26. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Blagoja Mikovića iz Ljubljane na seji 26. oktobra 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ), pri čemer posebej omenja njegova 1. in 2. člen, ki opredeljujeta namen Zakona in upravičence oziroma pogoje za uveljavljanje pravic. Pobudnik meni, da je bil ZPIZVZ smiseln kot začasen zakon do uveljavitve Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS, št. 71/02, MP št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN in Uradni list RS, št. 65/04, MP št. 18/04 – obvestilo o začetku veljavnosti), ko naj bi Republika Slovenija prevzela obveznosti do tistih posameznikov, ki živijo v Sloveniji in so jim bile pravice priznane po zakonih nekdanje SFRJ, potem pa bi moral biti razveljavljen in vzpostavljena vezanost pravic na nekdanje zakone. ZPIZVZ naj bi v pravice, priznane po predpisih nekdanje SFRJ, posegal retroaktivno, saj se mu na njegovi podlagi odreka pravica do vojaške invalidske pokojnine. Meni, da zaradi pravice do ugovora vesti (46. člen Ustave) ne bi smelo priti do izgube pravice do pokojnine, če oseba ob razpadu SFRJ ni zaprosila za državljanstvo po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju ZDRS). Sicer pa naj bi slovensko državljanstvo za državljana SFRJ izhajalo že iz dodeljene matične številke občana (EMŠO), saj naj bi ta temeljila na dogovoru med federacijo, republikami in avtonomnimi pokrajinami, torej na mednarodni pogodbi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči o njegovi pravici oziroma ugotovi napačno uporabo ZPIZVZ ali pa ZPIZVZ razveljavi in omogoči uporabo zakonov SFRJ.

2.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da je vprašanje prevzema obveznosti za pokojnine nekdanjih aktivnih vojaških oseb in zveznih uslužbencev urejeno v prilogi E k Sporazumu o vprašanjih nasledstva, podpisanem na Dunaju 29. 6. 2001 in ratificiranem v Državnem Zboru Republike Slovenije na seji 12. 7. 2002. Po 2. členu navedene priloge E vsaka država, ki je nastala na območju nekdanje SFRJ, prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ, in jih redno izplačuje. Za osebo, ki je državljan več kot ene države, velja, da pokojnino plačuje tista država, v kateri ima taka oseba stalno prebivališče, oziroma država, na ozemlju katere je imela oseba začasno prebivališče 1. 6. 1991, če ta oseba nima stalnega prebivališča v nobeni od držav, katerih državljan je. Ministrstvo še pojasnjuje, da te ureditve pred uveljavitvijo ni bilo mogoče uporabljati. Zato je bilo treba nujno sprejeti ZPIZVZ. Ministrstvo opozarja tudi, da ima pobudnik državljanstvo Republike Slovenije od 25. 4. 2003 dalje.

B.

3.ZPIZVZ ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih nekdanje SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (v nadaljevanju vojaški predpisi), in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic (1. člen). Po drugi alineji prvega odstavka 2. člena, torej v določbi, na katero se nanašajo pobudnikove navedbe, med upravičence iz 1. člena štejejo tudi državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so bili po 25. 6. 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, pod pogojem, da so bili po 18. 7. 1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v bolniškem staležu ali na razpolago. Po 4. členu imajo upravičenci iz 2. člena pravico do starostne, predčasne, družinske ali invalidske pokojnine pod pogoji in v obsegu, kot so bili določeni v vojaških predpisih, če ni s tem zakonom določeno drugače.

4.Pobudnik zgolj z očitkom, da po uveljavitvi MSVN uporaba ZPIZVZ ni več smiselna, neskladnosti ZPIZVZ z Ustavo ne more utemeljiti.

5.Pobudnik, za katerega je pristojna zdravnica postopek za invalidsko upokojitev sprožila pred 18. 7. 1991 in mu je nosilec vojaškega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico priznal od 1. 7. 1992 dalje, izpodbijanemu zakonu očita retroaktivnost, ker naj bi zaradi načina, na kakršnega je bil uporabljen v postopkih, ki jih je sprožil, posegal v pridobljeno pravico. Pobudnik dejansko nasprotuje le uporabi (razlagi) določb izpodbijanega zakona v konkretnem primeru. Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov ni pristojno za oceno zakonitosti uporabe predpisov v konkretnih postopkih. Zato se do navedb, ki se nanašajo na uporabo ZPIZVZ, ni opredeljevalo. Prav tako se ni opredeljevalo do navedb, ki se vsebinsko ne nanašajo na ZPIZVZ.

6.Ker pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPIZVZ očitno ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj