Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila skupno premoženje in za katero sta se stranki po razdelitvi skupnega premoženja v izvensodni poravnavi dogovorili, da bo v izključni lasti enega, je potreben zemljiškoknjižni vpis. Toženec je zato dolžan izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Z ugovori o neveljavnosti izvensodne poravnave ne more biti uspešen, dokler ta ni razveljavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica garaže v izmeri 17,28 m2, ki se nahaja v kletni etaži stanovanjskega stolpiča, ki leži na parc. št. 123/1, parc. št. 127/1, parc. št. 130/2 in tožencu naložilo, da mora tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila v zemljiški knjigi kot izključna lastnica te nepremičnine, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Naložilo mu je tudi plačilo 19.177,50 SIT pravdnih stroškov, ki jih je dolžan v 15 dneh povrniti tožnici.

Proti sodbi se je pritožil toženec. Zatrjuje, da je garažo pridobil kot poslovni prostor za potrebe skladiščenja materiala in orodja s sredstvi na osnovi vezave depozita pri Beogradski banki in je pri Davčnem organu voden kot lastnik le-te. Zaradi ravnanja tožnice, ki je vdrla v njegov poslovni prostor in odtujila vse orodje in materiale, ki so mu bili neobhodno potrebni za opravljanje dejavnosti, in tudi zavajala stranke, da ne opravlja več storitev, s čemer mu je onemogočila nadaljnjo eksistenco, je bil prisiljen prenehati z dejavnostjo, oziroma moral dati firmo v stečaj. Tako poslovni prostor - garaža, kot tudi avtomobil, kar je v poravnavi označeno kot skupno premoženje, je njegova last, saj je avtomobil kupil s sredstvi, ki jih je dedoval po pokojni sestri. Izvensodno poravnavo je bil prisiljen podpisati, ker je ostal brez dela in se je želel prijaviti na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, za kar pa je bil pogoj, da ima plačane davke in prispevke pri Davčnem organu. Na hitro je bil zato prisiljen avto prodati in plačati dolg do države.

Pritožba ni utemeljena.

Vse kar pritožnik navaja v pritožbi glede pridobitve tako garaže kot osebnega avtomobila Golf, se nanaša na čas pred sklenitvijo izvensodne poravnave dne 30.3.1992, zato v tem pogledu ne more biti več pravno relevantno. Tožnica uveljavlja svoj tožbeni zahtevek prav na izvensodni poravnavi, v kateri sta pravdni stranki ugotovili, da predstavljata garaža in avtomobil njuno skupno premoženje in da znaša delež vsakega od njiju na tem premoženju eno idealno polovico ter da sta to skupno premoženje razdelila tako, da je toženec prejel v izključno last in posest avto Golf, tožnica pa garažo št. 4 v kletni etaži, pri čemer je toženec tudi dovolil, da se na podlagi te izvensodne poravnave uredi zemljiškoknjižno stanje. Pritožnik hoče prikazati, da je bil v to izvensodno poravnavo prisiljen in da zaradi tega ni veljavna. Vendar pa njene veljavnosti doslej ni izpodbijal, pa tudi v pretežnem delu je bila že realizirana. Izvensodna poravnava zato še vedno velja. Ker se toženec upira tudi formalni ureditvi zemljiškoknjižnega stanja po tej izvensodni poravnavi, le na podlagi vpisa v zemljiški knjigi pa je po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko pridobiti lastninsko pravico, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo in pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve. Ker pa tudi ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo, ki je tako v formalnopravnem kot tudi v materialnopravnem pogledu pravilna, potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.