Jedro

Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 63. členom Uredbe št. 1215/2012, saj ima toženka sedež v Republiki Sloveniji.

Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na toženkin ugovor v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP).

Stranke v sporih majhne vrednosti v svoji drugi pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov, razen če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka (451. in 452. člen ZPP) .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo ugovor stvarne nepristojnosti (I. točka izreka) in naložilo toženki, da mora tožnici v osmih dneh plačati 3255 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da stroške postopka krije toženka (III. točka izreka).

2. Zoper to sodno odločbo se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodno odločbo v celoti razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženki naloži v plačilo stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica od toženke iztožuje plačilo 3255 EUR za izvedbo toženkinega naročila, na podlagi katerega naj bi tožnica toženki v Belgijo poslala devet svojih delavcev za opravo gradbenih in tesarskih del na objektu X. 7. Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi (odgovoru na tožbo) po vsebini ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, ker naj bi bila tožnica ustanovljena po pravu Republike Hrvaške in ker naj bi se predmet zahtevka nanašal na plačilo opravljenega dela v Belgiji kot kraju izpolnitve obveznosti. Nepravilno se je sicer sklicevala na _stvarno_ nepristojnost slovenskega sodišča (glede na vsebino njenih trditev je šlo namreč za _mednarodno_ pristojnost; prim. tretji odstavek 18. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je o tem ugovoru odločilo s sklepom z dne 15. 7. 2022, in sicer je sklenilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi. Toženka je nato v drugi pripravljalni vlogi ugovarjala stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Trdila je, da gre v konkretni zadevi za delovnopravno razmerje, ker naj bi tožnica zagotavljala delavce toženki. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor stvarne nepristojnosti v izpodbijani sodni odločbi zavrglo, ker naj bi ga toženka podala prepozno.

8. V tej zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški, toženka pa pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. V sporu z mednarodnim elementom je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo (29. člen ZPP). V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba 1215/2012). V skladu s prvim odstavkom 4. člena v zvezi s 63. členom Uredbe 1215/2012 so ob upoštevanju določb te uredbe osebe s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. Splošna pristojnost sodišča je torej določena glede na toženkin sedež, ki je v tem primeru v Republiki Sloveniji. Za odločitev ni pravno relevantno pritožbeno utemeljevanje, da "se je zatrjevani delovno pravni odnos zgodil v Belgiji". Uredba 1215/2012 namreč izrecno ureja izjeme od splošnega pravila, ki določa pristojnost glede na toženkin sedež, pri čemer pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno od teh izjem (niti kaj takega ni bilo zatrjevano). Višje sodišče se tako strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v sklepu z dne 15. 7. 2022, da je za odločanje o tem sporu glede na toženkin sedež pristojno sodišče Republike Slovenije.

9. Višje sodišče nadalje pritrjuje tudi sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je toženkin ugovor stvarne pristojnosti, podan v drugi pripravljalni vlogi, prepozen. Sodišče namreč na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na toženkin ugovor v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno in je tožbo vročilo toženki, slednja pa je podala ugovor stvarne pristojnosti delovnega sodišča šele v svoji drugi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je omenjeni toženkin ugovor kot prepozen zavrglo.

10. Tudi sicer pa, če bi višje sodišče toženkin ugovor stvarne nepristojnosti vsebinsko obravnavalo, pa ta ne bi bil utemeljen. Tudi če bi namreč sledilo toženkinim navedbam (s katerimi se sicer višje sodišče ne strinja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), da sta stranki glede na tožničine navedbe sklenili pogodbo o posredovanju delavcev toženki kot uporabnici v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in ne podjemne pogodbe v skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (OZ), pa bi bila tudi v tem primeru podana pristojnost okrožnega in ne delovnega sodišča. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) namreč v 5. členu izrecno določa primere individualnih delovnih sporov, v katerih je za odločanje pristojno delovno sodišče, med katerimi pa ni navedenega spora o pravicah in obveznostih iz dogovora med delodajalcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo.1

11. Pritožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba. Predmet tožbe naj bi bilo namreč plačilo opravljenih del po določenih delavcih, torej plačilo po pogodbi o posredovanju delavcev delodajalcu.

12. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da jo je toženka prosila za štiri delavce, ki so bili zaposleni pri tožnici, za opravljanje gradbenih in tesarskih del v Belgiji na različnih stanovanjskih objektih. Toženka naj bi račune za navedeno opravljeno delo v celoti poravnala. Iztoževani račun pa naj bi temeljil na toženkinem naročilu posla, na podlagi katerega naj bi tožnica v Belgijo poslala devet svojih delavcev za opravo gradbenih in drugih del na objektu X. Dogovorjeno naj bi bilo plačilo 21 EUR na uro na posameznega delavca. Višje sodišče se zgolj glede na te trditve strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba na podlagi 619. člena OZ (da je bil predmet pogodbe oprava gradbenih in tesarskih del). Da bi višje sodišče presodilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o posredovanju delavcev na podlagi drugega odstavka 62. člena ZDR-1, bi morali stranki podati trditve, iz katerih bi izhajalo, da način poslovnega sodelovanja med strankama po vsebini predstavlja posredovanje delavcev s strani tožnice toženki.2 Teh trditev pa stranki nista podali.

13. Tudi sicer pa višje sodišče pojasnjuje, da je toženka tožnici ne glede na pravno naravo sklenjene pogodbe dolžna plačati iztoževani znesek. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi neprerekanih tožničinih navedb ugotovilo, da je tožnica svojo pogodbeno obveznost (oprave gradbenih in tesarskih del oziroma posredovanja določenega števila delavcev) izpolnila, toženka pa ji za to opravljeno storitev ni plačala.

14. Glede toženkinih navedb iz druge pripravljalne vloge, da je pogodba o posredovanju delavcev nična, ker naj tožnica ne bi imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delovne sile drugemu delodajalcu, pa višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila toženka s temi navedbami prekludirana. Stranke namreč v sporih majhne vrednosti v svoji (drugi) pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov, razen če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka (451. in 452. člen ZPP). Slednji pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen (niti pritožnica tega ne zatrjuje). Držijo pritožbene navedbe, da je po 92. členu OZ sodišče sicer dolžno na ničnost paziti po uradni dolžnosti, vendar pa ta določba ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. S takšnimi dejstvi pa sodišče prve stopnje ni razpolagalo, saj je toženka trditve glede neobstoja dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delovne sile drugemu delodajalcu podala prepozno.

15. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, predlaganih s toženkine strani, s čimer pritožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,3 je prepavšalen, da bi višje sodišče nanj lahko odgovorilo. Pritožnica namreč ne navede, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo in kako naj bi te dokazne predloge substancirala (ne obrazloži, katera pravno odločilna dejstva je z dokaznimi predlogi dokazovala). Pravica do izvedbe dokazov namreč ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev, sodišče predlaganega dokaza ni dolžno izvesti. Da razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov,4 niso utemeljeni, pritožnica ne zatrjuje, še manj pa obrazloži. 16. Glede na navedeno je neutemeljen tudi povsem pavšalen pritožbeni očitek, da v tem oziru (torej v oziru neizvedbe toženkinih dokazov) tožnica ni uspela dokazati temelja in višine iztoževane terjatve ter da je posledično navedenemu tožničin tožbeni zahtevek nesklepčen. Višje sodišče v zvezi s slednjim očitkom dodaja še, da se sklepčnost nanaša na vprašanje trditvene in ne dokazne podlage.

17. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

18. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

19. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožničin odgovor na pritožbo pa je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni prispevala k odločitvi o zadevi, saj je višje sodišče odločilo o pritožbi iz drugih razlogov, kot jih je navajala tožnica v odgovoru na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Delovno sodišče je npr. pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1); o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). 2 Da je tožnica ponujala storitev, ki vključuje napotitev delavcev, s katerimi je sama sklenila delovno razmerje, prav zato, da bi jih napotila k tretjim podjetjem; da sta stranki v pogodbi določili medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika; da delavci opravljajo delo pod nadzorom in po navodilih uporabnika, v njegovem organiziranem procesu, po njegovem tehnološkem postopku, z njegovimi delavci; da uporabnik delodajalcu (npr. dnevno) naroča določeno število delavcev glede na pričakovano vrsto in obseg njegovega procesa naslednjega dne itd. Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021. 3 In ne kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja pritožnica. 4 Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodne odločbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo neizvedene dokaze.