Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se od toženke, kot vzdrževalca avtoceste, zahteva najstrožje merilo skrbnosti, to je merilo skrajne skrbnosti.

Četudi je bila postavljena prometna signalizacija standardna in postavljena na podlagi ustreznih dovoljenj, se je glede na ugotovljene okoliščine izkazala za neustrezno in je bila vzrok za tožniku nastalo škodo, toženka pa ni niti trdila, da je v času od 1. 9. 2012 naprej kakorkoli ukrepala za preprečitev škodnih dogodkov zaradi premaknjenih klemfixov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 3.263,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.993,87 EUR od 17. 11. 2012 do plačila in od zneska 270,00 EUR od 29. 5. 2013 do plačila (točka I. izreka) ter povrniti tožniku v roku 15 dni 1.226,77 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku tega roka (točka II. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je toženka navajala, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje napačna, da bi odgovornost toženke za nastalo nezgodo v konkretnem primeru bila podana zgolj po krivdnem načelu. To pomeni, da bi bila odgovornost toženke podana, če toženki ne bi uspelo dokazati, da je poskrbela in storila vse potrebno za odvrnitev tovrstnih nesreč in navsezadnje vse, kar ji pri vzdrževanju cest nalaga zakonodaja. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da ni opustila prav nikakršne dolžnosti, ki jih ima glede na določila pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (v nadaljevanju: Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del) ter Pravilnika o načinu označevanja in zavarovanja del na javnih cestah in ovir v cestnem prometu (v nadaljevanju: Pravilnik o načinu označevanja). Iz priložene kopije pregledne knjige in zaslišanj delavcev preglednikov jasno izhaja, da je toženka ravnala popolnoma v skladu s prej omenjenimi predpisi, o tem ni dvomilo niti sodišče, niti to ni bilo sporno za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje pa je vseeno prišlo do zaključka, da toženka ni poskrbela za varno prometno signalizacijo, kar naj bi z drugimi besedami pomenilo toženkino krivdno odgovornost za nastalo nezgodo. Toženki v nobenem primeru ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do takega zaključka, zanj ni imelo prav nikakršne podlage v dejanskem stanju celotne zadeve, niti v ugotovitvah, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju ter dopolnitvi tega in tudi na ustnem zaslišanju podal izvedenec za raziskavo prometnih nezgod. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo ugotovitev izvedenca, podano na strani 11 izvedenskega mnenja, da lahko z veliko verjetnostjo na osnovi izvedene analize ugotovi, da je šlo za sklop nepravilnih reakcij in dejanj voznika osebnega avtomobila, torej tožnika. Ugotovil je še, da je bila cesta vzdrževana, prometna signalizacija začasne ureditve prometa je bila postavljena po ustreznem postopku, ter da zapisniki nadzorne službe toženke potrjujejo redno pregledovanje predmetnega cestnega odseka, kjer je prišlo do nezgode. Toženki ni jasno, od kod sodišču prve stopnje podlaga za zaključek, da je izvedenec argumentirano spremenil svoje zaključke in mnenja glede tožnikove možnosti preprečiti nalet. Izvedenec je v svojih bistvenih ugotovitvah ostal neomajen in jih ni spremenil niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja niti ob ustnem zaslišanju, kar pomeni, da je vztrajal pri ugotovitvi, da je vzrok za nastalo nezgodo potrebno iskati v sklopu nepravilnih ravnanj tožnika. Zaključek sodišča prve stopnje o argumentirani spremembi izvedeniških ugotovitev je napačen. Navajala je še, da je bila vsa prometna signalizacija, postavljena na spornem odseku, standardna. Postavljena je bila na podlagi ustreznih dovoljenj, ki jih je pred nezgodo pridobila toženka, zato ne more držati očitek, da ni poskrbela za varno prometno signalizacijo. Tudi, če bi bila postavljena drugačna varnostna signalizacija, v konkretnem primeru pa zato ni bilo nobene potrebe, se tovrstne nesreče ob nepravilnih, oziroma neustreznih reakcijah voznikov ne dajo izključiti, kar sodišče prve stopnje v napadeni sodbi povsem prezre. Nobena prometna signalizacija ne more preprečiti nezgod in ni porok, da do tovrstnih nezgod ne bi prišlo. V toženkinem ravnanju ni bilo prav nikakršne krivde, sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi tudi popolnoma spregledalo izvedenčevo ugotovitev, ki je na zaslišanju jasno povedal, da dokler je veljalo veljavno projektno dovoljenje za prometno signalizacijo, toženka ni mogla legalno izvesti spremembe prometne signalizacije.