Jedro

Banka Slovenije lahko razkrije zaupne informacije samo osebam in organom ter za namene, ki so določeni z zakonom (prim. določbe 15. in 16. člena ZBan-2), ne sme pa jih, niti ne smejo subjekti, ki so zaupne informacije pridobili, razkriti zaupnih informacij o posamezni banki drugi osebi ali državnemu organu, razen v petih, taksativno naštetih primerih (v četrtem odstavku 14. člena). Da bi šlo za omenjene, taksativno naštete izjeme, se v konkretnem primeru izrecno ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je na zahtevo tožeče stranke za vpogled in posredovanje revizijskega poročila - Izvajanje nadzorstvenih funkcij Banke Slovenije št. 3265-1/2019/176 z dne 9. 12. 2020 (v nadaljevanju Revizijsko poročilo), z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zahtevo za vpogled in vročitev prepisa Revizijskega poročila zavrnila in v 2. točki izreka zavrnila tudi zahtevo tožeče stranke za vpogled in vročitev prepisa Revizijskega poročila v delu, ki se nanaša na vlagatelja, to je strani 353-369 Revizijskega poročila.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožena stranka 19. 1. 2021 prejela prošnjo tožeče stranke za vpogled v spis in posredovanje Revizijskega poročila oziroma tistega dela poročila, ki se nanaša na tožečo stranko. Gre za Revizijsko poročilo o smotrnosti izvajanja praks nadzora Banke Slovenije, ki so vodile v porabo sredstev proračuna Republike Slovenije v obdobju od začetka leta 2008 do 4. 11. 2014. V prvem delu je tožena stranka preverjala, ali ima Banka Slovenije vzpostavljen ustrezen sistem nadzora nad poslovanjem bank, v drugem delu pa se je ugotavljalo, ali je Banka Slovenije izrečene izredne ukrepe zoper banke v okviru bančne sanacije utemeljila na ustreznih pravnih podlagah. Revizijsko poročilo vsebuje podatke, ki predstavljajo zaupne informacije Banke Slovenije na podlagi Zakona o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), zakonov o bančništvu ter podatke, ki so poslovna skrivnost posameznih bank.

3. Tožeča stranka je prošnjo vložila na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se skladno s 4. členom Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju ZRacS-1) uporablja smiselno. V prošnji citira odločbo Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na uporabo 82. člena ZUP, in iz katere izhaja, da lahko vsakdo z vpogledom v upravne spise pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo v drugem pravnem postopku pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tožeča stranka v prošnji zatrjuje, da je bila z izrekom izrednih ukrepov Banke Slovenije neposredno prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, pravni interes pa izkazuje s tem, da je 6. 7. 2020 vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča in odločbama Banke Slovenije, s katerima ji je bil izrečen ukrep prenehanja vseh kvalificiranih obveznosti banke in razveljavitev vseh delnic tožeče stranke ter ukrep povečanja osnovnega kapitala, oziroma ugotovljeno povečanje osnovnega kapitala tožeče stranke. Z ugotovitvami toženke želi dodatno utemeljiti zatrjevane nepravilnosti, morebitne ugotovljene nepravilnosti pri izvajanju nadzorstvene funkcije s strani Banke Slovenije pa bo uporabila kot argument za uveljavljanje kršitev zakona pri izdaji odločb, ki so imele za posledico prenehanje tožeče stranke. Revizijsko poročilo, ki vsebuje oceno primernosti analiz, na podlagi katerih je Banka Slovenije sprejela izpodbijani odločbi, je po navedbah tožeče stranke relevantno v celoti, temeljni del revizije tožene stranke pa je tudi mnenje o uspešnosti opravljanja nadzorstvene funkcije Banke Slovenije.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da pravica subjekta, ki zatrjuje pravni interes za vpogled v dokumentacijo, pridobljeno v revizijskem postopku, v ZRacS-1 ni urejena, zato se skladno s 4. členom ZRacS-1 smiselno uporabijo določbe 82. člena ZUP. Poleg tega je toženka ob smiselni uporabi 143. člena ZUP pozvala Banko Slovenije kot osebo s pravnim interesom, da poda stališče o vlagateljevi prošnji. Banka Slovenije je v odgovoru navedla, da Revizijsko poročilo vsebuje zaupne informacije ter informacije, ki predstavljajo poslovno skrivnost Banke Slovenije, zato razkritju podatkov nasprotuje. Razkrivanje informacij bi pomenilo kršitev nacionalnega in evropskega prava ter zmanjšalo učinkovitost nadzorniških postopkov in izvajanje drugih nalog Banke Slovenije, razkritje zaupnih podatkov posameznih bank pa bi povzročilo škodo njihovemu poslovanju, kar bi se lahko razširilo na ves bančni in finančni sistem.

