Jedro

O sporu (zahtevku), ki ima podlago v 25. členu ZTLR odloča sodišče v pravdnem postopku po pravilih Zakona o pravdnem postopku, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem postopajo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar odločajo v upravnih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe odstraniti celoten zid - ograjo v višini 1,50 m in širine 38 cm, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 5 k.o. T., tik ob hiši na navedeni parceli, ki je last tožeče stranke, če tega v danem roku toženec ne stori, je tožnica sama upravičena odstraniti zid na stroške toženca, vse pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožnici nastale pravdne stroške v znesku 512.281,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo dne 28.06.2004 in jo je vročilo pritožniku šele 05.01.2005. Obrazloži, da na glavno obravnavo dne 28.06.2004 ni pristopil iz opravičenega razloga, zaradi bolezni v družini. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil v zadevi rušenja zidu izdan sklep Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.11.2003, ki je ugotovilo, da je odločba gradbenega inšpektorja z dne 03.11.2003 nična, zato postopek v zvezi z legalizacijo zidu še ni končan in ni osnove za izdajo odločbe o odstranitvi zidu. Ker niso bili ugotovljeni pogoji iz 3. odstavka Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je rušenje spornega zidu neutemeljeno. Ko se v izpodbijani sodbi navaja, da je gradil zid brez ustreznih upravnih dovoljenj in samovoljno, se sklicuje na 21. člen Kazenskega zakonika. Poudarja, da je bil sporni zid obnovljen pred letom 1984, ko je bil sprejet Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, zato se sklicuje na načelo prepovedi retroaktivnosti zakonov. Na zahtevek urbanističnega inšpektorja je vložil prošnjo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki je bila zavrnjena, ker ni predložil soglasja sosedov mejašev, sedaj pa je to neizvedljivo, saj je prejšnja lastnica, ki je to dovolila, umrla. Poseg, ki mu nalaga sodišče je po 2. odstavku 25. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih neekonomičen in neopravičljiv, vrnitev v prejšnje stanje je neizvedljiva, saj zid varuje vaško cestišče pred morebitnim udorom zemlje, kar pa bi predstavljalo številnim prebivalcem k.s. T. veliko oviro, saj je ta cesta zanje edini dostop do regionalne ceste. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na 7. člen Zakona o upravnem postopku in 1. odstavka 14. člena Zakona o varstvu okolja. Trdi, da je sodišču prve stopnje predložil dokaze, ki se nanašajo na soglasje o določitvi meje in glede ohranitve trenutnega stanja v naravi, podpisan z J.G., ki jih je sodišče selektivno upoštevalo v korist tožnice, še posebej na obravnavi dne 28.06.2004, na kateri ni bil prisoten in na kateri je bilo izjavljeno, da je dopisal izjave. Tedaj mu ni bila ponujena možnost zagovarjanja in ugotavljanja materialne resnice. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da glede stanja v naravi ni zaslišalo prič na njegovi strani. V obrazložitvi sodbe se tudi pojavljajo izrazi, ki njegovo vedenje ocenjujejo kot nesprejemljivo, medtem ko se tožničino opisuje v pozitivnejši luči. Sodišče bi moralo dati strankam enakovredne možnosti dokazovanja brez predsodkov, ki temeljijo na izobrazbi in osebnostnim lastnostim posameznika. Meni, da je bil kršen 14. člen Ustave RS. V času postopka je izrazil nestrinjanje z ravnanjem sodnice, ki je pogosto ovirala postopek in bi morala biti po zakonu izločena, postopek pa se je nadaljeval in ni bil v skladu z določili ZUP. Tovrstno ravnanje zanj vedno bolj onemogoča zagotavljanje osnovnih možnosti preživetja z določeno stopnjo dostojanstva. V primeru neupoštevanja pritožbe bo primoran sprožiti postopek presoje o prevladi javne koristi v skladu s 14. členom Zakona o varstvu okolja in v zvezi s 50. členom Zakona o varovanja okolja. Glede odločitve o stroških postopka se sklicuje na 11. in 279. člen ZUP o ničnosti odločbe. Ker je od izdaje sodbe do njene vročitve minilo precej časa, se bo pri utemeljevanju pritožbe skliceval na 25. člen Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je bilo že enkrat razsojeno, vendar je na pritožbo tožene stranke Višje sodišče v Kopru s sklepom opr. št. I Cp 299/2001 z dne 06.11.2001 sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po napotkih instančnega sodišča je moralo sodišče prve stopnje predmetni spor presoditi z vidika pravil o gradnji na tujem zemljišču in ugotoviti, ali so, glede na tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala rušenje zidu, izpolnjeni pogoji po navedenih pravilih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v zgoraj navedenem sklepu (1. odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter je na podlagi (pravočasnih) navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je nato, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Da je tožena stranka sporni (del) zidu zgradila na zemljišču tožnice, to je parc. št. 5, k.o. T., je bilo zanesljivo ugotovljeno že v prvem sojenju, ko je na podlagi katastra ugotovljene in evidentirane meje prišlo do zaključka, da sega zid, ki ga je toženec zgradil tudi na svojem zemljišču, 38 cm na tožničino parcelo in se ob tem dotika njene hiše. Ta ugotovitev, ki jo pritožnik smiselno tudi sedaj izpodbija, je bila kot pravilna potrjena že z zgoraj navedenim sklepom sodišča druge stopnje, ko so bile že tedaj zavrnjene pritožbene navedbe toženca v tej zvezi, zato se sodišču prve stopnje s tem vprašanjem ni bilo več potrebno ukvarjati. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala rušenje zidu, ki stoji na njeni parceli, so odločilna sledeča dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje: sporni zid je bil dokončno zgrajen jeseni leta 1995, toženec je bil v slabi veri glede gradnje, tožnica se je gradnji uprla in ker je vložila tožbo, s katero je zahtevala rušenje zidu 16.07.1998, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz 25. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (ki se na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika uporablja v predmetni zadevi). Glede ugotavljanja teh pravno pomembnih dejstev je sodišče prve stopnje ravnalo po 8. členu ZPP, pri tem je pravilno ocenilo izpoved pravdnih strank, slednji v povezavi z izpovedjo zaslišanih prič in listinskih dokazov, kar je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo in opravilo logično presojo, ki se kaže v pravilnih zaključkih. Pritožnik s posplošenimi trditvami, da je sporni zid obnovil že pred letom 1984 (leta 1981) ne more uspešno izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v tej zvezi tudi pravilno presodilo dejstvo, kot izhaja iz opravljenega ogleda urbanistične inšpekcije dne 03.02.1993, ko je bilo tožencu z odločbo naloženo, da mora prenehati z nadaljnjo gradnjo (list. št. 59). Iz pritožbenih navedb veje pritožnikovo zmotno prepričanje, da mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo tudi odstranitev zidu, ki stoji na njegovem zemljišču, parc. št. 4/2 k.o. T., kar je mogoče pripisati tudi navedbi (dikciji) v izreku izpodbijane sodbe, da je toženec dolžan odstraniti "celoten zid-ograjo". Taka navedba pa ne sme motiti, saj je iz nadaljnje vsebine sodbenega izreka jasno, da gre le za tisti del zidu, ki sega na parcelo št. 5, k.o. T., last tožnice. Dejstvo namreč je, da v predmetni zadevi ne gre za spor o gradnji zidu na toženčevi parceli št. 4/2 k.o. T., temveč je predmet tega pravdnega postopka le gradnja zidu na tožničini parceli št. 5 k.o. T., kar pomeni zid višine 1,50 m, širine 38 cm, in, kot je izpovedala tožnica, dolžine 30 cm, ki se ob tem dotika tožničine hiše. Zaradi tega je moralo sodišče prve stopnje, po napotilih instančnega sodišča, ta predmetni spor presojati z vidika gradnje na tujem zemljišču po določilih ZTLR in ima tožničin tožbeni zahtevek za odstranitev tega (dela) zidu materialnopravno podlago v 25. členu ZTLR. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na upravni postopek v zvezi z rušenjem zidu na toženčevi parceli št. 4/2 k.o. T., so zato pravno nerelevantne in nimajo neposrednega vpliva na odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku, temveč je okoliščina o gradnji zidu na toženčevi parceli, ki se je nadaljevala na tožničini parceli ter v tej zvezi izdano odločbo urbanističnega inšpektorja, s katero je bila tožencu prepovedana nadaljnja gradnja, pomembno zgolj pri ugotavljanju dejstva, ali je toženec gradil zid v dobri veri, ali se je tožnica gradnji uprla in kdaj je bila gradnja dokončana, oziroma, ali je tožničin zahtevek za rušenje podan v prekluzivnem roku treh let, kar so že zgoraj navedena pravno pomembna dejstva iz 25. člena ZTLR. O sporu (zahtevku), ki ima podlago v 25. členu ZTLR odloča sodišče v pravdnem postopku po pravilih Zakona o pravdnem postopku, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem postopajo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar odločajo v upravnih zadevah (1. in 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Tudi določila Kazenskega zakonika, Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ki je tudi sicer nehal veljati 01.01.2003 z uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora) in določila Zakona o varstvu okolja, na katera se sklicuje pritožnik, niso materialnopravna določila, na podlagi katerih bi bilo mogoče razrešiti predmetno zadevo in z njimi pritožnik tudi ne more utemeljevati družbene neopravičljivosti rušenja tistega (dela) zidu, ki stoji na tožničinem zemljišču, ko je glede na obseg rušenja (zgoraj navedeno višino, širino in dolžino zidu) evidentno, da ne gre za primere družbeno neopravičljivega rušenja iz 2. odstavka 25. člena ZTLR, takih primerov toženec niti ne zatrjuje.

Ne drži pritožbena graja, da tožencu ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja. Pritožnik s takimi trditvami smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ta ni podana. Kot navaja sam pritožnik, sodišče ni obvestil, da se glavne obravnave dne 28.06.2004 ne more udeležiti iz opravičenih razlogov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti, potem ko je ugotovilo, da je bil nanjo pravilno vabljen. Pritožnik tudi nima prav, ko meni, da je sodišče selektivno izvajalo dokaze v korist tožnice ter ni zaslišalo prič, katere je predlagal toženec. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je bilo dejstvo, da je bil sporni zid zgrajen na tožničinem zemljišču, pravilno ugotovljeno že v prvem sojenju, sodišče druge stopnje pa je pritožniku že v sklepu opr. št. I Cp 299/2001 z dne 06.11.2001 odgovorilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izvedlo tistih dokazov, ki jih je toženec predlagal prepozno, to je v nasprotju z 286. členom ZPP. Pritožnik sedaj niti ne pove, katerih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti. Ravno tako ne drži trditev pritožnika, da je bilo v zvezi z izjavami J.G. šele na glavni obravnavi dne 28.06.2004 "izjavljeno, da je dopisal izjave", saj je priča J.G. o tem izpovedoval v prvem sojenju, v katerem je toženec tudi sodeloval. Ko pritožnik omenja materialno resnico, je potrebno pojasniti, da sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena ZPP), temveč mora vsaka pravdna stranka pravočasno (najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo - 286. člen ZPP) navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze. Pritožbeno sodišče iz postopanja sodišča prve stopnje in iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitve 14. člena Ustave R Slovenije v pritožnikovo škodo. Ustavno načelo enakosti pred zakonom pomeni, da sodišče ne sme uporabljati zakona drugače, če gre za enake dejanske okoliščine oziroma ga ne sme uporabljati drugače samo zaradi nekih osebnih lastnosti posameznika, ki nimajo nobene povezave z razmerjem, ki ga sodišče obravnava (14. člen Ustave Republike Slovenije). Obrazložitev izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugotovljeno pasivnost toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje in posledice, ki so zaradi tega sledile v postopkovnem smislu, ne more pomeniti kršitve prej navedenega načela. Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da je prejel izpodbijano sodbo, ki je bila izdana dne 28.06.2004, šele 05.01.2005, vendar je spregledal, da je bila vročitev sodbe opravljena tako pozno iz razlogov na njegovi strani, ko mu najprej ni bilo mogoče vročiti sodbe po pošti, ker sodne pošiljke ni dvignil ( l.št. 124) in je bila opravljena vročitev na podlagi 2. odstavka 132. člena ZPP, ko je vročevalec, v zvezi z vročitvijo dne 05.01.2005, tudi pojasnil, da toženec vročilnice ni hotel podpisati (l. št. 129) in jo je sodišču vrnil brez podpisa (l.št. 125). Glede pritožbene navedbe, da je v času postopka izrazil nestrinjanje z ravnanjem sodnice, pritožbeno sodišče odgovarja, da bi moral toženec zahtevati izločitev sodnice na podlagi 72. člena ZPP, vendar tega ni storil, zato ni bilo podlage za odločanje o njeni izločitvi v skladu s 73. členom ZPP.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). S tem je potrjena tudi odločitev o stroških postopka, ki je vsebovana v izpodbijani sodbi in temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik sicer posplošeno izpodbija tudi to odločitev, vendar zgolj s sklicevanjem na 11. in 279. člen ZUP ne more uspeti in se take pritožbene navedbe ne da preizkusiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni zahteval (1. odstavek 163. člena ZPP).