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, oziroma štejejo za priznana in niso predmet dokazovanja naslednja dejstva: da se je tožnik 25. 10. 2012 z osebnim vozilom znamke V. peljal po avtocesti na relaciji Ljubljana - Celje ter okoli 22.30 ure pred Vranskim na območju, kjer so se izvajala dela, na voznem pasu naletel na del prometne signalizacije-klemfix na vozišču, da je voznike na spremenjen prometni režim opozarjala prometna signalizacija, da je tožnik vozil previdno in z nižjo hitrostjo, da se klemfixu na vozišču ni mogel izogniti, ker je po prehitevalnem pasu vzporedno z njim peljalo drugo vozilo, na desni strani pa se je nahajala varovalna ograja, da se kljub zaviranju tožnikovo vozilo ni pravočasno ustavilo in je prišlo do naleta na klemfix, da na mestu, kjer je prišlo do prometne nesreče, cestišče rahlo visi, da je na kraju prometne nesreče pred in po njej prišlo do več podobnih nesreč, o čemer je bila toženka obveščena, ter da je na tožnikovem vozilu prišlo do poškodb, da je tožnik 17. 11. 2012 za popravilo plačal 2.993,87 EUR in da je imel stroške v zvezi z nadomestnim vozilom v času popravila njegovega vozila v višini 270,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi ugotovilo še naslednja dejstva: - da je med pravdnima strankama bil spor o tem, ali je toženka opustila dolžno skrbnost ob vsakokratnem pregledu ceste preveriti tudi stanje začasne prometne signalizacije in prometne opreme ter odstraniti vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa, funkcionalnost in videz ceste in ali je zagotovila glede na stanje cestišča pod naklonom ustrezno prometno signalizacijo, oziroma za njeno ustrezno postavitev, pritrjenost, vzdrževanost in pregledanost, - da je ob 20.10 uri (na dan škodnega dogodka 25. 10. 2012) pregledniška služba pri toženki opravila pregled in ravnanje cestne zapore, ob 21.45 uri pa je menjala akumulatorje na tej cestni zapori, prometno signalizacijo v zvezi z zaporo prometa na odseku avtoceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, pa je pregledovala in urejala na približno 2 uri in tudi, ko je bila opozorjena na kakšne spremembe te signalizacije ter je odstranjevala, oziroma poravnala, če je bilo kaj prestavljeno, - da je (na kraju škodnega dogodka) bila začasna cestna zapora zaradi izvajanja del v času škodnega dogodka postavljena po dovoljenju toženke za zaporo prometa in v skladu s projektom zapore prometa projektanta E. št. ..., to je bila prometna zapora s postavitvijo začasne prometne signalizacije tipa C2+1 s postavljenimi klemfixi s smernimi tablami na 18 m po Pravilniku o načinu označevanja, na tem območju je veljala tretja faza postavitve prometne signalizacije z začasno omejitvijo hitrosti na 80 km/h, - da se kot začasna prometna signalizacija v podobni prometni situaciji uporabljata signalizacija z začasnimi klemfixi, podstavki za smerne deske, kot je bila uporabljena v konkretnem primeru, ali pa signalizacija z določenimi fizičnimi ovirami, ki se privije v asfalt in je bolj sodobna ter boljša, - da za postavitev drugačne signalizacije bi (toženka) morala pridobiti spremembo dovoljenja za začasno zaporo, - da se ustrezna signalizacija izbere glede na določila Pravilnika o načinu označevanja, širine so ustrezale tabeli za postavitev zapore s klemfixi, - da je bilo v časovnem obdobju od 24. na 25. oktober 2012, 25. oktobra 2012 in od 25. na 26. oktobra 2012 ter 26. oktobra 2012 več dogodkov s premaknjenimi klemfixi, na spornem avtocestnem odseku v času zapore od 1. septembra 2012 do 1. februarja 2013 pa je bilo pet prometnih nesreč, policija podatke o teh sporoča toženki, za toženko pa so ti podatki signal za doprojektiranje, oziroma spremembo obstoječega prometnega režima - za ustrezno ukrepanje, - da se je odboj klemfixa na tožnikov vozni pas zelo verjetno zgodil tik pred njegovim vozilom, in sicer kot posledica tovornjakove vožnje mimo te prometne signalizacije.

