Jedro

Revident je v reviziji nakazoval na drugačno pravno naravo denarnega zahtevka, saj naj bi, če ne gre za razliko v plači, pač uveljavljal škodo zaradi predčasne odpovedi individualne pogodbe. Ker iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja samo razliko v plači, v revizijskem postopku ne more uveljavljati spremembe (objektivne spremembe tožbe) tožbe. To je mogoče po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP-77 uveljavljati do konca glavne obravnave, ne pa v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Zato je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo samo v okviru odločitev v obravnavanih sodbah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 24.6.1993 in 2.9.1993 o odpovedi individualne delovne pogodbe in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači do 31.12.1994, zavrnilo je njegov zahtevek za plačilo razlike v plači po 1.1.1995, zavrglo pa tožbo v delu, ki se nanaša na predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 24.9.1993. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je odločba sodišča druge stopnje nepravilna in nezakonita, ker sodišče ni ugotavljalo zakonitosti postopka, ki ga je vodila tožena stranka. In to kljub temu, da je samo ugotovilo, da postopek ugotavljanja znanj in zmožnosti ni bil formalno voden pravilno. Odprto je ostalo tudi vprašanje razlike v plači, glede na to, da je bila pogodba prekinjena pred dogovorjenim rokom. Tožena stranka je tožniku vsaj odškodninsko odgovorna. To pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi utemeljenost ali neutemeljenost razrešitve. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, drugih bistvenih kršitev pa revizja ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Iz obravnavanega sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in razporeditvi na delovno mesto tehnologa z dne 24.6.1993 izhaja, da je bil izdan na osnovi prvega odstavka 12. člena individualne pogodbe z dne 1.11.1990 v povezavi z 18. členom zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.

Individualna pogodba o zaposlitvi med revidentom in toženo stranko z dne 31.10.1990 v prvem odstavku 12. člena določa, da stranki lahko odpovesta pogodbo, razlogov za odpoved pa ne navaja.

Iz določbe prvega odstavka 70. člena v spornem obdobju veljavnega statuta tožene stranke izhaja, da direktor lahko razreši delavca s posebnimi poblastili in odgovornostmi iz smiselno enakih vzrokov, kot veljajo za njegovo razrešitev. Direktor pa je lahko med drugim na podlagi 68. člena statuta razrešen zaradi nedoseganja planiranih (ustreznih) poslovnih rezultatov in povzročanja motenj v notranjih odnosih.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 18. člena določa, kakšne možnosti obdržati zaposlitev ima delavec, za katerega se ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti opravljanja del delovnega mesta, na katerega je razporejen. V drugih treh odstavkih tega člena pa je določen postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker gre v obravnavanem primeru za delavca s posebnimi pooblastili, za katerega so veljala posebna pogodbena določila individualne pogodbe in določila statuta tožene stranke, revizijsko sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da poseben postopek ugotavljanja znanj in zmožnosti po določbi 18. člena ZTPDR v revidentovem primeru ni bil potreben. Zato ugotovljena formalna nepravilnost pri vodenju takega postopka na odločitev v zvezi z odpovedjo individualne pogodbe delavca s posebnimi pooblastili nima nobenega vpliva. Očitno je, da so bile določbe tega 18. člena ZTPDR člena uporabljene samo za ohranitev delovnega razmerja revidenta. Pri tem je treba posebej upoštevati, da je tožena stranka revidentu kot delavcu omogočila uveljavljanje varstva pravic v skladu z določbami členov od 79 - 84 ZTPDR, kar pomeni, da je o njegovem ugovoru zoper sklep direktorja odločal pritožbeni organ v skladu s statutarnimi določili (13. točka 58. člena statuta tožene stranke).

Revidenta ni mogoče v celoti obravnavati kot delavcev, ki niso imeli sklenjenih individualnih pogodb delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. V taki pogodbi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju opravljanja funkcije delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti.

Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja (odstopa, odpovedi) individualne pogodbe. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata. Taka pogodba bi lahko bila nična (47. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), če bi bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR), lahko bi bila izpodbojna, če bi imela napake volje (60. - 66. členi ZOR) ali če ne bi bila sklenjena pošteno (12. člen ZOR), vendar česa takega sam revident ni zatrjeval. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da delavec ali podjetje lahko odpovesta pogodbo, v primeru da pride do prenehanja delovnega razmerja pa ima delavec pravico do odpravine v štirikratnem znesku izhodiščne plače. Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja, saj je revident po prenehanju individualne pogodbe delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ostal na delovnem mestu tehnologa, določb o odpravnini ni mogoče uporabiti, samo določilo o mogoči odpovedi pogodbe pa tudi ni sporno. Ne nasprotuje veljavnim predpisom, ni pa tudi v nasprotju z določili statuta tožene stranke (68. člen in 70. člen statuta). Po določbah statuta tožene stranke je namreč lahko do razrešitve prišlo zaradi nedoseganja ustreznih poslovnih rezultatov (2. točka 68. člena statuta) ali povzročanja škode ali motenj v notranjih odnosih (5. točka 68. člena statuta), za razrešitev pa je bil pooblaščen direktor (drugi odstavek 70. člena). Ker revident, kot je razvidno iz dokazov, svojega dela direktorja ni opravljal korektno - iz izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da "ne funkcionira kot vodilni delavec" (kar ob smiselni uporabi pomeni, da ne dosega ustreznih rezultatov in tudi povzroča motnje v notranjih odnosih), ga je direktor lahko razrešil z mesta delavca s posebnimi poblastili. Taka razrešitev je bila zakonita tudi brez izpeljanega postopka ugotavljanja revidentovega znanja in zmožnosti (18. člen ZTPDR).

Ker je sodišče zaključilo, da nezakonitosti pri razrešitvi revidenta (odpovedi pogodbe) ni bilo in ob upoštevanju določb podpisane pogodbe o zaposlitvi, je sodišče imelo pravno podlago za zavrnitev še spornega dela tožnikovega zahtevka.

Revident je v revizji nakazoval na drugačno pravo naravo denarnega zahtevka, saj naj bi, če ne gre za razliko v plači, pač uveljavljal škodo zaradi predčasne odpovedi individualne pogodbe. Ker iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja samo razliko v plači, v revizijskem postopku ne more uveljavljati spremembe (objektivne spremembe tožbe) tožbe. To je mogoče po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP-77 uveljavljati do konca glavne obravnave, ne pa v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Zato je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo samo v okviru odločitev v obravnavanih sodbah.

Revizijsko sodišče je, ko je zaključilo, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna, v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).