Jedro

Če delodajalec od delavca zahteva spoštovanje odpovednega roka, pa ta njegove zahteve ne upošteva, je delodajalcu odškodninsko odgovoren. Najmanj kar mora delodajalec dokazati je, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi, da je ravnal protipravno, ker ni spoštoval odpovednega roka in da je delodajalcu zaradi tega nastala škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožniku izplača iz naslova plač za januar, februar in marec 2000 znesek 205.900,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, plača za tožnika od prisojenih zneskov davke in prispevke, mu izplača odškodnino za 19 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 1999 v znesku 76.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.2.2001 do plačila in stroške odškodninskega zahtevka v znesku

22.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2001 do plačila. Toženki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 97.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2002 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje pristransko odločilo, saj je tožniku izplačala vse in še več, kot bi mu pripadalo. Tožnik si po njenem mnenju ni zaslužil ničesar, tudi dviga urne postavke na 500,00 SIT ne, saj je bil nemogoč, zamujal je na delo, ščuval druge delavce in že vnaprej študiral, kako jo bo tožil. Izostajal je z dela, vendar zaradi pomanjkanja delavcev ni ukrepala. Računala je na to, da se bo umiril, vendar je s svojim vedenjem nadaljeval. Ko je preverila pri njegovem lečečem zdravniku utemeljenost bolniškega staleža, je zahteval delovno knjižico in ni hotel slišati za enomesečni odpovedni rok - preprosto je na delo nehal hoditi. Kot vsi drugi delavci je prejel plačo za januar in marec in sicer v gotovini, ni pa je prejel za februar 2000 zaradi nespoštovanja odpovednega roka. V januarju 2000 je koristil neodobren dopust. Ker je bilo po mnenju pritožbe dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede plač, ki naj bi bile tožniku izplačane in dela plače, ki naj bi bila zadržana zaradi nespoštovanja odpovednega roka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da je tožniku iz naslova plače za januar in marec kaj izplačala. V postopku ni sodelovala in se na vabila sodišča ni odzivala, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristranost, ki naj bi bila posledica tega, da toženke ni zastopal odvetnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek izvedlo korektno in je odločilo na podlagi dokazov, ki sta jih stranki ponudili. Stranka v postopku mora biti aktivna in mora za svoje trditve ponuditi tudi dokaze. Toženka sodišču prve stopnje ni ponudila niti enega dokaza, ki bi njene trditve potrjeval, čeprav jo je sodišče prve stopnje k temu izrecno pozivalo. Plačilne liste, evidenco opravljenih ur in sklep o znižanju plače, za katerega vročitev tožniku niti ni izkazana, je predložila šele s pritožbo.

Ob razpoložljivih dokazih je zato sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožniku plačo za januar, februar in marec 2000. Urna postavka v tem obdobju je na podlagi sklepa z dne 17.1.2000 znašala 500,00 SIT. Po tej postavki bi morala toženka tožniku plačo obračunati in izplačati. Izplačilo plač se dokazuje s podpisano obračunsko listo, lahko pa tudi z drugimi dokazi - zlasti v primeru izplačevanja "na roke" (ki sicer ni v skladu s predpisi). V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni dokazala trditve, da je tožniku plačo za januar in marec 2000 izplačala. Dejstev in dokazov, ki so bili posredovani šele v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati, saj mora stranka na podlagi 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Kasneje jih lahko navaja in predlaga le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati na prvem naroku. Na podlagi 337. člena ZPP v pritožbenem postopku lahko navaja le tista dejstva in ponudi tiste dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla do prvega naroka za glavno obravnavo.

Dokazi o plačilih in znižanju plače so pritožbena novota, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

Glede izplačila za mesec februar 2000, ki naj bi ga toženka zadržala zato, ker tožnik ni spoštoval odpovednega roka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi o tej trditvi v spisu ni nobenega dokaza. Če delodajalec od delavca zahteva spoštovanje odpovednega roka, pa ta njegove zahteve ne upošteva, je delodajalcu odškodninsko odgovoren. Najmanj, kar mora delodajalec dokazati pa je to, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi, da je ravnal protipravno, ker ni spoštoval odpovednega roka in da je delodajalcu zaradi tega nastala škoda. Toženka ničesar od navedenega ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, zato je njena pritožba v zvezi z zahtevkom za izplačilo plač v celoti neutemeljena. Delavcu, ki da odpoved, delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka, vendar pa se o skrajšanju le tega z delodajalcem lahko sporazume. Za pristanek delodajalca k skrajšanju odpovednega roka se šteje tudi zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki je dal odpoved.

Prav tako je pritožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizrabljeni letni dopust. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da ga tožnik ni izrabil 19 dni (152 ur), vendar pa je navajala, da zanj ni zaprosil. Edini dokaz, ki je bil sodišču ponujen glede tega dela zahtevka, je bilo zaslišanje tožnika in ta dokaz je sodišče tudi izvedlo. Iz njegove izpovedi izhaja, da je za izrabo zaprosil v jesenskem času 1999, vendar mu zaradi obilice dela ni bil odobren. Ker drugih dokazov ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno svojo odločitev oprlo na to izpoved in tožniku prisodilo odškodnino v višini nadomestila plače, do katerega bi bil upravičen, če bi dopust izrabil. V zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov odškodninskega zahtevka pritožba ne navaja ničesar, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnik je zaradi mirne rešitve spora na toženko naslovil odškodninski zahtevek, v katerem je stroške priglasil, zato je upravičen do povrnitve. Sodišče prve stopnje jih je utemeljeno prisodilo v zahtevani višini, ki je celo nižja od stroškov, do katerih bi bil tožnik upravičen po tar. št. 32/1 Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS št. 7/95 - 49/2000).

Iz navedenega izhaja, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija niso podani in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi

353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.