5. Tožena stranka glede na povedano nadaljuje s svojimi ugotovitvami in navaja, da je na podlagi 52.a člena ZBS-1 pristojna za revidiranje pravilnosti in smotrnosti poslovanja Banke Slovenije v skladu z ZRacS-1 in da mora v skladu s tretjim odstavkom 24. člena tega zakona kot zaupne varovati vse podatke, ki so zaupni po zakonu, ki ureja bančništvo in za katere so izvedeli pri opravljanju revizije. Glede varovanja zaupnih podatkov ZBS-1 odkazuje na Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), konkretno na določbe v pododdelku 2. 2. 1. tega zakona.

6. Tako po prvem odstavku 14. člena ZBan-2 predstavljajo zaupne informacije po tem zakonu vse informacije o posamezni banki, ki jih pri opravljanju nadzora nad banko pridobi Banka Slovenije od banke ali drugih oseb, oziroma ki jih izdela sama za namene izvajanja nadzora nad posamezno banko, vključno z internimi ocenami in poročili Banke Slovenije o poslovanju posamezne banke. Za zaupne informacije velja obveznost varovanja v skladu s členi 2. 2. 1. pododdelka citiranega zakona. Tako smejo subjekti, ki pridobijo zaupne informacije na podlagi 16. in 17. člena, te informacije uporabiti samo za izvajanje svojih pristojnosti in jih ne smejo razkriti drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih iz četrtega odstavka 14. člena, ki predstavljajo izjeme od obveznosti varovanja zaupnih informacij.

7. Sledi zaključek oziroma sklepno stališče toženke, po katerem veljavni predpisi Računskemu sodišču ne omogočajo posredovanja zaupnih informacij, ki jih je pridobilo pri izvajanju revizije poslovanja Banke Slovenije, ker med dovoljenimi izjemami od obveznosti varovanja zaupnih informacij, tako ZBan-2 kot pred tem ZBan-1 ne določata možnosti posredovanja informacij tretjim osebam na podlagi 82. člena ZUP, ne glede na to, ali izkažejo pravni interes. Revizijsko poročilo vsebuje podatke, ki vsebujejo zaupne informacije Banke Slovenije na podlagi ZBS-1, ZBan-2, ZBan-1 ter podatke, ki vsebujejo poslovne skrivnosti posameznih bank in subjektov, ki so izvajali dejavnosti po pooblastilu Banke Slovenije, določene na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe ter zakona, ki ureja področje poslovne skrivnosti. Določitev zaupnosti in zahteve po varovanju je primarno odločitev zadevnega subjekta in ne Računskega sodišča, ki je podatke le uporabilo pri pripravi revizijskega poročila in zato ne more samo presojati, ali so posamezne okoliščine takšne narave, da predstavljajo ustrezen razlog za določitev zaupnosti oziroma poslovne skrivnosti. Iz celotne dokumentacije, ki jo je toženi stranki predložila Banka Slovenije, in na kateri temeljijo zakriti deli revizijskega poročila, ter iz njenega odgovora na poziv jasno izhaja, da so predloženi podatki zaupni po ZBS-1, ZBan-1 in ZBan-2, oziroma pomenijo poslovno skrivnost Banke Slovenije ter drugih pravnih oseb, ki so sodelovale v procesu bančne sanacije in je torej izpolnjen subjektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti in vzpostavljena obveznost za njihovo varovanje. Hkrati varovanje tovrstnih podatkov izrecno zahtevata tretji odstavek 24. člena ZRacS-1 in sedmi odstavek 52.a člena ZBS-1, ki ju je v razmerju do ZUP mogoče šteti kot specialnejši predpis glede varovanja podatkov.

8. In ker ZBan-2 pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP do pregledovanja dokumentov, ki vsebujejo zaupne informacije, ne uvršča med zakonske izjeme od dolžnosti varovanja zaupnih informacij, pridobljenih v okviru izvajanja revizije, tožena stranka ni presojala, ali je tožeča stranka izkazala pravni interes oziroma pravno korist ter je zahtevo tožeče stranke za vpogled in vročitev revizijskega poročila v celoti oziroma v delu zavrnila.

9. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

10. V tožbi uvodoma pojasnjuje dejansko stanje v zadevi, in sicer tako, da: 1. glede izrečenih izrednih ukrepov s strani Banke Slovenije navaja, da jih vse izpodbija in je zadeva v fazi ustavne pritožbe; 2. glede Revizijskega poročila navaja, da je pretežni del besedila počrnjen in se zato ni mogoče seznaniti z njegovo vsebino; in 3. glede vložene prošnje navaja, da je z njo od Računskega sodišča zahtevala, da ji omogoči vpogled v Revizijsko poročilo oziroma podredno v prepis besedila, ki se nanaša na tožečo stranko in o čemer je odločeno z izpodbijanim sklepom. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka argumentira izpolnjenost procesnih predpostavk za vložitev tožbe.

11. V tožbenih razlogih tožeča stranka z ozirom na razloge sklepa najprej opozarja na določbo 4. člena ZRacS-1, ki odkazuje na smiselno uporabo določb ZUP, ko gre za vprašanja, ki niso urejena v ZRacS-1, ter se pri tem sklicuje na drugi odstavek 82. člena ZUP, ki določa, da ima vsakdo, ki verjetno izkaže pravno korist, pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Ob sklicevanju na odločbi Ustavnega sodišča U-I-16/10 in Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 poudari, da je pogoj za vpogled le verjetno izkazana pravna korist ter da gre pri vpogledu v spis za eno temeljnih pravic obrambe, ki izraža jamstvo ustavne ravni. Dalje navaja, da je tožena stranka pri presoji upravičenosti tožeče stranke do vpogleda upoštevala dve različni pravni podlagi (ZUP in ZBan-2) in ju uporabila nekonsistentno, kar šteje za nepravilno uporabo materialnega prava. Po stališču tožbe je pravica do pregleda in prepisa dokumentov celovito urejena v ZUP, ki predstavlja podlago za odločanje v konkretnem primeru in je zato tožena stranka uporabila za odločanje napačno pravno podlago, saj sploh ni presojala obstoja pravnega interesa oziroma pravne koristi vlagatelja - tožeče stranke in s tem edinega in bistvenega pogoja za pridobitev informacij v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena ZUP. Vsebinsko enako stališče, kot ga zastopa tožeča stranka, izhaja iz sodbe naslovnega sodišča v zadevi I U 1107/2016, ko je sodišče odločalo o pravici do vpogleda v upravne spise pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev. Tako kot ZBan-2 tudi Zakon o trgu vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ZTFI) odkazujeta na subsidiarno uporabo ZUP v primerih, ki jih ZTFI ne ureja. Podobno kot ZBan-2 tudi ZTFI ureja dolžnost varovanja zaupnih informacij. Sodišče pa je v citirani sodbi zapisalo, da je Agencija pri odločanju v posamičnih zadevah vezana na subsidiarno uporabo ZUP in da mora v primeru zatrjevane pravne koristi za pregled konkretizirano opredeljenih upravnih dokumentov, vlogo obravnavati tudi po določbi 82. člena ZUP, kar pomeni, da mora organ pri uporabi drugega odstavka 82. člena ZUP vselej odločati o pravni koristi osebe, ki zahteva vpogled v dokumentacijo spisa, ne glede na to, da je dokumentacija morebiti označena kot zaupna. Z razmerjem med ZUP in drugimi področnimi zakoni se je ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi G 37/2012 in jasno zapisalo, da je organ (v konkretnem primeru Agencija za trg vrednostnih papirjev) v posamičnih zadevah izrecno vezan na uporabo ZUP, kar pomeni da je tovrstno vlogo (za pregled upravnih dokumentov) treba obravnavati po določbah 82. člena ZUP, ter da je zmotna interpretacija 488. člena ZTFI kot določbe lex specialis, ki izključuje uporabo 82. člena ZUP. Zato bi tožena stranka po prepričanju tožeče pri odločanju na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP morala odločiti o tem, ali ima tožeča stranka pravno korist za zahtevani vpogled v Revizijsko poročilo in ker tega ni storila, je izpodbijani sklep nepravilen.