7. Teh ugotovljenih dejstev pritožba ni izpodbijala.

8. Tožnik je zatrjeval poleg dejstev, povzetih zgoraj v točki 5 te obrazložitve, še dejstvo, da nikakor ni mogel predvideti ovire (klemfix) na cestišču. Iz toženkine trditvene podlage po podatkih v sodnem spisu ne izhaja, da je prerekala to tožnikovo trditev. Iz njenih navedb (v odgovoru na tožbo, na prvem naroku za glavno obravnavo in še v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2014) pa izhaja, da se je toženka upirala tožbenemu zahtevku in utemeljevala neutemeljenost le-tega zgolj z zatrjevanjem: - da je opravila dolžnost pregledov avtoceste na območju nastanka škodnega dogodka v skladu z določbami Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del, ki ji nalaga to dolžnost opraviti najmanj trikrat dnevno, da je bil predmetni odsek avtoceste pregledan in da je izpolnila svojo pregledniško dolžnost, - da je bila dolžna postaviti na cesto ustrezno prometno signalizacijo, postavljena signalizacija ter začasni prometni režim pa sta bila v skladu s Pravilnikom o načinu označevanja, - da je toženka storila vse, kar je bilo v njeni moči, oziroma vse, kar ji nalaga in od nje pričakuje v takih primerih pozitivna zakonodaja.

9. Pravna podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka je določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kakor je pravilno navedlo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Dokazno breme za razbremenitev krivdne odgovornosti je na toženki, za ugotovitev, kateri so razbremenilni razlogi, pa so pomembne tudi določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o cestah (Uradni list RS št. 48/2012) in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del (Uradni list RS št. 109/2010) ter Pravilnika o načinu označevanja (Uradni list RS št. 109/2010).

Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se od toženke, kot vzdrževalca avtoceste, zahteva najstrožje merilo skrbnosti, to je merilo skrajne skrbnosti.

10. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka dokazala, da je pred obravnavanim škodnim dogodkom ustrezno opravljala pregledniško službo, da pa bi glede na ugotovljene konkretne okoliščine obravnavanega škodnega dogodka toženka, kot posebej skrben strokovnjak, morala in mogla poskrbeti za prometno signalizacijo, ki bi omogočala varen in neoviran promet, ker je bila glede na 62. člen Pravilnika o načinu označevanja dolžna ustrezno reagirati v smeri spremembe projekta in dovoljenja ter nato spremembe prometne signalizacije zaradi več škodnih dogodkov, ki so se zgodili že v času od 1. 9. 2012 naprej, vzrok za njihov nastanek pa so bili premaknjeni klemfixi. Pravilno je torej ugotovilo, da v kritičnem času postavljena prometna signalizacija ni zagotavljala varnega in neoviranega prometa, pravilnosti takega zaključka po presoji pritožbenega sodišča pritožba ne more izpodbiti.

Četudi je bila postavljena prometna signalizacija standardna in postavljena na podlagi ustreznih dovoljenj, se je glede na ugotovljene okoliščine izkazala za neustrezno in je bila vzrok za tožniku nastalo škodo, toženka pa ni niti trdila, da je v času od 1. 9. 2012 naprej kakorkoli ukrepala za preprečitev škodnih dogodkov zaradi premaknjenih klemfixov.

