožeče stranke, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano (ZPP čl. 7/I, 286) in je vezano tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zato pritožbene trditve o tem, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno ocenilo dokaze, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je vse dokaze dokazno ocenilo, in v razlogih sodbe obširno povedalo, zakaj ni verjelo tožnici in pa priči J. B. in zakaj je poklonilo vero priči B., ki je neprizadeta priča. Razlogi v sodbi so glede dokazne ocene prepričljivi, sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo čl. 8 ZPP, zato pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne more dvomiti.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku je v, med strankama, sklenjeni zavarovalni pogodbi po polici osnovnega avtomobilskega zavarovanja št. ..., z dodatnim pogodbenim zavarovanjem za škodo , ki jo utrpijo vozniki kot povzročitelji (AO plus-04). Pogoji AO plus-04 v 4. členu določajo, da upravičenec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če so podani razlogi iz 1. odst. 3. člena pogojev osnovnega zavarovanja. Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pa določajo (člen 3), da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ni izgubila zavarovalnih pravic v skladu s 4.točko 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica izgubila svoje pravice iz zavarovalne pogodbe, ker je prišlo do nezgode ker vozila pod vplivom alkohola in ker tudi ni poskrbela za pravilen odvzem krvi. Pri tem pa svoje odgovornosti ne more naprtiti bolnici in ji očitati, da ni prijavila nezgode. Tožnica je bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko, zato se je bila dolžna ravnati v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo in s Splošnimi pogoji za zavarovanje AO-04, ki natančno določajo, kdaj zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja. Sodišče prve stopnje je takšne okoliščine ugotovilo, zato je utemeljeno zahtevek tožnice zavrnilo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka( ZPP čl. 165 in 154).