12. Kolikor bi se pri presoji v konkretnem primeru uporabile določbe ZBan-2, ZGD-1 ali ZPoSS, pa je tožena stranka spregledala dejstvo, da je tožeča stranka ena izmed bank, na katero se nanaša Revizijsko poročilo in ne tretja oseba, kot je napačno zapisano v izpodbijanem sklepu. Zato zavrnitve zahteve tožeče stranke ne bi bilo mogoče utemeljiti na podlagi poslovne skrivnosti, saj Revizijsko poročilo vsebuje poslovne skrivnosti tožeče stranke in ne poslovne skrivnosti nekih tretjih subjektov, do pregleda katerih tožeča stranka kot vlagatelj ne bi bila upravičena. Določbe odseka 2. 2. 1. ZBan-2 namreč urejajo posredovanje informacij tretjim osebam, nadzornim oziroma drugim pristojnim organom, ne urejajo pa razkritja informacij osebam, na katere se informacije nanašajo in so torej naslovniki in subjekti dokumentov in listin, ki vsebujejo zaupne informacije, kot je v konkretnem primeru tožeča stranka. ZBan-2 torej ne določa nobene prepovedi, da subjekt pridobi podatke, ki se nanašajo nanj. Tožeča stranka se poleg tega sklicuje še na določbo 4. točke prvega odstavka 15. člena ZBan-2, po kateri sme Banka Slovenije zaupne informacije uporabiti v postopkih sodnega varstva proti odločbam, ki jih je izdala in v drugih sodnih postopkih, ki se vodijo v zvezi z izvajanjem njenih nalog. Tožeča stranka pa informacije potrebuje ravno v zvezi s temi postopki in bi bilo zato skrajno nepravično in nesorazmerno, da bi zgolj Banki Sloveniji omogočili uporabo teh podatkov, saj bi to privedlo do kršitve enakega obravnavanja strank v sodnih postopkih.

13. Glede pravnega interesa za pregled Revizijskega poročila tožeča stranka navaja, da je bila z izrečenimi izrednimi ukrepi Banke Slovenije neposredno prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, Revizijsko poročilo se nanjo izrecno nanaša in bistveno vpliva na njen položaj. Razkritje obenem ne bo škodovalo Banki Slovenije, saj tožeča stranka zahteva podatke, ki se nanašajo nanjo in zato Revizijsko poročilo že pojmovno ne bo razkrito tretji osebi. Tožeča stranka vodi aktiven postopek v zvezi z zakonitostjo izdanih odločb in bo podatke lahko uporabila v postopku z ustavno pritožbo ter v morebitnih drugih postopkih v zvezi z izdanima odločbama Banke Slovenije, kar vse je ključno za izboljšanje pravnega položaja tožnice. Sicer pa že ugotovitve Računskega sodišča, ki jih tožeča stranka povzame, dokazujejo, da bo poročilo konkretno vplivalo na pravni položaj tožeče stranke, saj potrjuje, da pravno odločilna dejstva v odločbah niso bila pravilno argumentirana, da so temeljila na napačnih metodah izračuna in da se Računskemu sodišču vzbuja dvom v strokovno razlago Banke Slovenije glede izrečenih izrednih ukrepov. Vse te ugotovitve pa so za tožečo stranko bistvenega pomena pri varovanju njenih interesov in pravic v postopku, ki poteka pred Ustavnim sodiščem.