Pritožbene trditve: da ni bilo nobene potrebe, da bi bila na spornem odseku ceste postavljena drugačna varnostna signalizacija, da se tovrstnih nesreč ob nepravilnih, oziroma neustreznih reakcijah voznikov ne da izključiti, da je vzrok za nastalo nezgodo potrebno iskati v nepravilnih ravnanjih tožnika in da toženka ni mogla legalno izvesti spremembe prometne signalizacije, dokler je veljalo veljavno projektno dovoljenje, so vse pritožbene novote, saj teh navedb toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Te nove navedbe pa so nedovoljene, ker v pritožbi toženka ni izkazala, da jih ni mogla brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Z izvedbo dokazov se dokazujejo zatrjevana dejstva, ki so med pravdnima strankama sporna. Priznanih dejstev, neprerekanih dejstev in brez razlogov prerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla, tudi ne dejstva, ki izhaja iz izvedenega dokaza, ker dokazi ne morejo nadomestiti (potrebne) trditvene podlage strank.

Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke o toženkini nezmožnosti izvesti legalno spremembo prometne signalizacije.

12. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec cestnoprometne stroke argumentirano spremenil svoje zaključke, oziroma mnenje glede tožnikove možnosti preprečiti nalet, da je izvedenec v svojih lastnih ugotovitvah ostal neomajen in jih ni spremenil niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja niti ob ustnem zaslišanju, da je vztrajal pri ugotovitvi, da je vzrok za nezgodo potrebno iskati v sklopu nepravilnih ravnanj tožnika in da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec argumentirano spremenil svoje zaključke glede tožnikove možnosti preprečiti nalet. Izvedenec cestnoprometne stroke je v izdelanem pisnem mnenju (l. št. 65-75) res navedel ugotovitev, da je šlo za sklop nepravilnih reakcij in dejanj voznika - tožnika. Vendar je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja (l. št. 98-102) v odgovoru na vprašanje št. 5 zapisal, da je malo verjetno, da bi voznik, ki je vozil po desnem voznem pasu med odbojno ograjo desno in prehitevalnim pasom levo (tožnik), opazil spodnji del klemfixa ležečega v koloteku svojega vozila. To svojo ugotovitev pa je v dopolnjenem mnenju, zaslišan kot izvedenec, le še potrdil in dodatno obrazložil. Glede na neprerekane tožnikove navedbe o načinu nastanka škodnega dogodka in posledične škode ter ob odsotnosti toženkinih navedb o tem, da bi in kako bi tožnik lahko preprečil nastanek škodnega dogodka, sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno izvajati dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke v tej smeri. S tem, ko je ta dokaz izvedlo, je celo v toženkino korist prekoračilo obravnavanje trditvene podlage pravdnih strank, vendar kljub temu ugotovitve v izvedenskem mnenju niso ovrgle tožnikove (neprerekane) trditve, da je vozil previdno in z nižjo hitrostjo, da je nepričakovano naletel na del prometne signalizacije - klemfix na vozišču, da nikakor ni mogel predvideti ovire na cestišču, da se ji ni mogel izogniti in se kljub zaviranju njegovo vozilo ni pravočasno ustavilo.

13. Ni jasna pritožbena trditev, da bi v konkretnem primeru bila podana odgovornost toženke zgolj po krivdnem načelu. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da je tožnik uspel dokazati vse predpostavke krivdne odgovornosti toženke, to je, da mu je nastala škoda, da bi toženka lahko preprečila nastanek škode in bi kot posebej skrben strokovnjak morala poskrbeti za takšno prometno signalizacijo, ki bi omogočala varen in neoviran promet. S tem je sprejelo dejanski zaključek, da je tožnik dokazal svojo trditev, da toženka ni zagotovila ustrezne prometne signalizacije in je s tem opustila dolžno ravnanje s potrebno skrbnostjo in materialno pravni zaključek, da je toženkina odškodninska odgovornost krivdna.

14. Obseg in višina tožnikove materialne škode, kot jo je ugotovilo in prisodilo sodišče prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni bila pritožbeno izpodbijana, prav tako ni bila pritožbeno izpodbijana odločitev o stroških postopka.

15. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo zaključilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista uresničena, saj je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago pravdnih strank pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo še, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem presodilo, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora glede na določbe prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP sama kriti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo.