Jedro

Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je Zbornica javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji USRS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici zbornični prispevek za leto 2018 v višini 16,97 EUR, kar predstavlja 4,8 % od osnove. Osnova za izračun za zadevno leto je bil katastrski dohodek v znesku 353,56 EUR, zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, oziroma za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, kar znaša 353,54 EUR. Določil je tudi način in rok plačila prispevka.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, dodal je še, da je tožnica obvezna članica Kmetijsko-gozdarske zbornice kot lastnica oziroma solastnica tam navedenih kmetijskih zemljišč in gozdov (prvi odstavek 9. člena Zakona o Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ZKGZ), pri čemer se prispevek obračuna od katastrskega dohodka. Opozoril je še na 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD).

3. Tožnica je v tožbi uvodoma kot pravni temelj navedla: 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave RS, 257., 258. in 288. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 6., 7., 13. in 17. člen Evropske deklaracije o človekovih pravicah (protokoli), Splošno deklaracijo o človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listino EU o človekovih pravicah, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice: Vaskršić v. Slovenija, Flisar v. Slovenija, Kariž v. Slovenija, Mesesnel v. Slovenija, Milenović v. Slovenija, Mavrič v. Slovenija, Kastelic v. Slovenija. Poudarila je, da je Slovenija demokratična država, da je združevanje svobodno in v skladu z lastno voljo. 8. člen ZKGZ je v nasprotju s 1. členom Ustave. Prav tako gre za kršitev 5. člena Ustave. Ker je Slovenija tudi socialna država (2. člen Ustave), je treba upoštevati tudi njeno slabo socialno stanje zaradi nizkih prihodkov (prejema 195,00 EUR pokojnine), saj bi s plačilom bi ogrozila svoje preživetje. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in postopek ustavi.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Tožnica ni pojasnila, kako naj bi se navedene določbe predpisov, ki jih v tožbi navaja, in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, konkretno nanašale na odločbo, ki je predmet presoje. V zvezi z (ne)ustavnostjo članstva v KGZ pa se je izreklo že Ustavno sodišče RS. Bistveno je, da tožnica ne zanika lastništva oziroma solastništva kmetijskih zemljišč in gozdov v letu 2018, na dan 30. 6. 2018, kar pomeni, da je glede na določbe ZKGZ obvezna članica KGZ in zavezanka za plačilo zborničnega prispevka. Tožničini dohodki in morebitne slabe premoženjske razmere ne morejo vplivati na odmero zborničnega prispevka, saj ta dejstva za odmero niso relevantna, je pa na podlagi šestega odstavka 22. člena ZKZG možno podati vlogo na upravni odbor zbornice za odlog plačila prispevka oziroma za obročno plačilo.

5. Tožnica je v pripravljalni vlogi povzela svojo tožbo v delu glede navedbe pravnih temeljev, s tem, da je dodala sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Perak v. Slovenija, odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, sklep Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 2169/2008 z dne 23. 2. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 5063/2013 z dne 26. 11. 2013, sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 355/2013 z dne 10. 10. 2013, sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013. Dodala je, da so predpisi in sodbe ESČP zavezujoče za sodišče, Ustavno sodišče pa po njenem mnenju zadeve ne presoja vedno nepristransko, temveč politično, kar ne bi smelo. Kot prava neuka oseba ni vedela za možnost vložitve prošnje za odlog ali odpis plačila zaradi njenega slabega premoženjskega stanja, organ pa je o tem tudi ni nikoli poučil. Sicer pa je večina državljanov (kot tudi tožnica) funkcionalno nepismenih in uradnih dokumentov ne razumejo. Dodatno je še predlagala, naj sodišče izvršuje 3. člen Zakona o sodiščih, da se upošteva, da je prava neuka in nevešča oseba in, da se izvede javen in pošten sodni postopek.

6. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1022/2020 z dne 14. 12. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi s plačilom zborničnega prispevka po ZKGZ, za katerega tožnica meni, da ga ni dolžna plačati. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa (obvezno članstvo v Kmetijsko-gozdarski zbornici in iz članstva izvirajoče obveznosti posameznih članov), je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zadevi je sporno, ali je članstvo tožnice v Zbornici – in s tem plačilo zborničnega prispevka – lahko obvezno ter ali tožničine socialno-ekonomske razmere lahko vplivajo na odločitev o odmeri zborničnega prispevka.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije (USRS) je vprašanje obveznega članstva v Zbornici že presojalo v odločbi, št. U-I-283/99-28 z dne 20. 3. 2003, kjer je navedlo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Presodilo je namreč, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je Zbornica javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji USRS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Glede na navedeno tožnica v predmetni zadevi brez podlage zatrjuje, da se z izpodbijano odločbo posega v njeno ustavno pravico do svobodnega združevanja, sodišče pa tudi ocenjuje, da odločitev Ustavnega sodišča ni bila politična, kot to (sicer na splošno) meni tožnica.

10. Neutemeljeno tožnica tudi ugovarja, da je treba pri odločitvi (ko je predmet presoje že izdana odločba o odmeri zborničnega prispevka - op. sod.), upoštevati njene slabe ekonomsko-socialne razmere. Navedene okoliščine se po ZKGZ sicer lahko upoštevajo, saj šesti odstavek 22. člena ZKGZ določa, da lahko upravni odbor Zbornice na podlagi vloge zavezanca, h kateri predloži dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju, dovoli odlog plačila zborničnega prispevka oziroma dovoli plačilo v največ šestih mesečnih obrokih ali odloči, da se zavezancu dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje zavezanca1. Iz 12. člena Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2018 (Uradni list RS, št. 83/2018) izhaja, da zavezanec vlogo lahko poda v tam določenem roku (60 dni od datuma izdaje odločbe o odmeri zborničnega prispevka). Tožnica v tožbi ne trdi, niti iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tako vlogo podala, zaradi česar toženka ni imela podlage, da bi o tem odločala, niti nima podlage za to sodišče. Ob tem se tožnica brez uspeha sklicuje (kot je navedla v svoji pripravljalni vlogi), da je prava neuka in nevešča oseba, kar naj bi sodišče upoštevalo, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru.

11. V zvezi s predlogom tožnice, naj sodišče upošteva 3. člen Zakona o sodiščih, ki določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, pa sodišče tožnici pojasnjuje, da je pri svoji presoji upoštevalo tako materialni predpis, ki je podlaga za odločitev v tej zadevi, kot tudi merodajne odločitve sodišč (npr. Ustavnega sodišča RS v zvezi s predmetom zadeve), kot je pojasnjeno zgoraj.

12. V zvezi z tožbenimi navedbami o ''pravnem temelju'', na katerih (kot je razumeti) tožnica utemeljuje svojo tožbo, to pa so 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave RS, 257., 258. in 288. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 6., 7., 13. in 17. člen Evropske deklaracije o človekovih pravicah (protokoli), Splošna deklaracija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, Listina EU o človekovih pravicah, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice: Vaskršić v. Slovenija, Flisar v. Slovenija, Kariž v. Slovenija, Mesesnel v. Slovenija, Milenović v. Slovenija, Mavrič v. Slovenija, Kastelic v. Slovenija, Perak v. Slovenija, odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, sklep Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 2169/2008 z dne 23. 2. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 5063/2013 z dne 26. 11. 2013, sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 355/2013 z dne 10. 10. 2013, sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013, pa sodišče ugotavlja, da tožnica ni v ničemer pojasnila, kako oziroma v čem naj bi se navedene določbe predpisov, kot tudi stališča iz naštetih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in sodnih odločb naših sodišč, nanašala na ta primer, zaradi česar že iz razloga, ker gre za pavšalne navedbe v povezavi s predmetom zadeve, ugovora ni možno obravnavati in posledično upoštevati.

13. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni bilo sporno, saj tožnica lastništva kmetijskih in gozdnih zemljišč, kot tudi ne ugotovljenega katastrskega dohodka, izvirajočega iz navedenih zemljišč, v tožbi ni prerekala, sodišče ni izvedlo glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Natančnejše kriterije za odlog plačila, plačilo v obrokih ali odpis plačila določi Upravni odbor zbornice najpozneje do 31. decembra tekočega leta za prihodnje leto.