Jedro

Nepravnomočnost sodbe, v zvezi s katero je bila izdana dopolnilna sodba, nima vpliva na pravnomočnost in izvršljivost dopolnilne sodbe. Enako bi namreč veljalo tudi v primeru, če bi bilo o vseh tožbenih zahtevkih odločeno z eno sodno odločbo. Tudi ta bi namreč lahko bila le delno pravnomočna.

Ker je s sodbo ugotovljeno, da je pogodba razdrta, se ni mogoče sklicevati več na načelo sočasnosti izpolnitve. Prvi pogoj za uspešno uveljavljanje ugovora neizpolnitve je namreč ta, da dejansko obstajata vzajemni pogodbeni zavezi, ki ju je treba sočasno izpolniti, vendar ti zaradi razdrtja prodajne pogodbe ne obstajata (več).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. in ugodilnem delu V. točke izreka potrdi.

II. Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu V. točke izreka potrdi.

III. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli pristop stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke (I. točka izreka) in ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah s parc. št. 6/4 (ID 000) in parc. št. 6/5 (ID 000), obe k. o. X., neveljavna, ter odredilo, da se le-ta izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke S, d. d. - v stečaju, pri nepremičninah s parc. št. 6/4 (ID 000) in s parc. št. 6/5 (ID 000), obe k. o. X. (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna ti dve nepremičnini izročiti tako, da tožeči stranki omogoči njuno posest in uporabo (III. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 9.403,15 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), in nadalje še, da je tožena stranka dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.690,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper citirano odločbo pravočasno vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka in stranski intervenient sta vložila vsak svoj odgovor na pritožbo. Oba sta priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Stranski intervenient je zoper zavrnilni del V. točke izreka odločbe vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi tako, da se bo V. točka izreka odločbe glasila tako, da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v višini 7.705,50 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba stranskega intervenienta je bila vročena pravdnima strankama v odgovor, vendar nanjo nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo na podlagi določbe 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1(1) in se sklicuje na pravnomočno in izvršljivo dopolnilno sodbo opr. št. VI Pg 1095/09-49 (priloga A5 spisa), v kateri je ugotovljeno, da je prodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 21. 12. 2001 (in ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke), razdrta. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe tožene stranke, da je dopolnilna sodba z dne 9. 4. 2013 (priloga A5 spisa - v nadaljevanju: dopolnilna sodba) pravzaprav popravni sklep sodbe z dne 9. 12. 2012 (priloga A6 spisa - v nadaljevanju: sodba), ki pa še ni pravnomočna, zaradi česar ni podlage za izbrisno tožbo. Višje sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sodba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je prodajna pogodba razdrta, pravnomočna in izvršljiva in so neutemeljene pritožbene navedbe, da le sodba in dopolnilna sodba skupaj tvorita logično celoto. Tožbeni zahtevki tožene stranke v postopku VI Pg 1095/2012, iz katerega izvirata sodbi, so sicer imeli isto dejansko in pravno podlago, sicer objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov sploh ne bi bila dopustna, vendar pa so si sicer po vsebini in načinu izpolnitve različni in med seboj nepovezani. Z dopolnilno sodbo je ugotovljeno, da je prodajna pogodba razdrta, s sodbo pa je tožeči stranki (tam toženi) naloženo, da naj toženi strani (tam tožeči) vrne plačano kupnino. Še nepravnomočna odločitev v sodbi o ugotovitvi obstoja terjatve tožene stranke (tam tožeče stranke) v višini 1.162.828,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila, na katero se v izogib izpolnitve tožbenega zahtevka sklicuje tožena stranka v tem postopku, ni z odločitvijo o zahtevku iz dopolnilne sodbe v ničemer (več) povezana. Še manj pa v smislu, da bi bila izvršljivost (pravna učinkovitost) dopolnilne sodbe odložena do trenutka plačila denarne terjatve po nepravnomočni sodbi (2. točka izreka sodbe na prilogi A6 spisa). Nepravnomočnost sodbe, v zvezi s katero je bila izdana dopolnilna sodba, nima vpliva na pravnomočnost in izvršljivost dopolnilne sodbe. Enako bi namreč veljalo tudi v primeru, če bi bilo o vseh tožbenih zahtevkih odločeno z eno sodno odločbo. Tudi ta bi namreč lahko bila le delno pravnomočna.