14. Tožena stranka se z navedbami tožeče stranke ne strinja in v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

15. V odgovoru navaja, da je v tretjem odstavku 24. člena ZRacS-1 vsebovana splošna določba, ki Računskemu sodišču predpisuje dolžnost varovanja pridobljenih podatkov, ki so državne, uradne, poslovne, industrijske ali vojaške skrivnosti. Ko gre za revidiranje poslovanja Banke Slovenije, pa določba 52.a člena ZBS-1 še posebej zavezuje k varovanju zaupnih podatkov in poslovnih skrivnosti s področja bančništva in glede tega odkazuje na ZBan-1 in ZBan-2. V ZBan-2 so opredeljene zaupne informacije v prvem odstavku 14. člena. Pogoji za razkritje so določeni v 16. in 17. členu ZBan-2. Tudi Računsko sodišče je pri varovanju zaupnih informacij dolžno ravnati po navedenih določbah. Četrti odstavek 14. člena ZBan-2 vsebuje zaključen nabor objektivnih razlogov, ki omogočajo razkritje določenih zaupnih informacij, in med temi razlogi ni navedena pravica subjekta iz drugega odstavka 82. člena ZUP, ne glede na verjetno izkazan pravni interes. Enako obveznost glede varovanja zaupnih informacij je vseboval tudi prej veljavni ZBan-1. Zato toženka ni zavezana presojati zatrjevanega pravnega interesa oziroma njegove verjetno izkazanosti s strani tožeče stranke, kot se uveljavlja v tožbi.

16. Nadalje se tožena stranka ne strinja s sklicevanjem tožeče stranke na sodbi naslovnega in Vrhovnega sodišča, saj meni, da obstajajo med določbami ZTFI in ZBan-2, oziroma položajem tožene stranke pri odločanju o razkritju zaupnih informacij bistvene razlike, ki jih opiše v nadaljevanju. Tako navaja, da četrti odstavek 14. člena ZBan-2 določa ožji, taksativno določen nabor razlogov za razkritje, medtem ko je v 488. členu ZTFI možno razkritje tudi v primerih, določenih z zakonom. Določbe ZUP pa tožena stranka v skladu s 4. členom ZRacS-1 uporablja smiselno in ne subsidiarno, pri čemer je na podlagi tretjega odstavka 24. člena istega zakona dolžna varovati vse pridobljene podatke, ki pomenijo skrivnost, brez izjeme. Zavrača tudi očitek o neenakem položaju tožeče stranke napram Banki Slovenije z ozirom na informacije iz Revizijskega poročila ter poudari, da Revizijsko poročilo temelji na gradivih, ki jih je tožena stranka pridobila od Banke Slovenije. Banka Slovenije je torej z informacijami iz teh gradiv razpolagala že pred objavo Poročila in se z njegovo izdajo položaj Banke Slovenije in tudi razmerje med tožečo stranko in Banko Slovenije glede seznanjenosti z informacijami nista mogla spremeniti. Mnenje tožene stranke o poslovanju Banke Slovenije, ki ga je tožena stranka oblikovala na podlagi teh gradiv, pa je javnosti in s tem tudi tožeči stranki razkrito.

17. Tožena stranka poudarja še, da je določitev zaupnosti podatkov, ki jih pridobi tožena stranka pri revidiranju, odločitev revidiranca, ki je tvorec teh podatkov, in ne tožene stranke, ki je podatke uporabila pri revidiranju. Zato ne more presojati, ali okoliščine, ki so bile razlog za določitev zaupnosti, še obstojijo. Poleg tega Revizijsko poročilo poleg poslovnih skrivnosti tožeče stranke vsebuje tudi druge zaupne informacije Banke Slovenije, poslovne skrivnosti drugih bank, ki so bile obravnavane v okviru revizije in poslovne skrivnosti drugih subjektov, ki so sodelovali v postopku bančne sanacije. Tudi informacije, ki jih vsebuje Revizijsko poročilo in se po vsebini nanašajo na tožečo stranko, ne predstavljajo le informacij, ki jih je pripravljala tožeča stranka in bi torej lahko bila z njimi seznanjena, temveč tudi informacije, ki so jih za potrebe odločanja Banke Slovenije pripravljali drugi subjekti, ki so sodelovali v postopku bančne sanacije in so jih označili kot poslovno skrivnost. Pri tem pa tožena stranka poudari še, da tožeča stranka ni bila revidiranec in da tožena stranka ni presojala njenih ravnanj, temveč le ravnanja Banke Slovenije v povezavi z odločanjem o izrečenih ukrepih zoper tožečo stranko. Vsa gradiva je tožena stranka pridobila od Banke Slovenije in ne od tožeče stranke. Pri označevanju delov besedila kot zaupnih, pa je vezana na vsebinske razloge, kot jih oblikuje revidiranec.

18. Presoje oziroma ocena ravnanj Banke Slovenije so razvidne iz Mnenja v Revizijskem poročilu, ki ni zakrito. Vpoglede v dokumente, ki so podlaga za Mnenje, bi lahko tožeča stranka kadarkoli zahtevala od Banke Slovenije, ki je tvorec in lastnik teh dokumentov. Če pa do tega ni upravičena, bi pridobitev zaupnih informacij od Računskega sodišča predstavljala obid zakonodaje, ki ureja ravnanje z zaupnimi informacijami. Če bi lahko tretje osebe preko zahteve po 82. členu ZUP od Računskega sodišča pridobivale zaupne podatke revidiranca, bi to pomenilo tveganje, da zaupne informacije ne bodo varovane na ustrezen način, kar bi v končni fazi omajalo zaupanje med revidirancem in Banko Slovenije in bi revidiranec tovrstnih podatkov toženi stranki sploh ne želel razkriti.

19. Zato toženka vztraja, da ji navedene zakonske določbe ne dovoljujejo posredovanja zaupnih informacij tožnici in da zato tudi ni dolžna ugotavljati njenega pravnega interesa. Če pa bi ga ugotavljala, ocenjuje, da tožeča stranka le-tega ne izkazuje. Ugotovitve iz zakritega dela Revizijskega poročila bi lahko kvečjemu prispevale k ugotovitvam, povezanim z dejanskim stanjem primera, ki pa ga Ustavno sodišče ne bo ugotavljalo. Tožeča stranka tudi ne more navajati novih dejstev in novih dokazov. Zato razkritje vsebine poročila glede na pravno naravo ustavne pritožbe ne prispeva oziroma ne bi prispevalo k boljšemu položaju tožeče stranke v postopku odločanja o ustavni pritožbi.

20. Tožena stranka sklepno sodišču predlaga, da k udeležbi v upravnem sporu pozove tudi Banko Slovenije in druge subjekte, udeležene v bančni sanaciji, za katere bi odprava ali sprememba izpodbijanega sklepa pomenila poseg v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi, oziroma bi jim bila odprava ali sprememba izpodbijanega sklepa v neposredno škodo.

21. Tožba ni utemeljena.

22. V zadevi je sporen obstoj pravice tožeče stranke do posredovanja oziroma vpogleda v anonimiziran (počrnjen) del Revizijskega poročila, oziroma vsaj v tisti njegov del, ki se nanaša na ugotovitve o njenem poslovanju oziroma o nadzoru njenega poslovanja s strani Banke Slovenije.

23. Pregledovanje spisov in njihovo posredovanje strankam ter drugim osebam v ZRacS-1 ni urejeno. Zato je v tem pogledu na mestu smiselna uporaba določb ZUP, na katero napotujejo določbe 4. člena ZRacS-1, konkretno določb 82. člena ZUP, na katere se sklicuje tožeča stranka v svoji prošnji za vpogled in ki se, po presoji sodišča pravilno, kot relevantna pravna podlaga za odločitev navajajo v izpodbijanem sklepu.

24. Med strankama tudi ni spora o tem, da gre pri počrnjenem delu Revizijskega poročila za podatke oziroma informacije, ki so označene kot zaupne, niti tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, da bi oznaka zaupnosti ne bila ustrezna. Sporno je njihovo varovanje in s tem povezana možnost posredovanja zadevnih zaupnih informacij tožeči stranki.

25. Po tretjem odstavku 24. člena ZRacS-1 mora Računsko sodišče pri izvrševanju revizijske pristojnosti varovati vse pridobljene podatke, ki so državna, uradna, poslovna, industrijska ali vojaška skrivnost in s tem nedvomno tudi tiste, ki so zaupni po določbah ZBS-1 kot revidiranke in za katere se v pogledu njihovega varovanja (v sedmem odstavku 52.a člena ZBS-1) odkazuje na ureditev, ki jo vsebuje zakon, ki ureja bančništvo in ki jo je z ozirom na določbe ZUP o možnosti dostopa do zaupnih informacij šteti za specialno.

26. Tako po ZBan-1 kot po ZBan-2, kot tudi po sedaj po ZBan-3, je varovanje zaupnih informacij, ki jih Banka Slovenije pridobi v postopku nadzora, urejeno v posebnem pododdelku 2. 2. 1. (v ZBan-2) ter določeno, da so zaupne informacije po tem zakonu vse informacije o posamezni banki, ki jih pri opravljanju nadzora nad banko pridobi Banka Slovenije od banke ali drugih oseb, oziroma jih izdela Banka Slovenije za namene izvajanja nadzora nad posamezno banko, vključno z internimi ocenami in poročili Banke Slovenije o poslovanju posamezne banke.

27. Po nadaljnjih določbah tega pododdelka lahko Banka Slovenije razkrije zaupne informacije samo osebam in organom ter za namene, ki so določeni z zakonom (prim. določbe 15. in 16. člena ZBan-2), ne sme pa jih, niti ne smejo subjekti, ki so zaupne informacije pridobili, razkriti zaupnih informacij o posamezni banki drugi osebi ali državnemu organu, razen v petih, taksativno naštetih primerih (v četrtem odstavku 14. člena). Da bi šlo za omenjene, taksativno naštete izjeme, se v konkretnem primeru izrecno ne zatrjuje. Kolikor tožeča stranka ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča G 37/2012 smiselno uveljavlja izjemo iz 5. točke četrtega odstavka 14. člena, pa tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno navaja, da obstajajo med določbami ZTFI in ZBan-2 bistvene razlike ter da četrti odstavek 14. člena ZBan-2 določa ožji nabor razlogov za razkritje. Tako po omenjeni 5. točki za razkritje ni dovolj, da, kot po ZTFI, izjemo določa drug zakon, temveč je izjema podana samo v primeru, ko „zakon izrecno določa, da Banka Slovenije ali oseba iz tretjega odstavka tega člena zaupne informacije lahko razkrije javnosti ali določenim prejemnikom“. Takšne zakonske določbe pa v konkretnem primeru ni zaslediti niti je tožeča stranka ne zatrjuje.

28. Glede na v zakonu (v 16. členu ZBan-2) določeno možnost razkritja zaupnih informacij nadzornim organom in glede na pristojnosti, ki jih ima Računsko sodišče po določbah 52.a člena ZBS-1, je bilo razkritje zaupnih podatkov toženi stranki s strani Banke Slovenije v postopku revidiranja nedvomno in tudi nesporno dopustno. Nedvomno pa je tudi, da je s tem tožena stranka pridobila položaj pridobitelja zaupnih informacij iz petega odstavka 16. člena ZBan-2. Subjekti, ki pridobijo zaupne informacije na podlagi tega člena, pa smejo te informacije uporabiti samo za izvajanje svojih pristojnosti nadzora oziroma nalog iz prvega odstavka tega člena in jih ne smejo razkriti drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih iz že omenjenega četrtega odstavka 14. člena tega zakona (ZBan-2). Te prepovedi pa po presoji sodišča ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožeča stranka, oziroma ima prav tožena stranka, ko v odgovoru na tožbo poudari, da tožeča stranka v postopku revidiranja s strani tožene stranke ni bila revidiranec in da jo je zato šteti za drugo osebo, ki ji zaupnih informacij, pridobljenih s strani tožene stranke, ni dopustno razkriti. Do enakega zaključka pa je nenazadnje mogoče priti tudi ob upoštevanju ureditve, ki jo vsebuje 82. člen ZUP in ki v petem odstavku določa, da dokumente, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, imajo pravico (samo) vpogledati (samo) stranke. Tožeča stranka pa položaja stranke v postopku revidiranja nima, zato do vpogleda ni upravičena in je zato pravilno odločeno, da se njena prošnja z izpodbijanim sklepom zavrne.

29. Ker je glede na povedano izpodbijani sklep zakonit in pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

31. V zadevi dejanske okoliščine med strankama niso sporne. Sporna je uporaba prava. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi na seji, izven glavne obravnave.