8. Tožena stranka je zatrjevala, da je učinek razvezane pogodbe ta, da ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala, in ker se je nad tožečo stranko začel stečaj, ji že plačana kupnina ne bo nikoli vrnjena, saj ni pričakovati, da bodo navadni upniki v stečajnem postopku poplačani. V tem smislu je uveljavljala ugovor neizpolnitve (101. člen OZ), in sicer, da vrnitev nepremičnine terja tudi vračilo plačane kupnine. Sodišče prve stopnje je te njene trditve zavrnilo z navedbami, da se za poplačilo denarnih terjatev uporabljajo posebne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, in sicer 265. člen ZFPPIPP (vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe), ter da se tožena stranka ne more sklicevati na 101. člen OZ, saj je tožeča stranka svojo nasprotno obveznost izpolnila s tem, ko je priznala obstoj terjatve, ki jo je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku.

9. To stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Ne sicer iz razloga, ki ga navaja tožena stranka v pritožbi, da njena terjatev v stečajnem postopku ni bila priznana, ter da je postopek za ugotovitev obstoja le-te še v teku, temveč zato, ker zmotno meni, da je tožeča stranka izpolnila obveznost iz dvostranske vzajemne pogodbe s tem, ko je (ali ni) priznala terjatve tožene stranke v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi namreč ni več mogoče govoriti o vzajemni izpolnitvi pogodbenih zavez, temveč zgolj še o učinkih pravnomočnih sodnih odločb (izvršilnih naslovov). Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je prodajna pogodba z dne 21. 12. 2001 razdrta, se tožena stranka ne more več sklicevati na načelo sočasnosti izpolnitve (prvi odstavek 101. člena OZ). Prvi pogoj za uspešno uveljavljanje ugovora neizpolnitve je namreč ta, da dejansko obstajata vzajemni pogodbeni zavezi, ki ju je treba sočasno izpolniti, vendar ti zaradi razdrtja prodajne pogodbe ne obstajata (več). Pa tudi sicer velja pripomniti, da si tožena stranka s sklicevanjem na načelo sočasnosti izpolnitve prizadeva izogniti načelu enakega obravnavanja upnikov stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Tožena stranka torej nima ugovora neizpolnitve, zato se kot pravno nepomembne izkažejo njene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izpolnila svoje vzajemne obveznosti, ker v stečajnem postopku ni priznala njene terjatve ter spor o ugotovitvi obstoja le-te še ni končan.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi smiseln pobotni ugovor tožene stranke, da ima pravico obdržati nepremičnini, ker je njuna vrednost pobotana z njenim zahtevkom za vračilo kupnine. Navedlo je sicer, da se nedenarna terjatev tožeče stranke (na izročitev nepremičnine) ne more pretvoriti v denarno terjatev (izključno denarno terjatev tožene stranke), vendar tudi v tem primeru velja enako, kot predhodno navedeno. Tožena stranka se ne more sklicevati na določbo 268. člena ZFPPIPP (pravne posledice odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe), saj ni več dvostranske obveznosti, poleg tega pa je bila prodajna pogodba tudi že v celoti izpolnjena (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve). Če že kje, bi lahko tožena stranka ta ugovor kvečjemu uveljavljala v sodnem postopku VI Pg 1095/2009, v katerem se je obravnavalo razdrtje prodajne pogodbe in vračilo kupnine (pa tudi tožbeni zahtevek bi morala ustrezno prilagoditi).

11. Višje sodišče pripominja, da iz obrazložitve sodbe (priloga A6 spisa) izhaja, da je bila prodajna pogodba z dne 21. 12. 2001 sicer v celoti izpolnjena (tožeča stranka je na toženo stranko prenesla nepremičnini, tožena stranka pa ji je plačala kupnino). Razlogi, zaradi katerih je nato tožena stranka (tam tožeča) v sodnem postopku VI Pg 1095/2009 zahtevala razdrtje pogodbe, ki je bila že celoti izpolnjena, pa očitno tičijo v izjalovitvi načrtovanih nadaljnjih pravnih poslov. Ker je bila torej prodajna pogodba s strani obeh pravdnih strank v celoti realizirana, tudi sicer ni mogoče govoriti o vzajemno neizpolnjenih obveznostih in se sklicevati na pravne posledice odstopa od le-teh (268. člen ZFPPIPP).

12. Ker je bila torej tožena stranka (tam tožeča) tista, ki je sploh zahtevala razdrtje (sicer v celoti izpolnjene) prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2001, sedaj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ne more mimo dejstva, da so bile pravdne stranke ob uvedbi stečajnega postopka v položaju, ko bi med tožečo in toženo še obstajalo razmerje na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, oziroma da bi prišlo do takšnega pravnega položaja, v kolikor bi sodišče v postopku VI Pg 1095/2009 še pred uvedbo stečajnega postopka odločilo o celotnem podrednem zahtevku tožeče stranke, in v izreku sodbe ugotovilo, da je prodajna pogodba razdrta, ter da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke.

13. Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke, ki niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja za navedbe, da kupnina, ki je bila po razdrti prodajni pogodbi plačana za nepremičnine, daleč presega vrednost nepremičnin po podatkih GURS, ter da je bil primarni interes tožene stranke nakup 2.820 m2 stanovanjskih površin skupaj z 72 parkirnimi mesti. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da iz priložene prodajne pogodbe za nepremičnini, ki sta bili prodani v stečajnem postopku, izhaja, da je bila pogodba sklenjena kljub dejstvu, da nepremičnini nista bili v zemljiškoknjižni lasti prodajalca (tožeče stranke).

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II., III., IV. in ugodilnem delu V. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja tudi za tožečo stranko in stranskega intervenienta, saj njuna odgovora na pritožbo nista doprinesla k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in njun strošek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi stranskega intervenienta:

16. Sodišče prve stopnje je s V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.690,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje o priglašenih stroških postopka ni v celoti odločilo. Ker izpodbijana stroškovna odločitev nima zavrnilnega dela, je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, oziroma razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje o stroških pravdnega postopka odločilo na način, ki je skladen z ustaljeno sodno prakso. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov v takšni višini, kot jih je priznalo stranskemu intervenientu, v ostalem pa se šteje, da mu niso bili priznani, čeprav izrek odločbe ne vsebuje izrecnega zavrnilnega dela. Je pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, katere stroške mu je priznalo in katerih ne, ter zakaj. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijane odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, kot navaja stranski intervenient. 18. Sodišče prve stopnje mu je priznalo nagrado za pristop na narok v višini 3.690,00 EUR, ni pa mu priznalo nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 3.997,50 EUR in pavšalnih stroškov po tar. št. 60002 ZOdvT v višini 20,00 EUR. Obrazložilo je, da iz njegove vloge ni razvidno, da bi le-ta pripomogla k odločitvi v zadevi, saj so v njej zgolj povzete navedbe tožeče stranke. Stranski intervenient te presoje sodišča prve stopnje ne izpodbija, kar pomeni, da njegovo sodelovanje ni koristilo pri zbiranju procesnega gradiva, zaradi česar mu teh stroškov ni mogoče priznati (prim. N. Betetto v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 34, povzeto po Juhartu). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne stroškovni zahtevek za nagrado za postopek v višini 3.997,50 EUR, pravilna, saj ti stroški niso bili potrebni. Ker mu niso bili priznani stroški za postopek, mu tudi ne gre pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, saj se ta znesek nanaša na poštne oz. telekomunikacijske v zvezi z vlogo, ki ni pripomogla k zbiranju procesnega gradiva in ni bila potrebna.

19. Ob povedanem se stranski intervenient neutemeljeno sklicuje na to, da so stroški nastali že s predložitvijo pooblastila intervenienta pooblaščencu in da nagrada za postopek ne predstavlja zgolj nagrade za sestavo vloge, temveč tudi za preučitev zadeve. Enako neutemeljene so navedbe, da ker mu je sodišče priznalo nagrado za narok, bi mu toliko bolj moralo priznati še nagrado za postopek.

20. Glede na navedeno pritožba stranskega intervenienta ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, jo je višje sodišče zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu V. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Na tej pravni podlagi se izpodbija vknjižba, ki je postala neveljavna šele po tem, ko je bila opravljena, in sicer zaradi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga.