Jedro

Glede na procesno situacijo, nastalo z vložitvijo predloga za obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP, potem ko je bila revizija že predložena v reševanje revizijskemu sodišču, je moralo to sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 431. člena ZPP odločiti na enega od načinov, predpisanih v 429. členu ZPP. V tretjem odstavku citiranega člena je predpisano, da se postopek z revizijo, ki ni bila vložena zaradi kršitve 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prekine le v primerih, če je bil predlog za obnovo postopka vložen zaradi kakšnega razloga iz 4., 5. ali 6. točke 421. člena ZPP, ki se opira na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku. V vseh drugih primerih pa odloči sodišče, katerega od obeh postopkov bo nadaljevalo ali prekinilo, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi in dokaze, ki so jih predložile stranke (četrti odstavek 429. člena ZPP).

Presoja vseh okoliščin, ki jih je možno upoštevati po določilu četrtega odstavka 429. člena ZPP (razlogi obeh izrednih pravnih sredstev ter v obnovitvenem predlogu naveden dokaz, ki omenja drugačen znesek od spornega, govori pa tudi le o delni ugasnitvi dolga v primeru plačila), po oceni revizijskega sodišča ne utemeljuje prekinitve revizijskega postopka. Pri tem pa je še pomembno, da obnovitveni predlog ne uveljavlja kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče zaradi navedenih razlogov revizijskega postopka ni prekinilo ter je v posledici tega odločalo o utemeljenosti toženčeve revizije.

Izrek

Postopek z revizijo se ne prekine. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 6.250,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in pogodbene obresti od glavnice 200.000,00 SIT za čas od 15.10.1991 do plačila ter da mora izstaviti tožnici za vknjižbo zastavne pravice sposobno listino, na podlagi katere bo mogoče pri lastninskem deležu toženca na nepremičnini vl. št. 221 k.o B. vpisati zastavno pravico v zavarovanje kredita do višine 600.000,00 SIT in plačati stroške postopka 82.610,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita ali razveljavita. V reviziji zatrjuje, da sodišče med postopkom ni izvedlo nobenega dokaza ter da je takšen dokazni postopek podlaga za kršitev določb pravdnega postopka in materialnega prava. Sporna presoja v tem primeru ni imela oprejemljive dejanske podlage.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Potem, ko je bila revizija že odstopljena revizijskemu sodišču v reševanje, je toženec 13.12.1996 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je k svoji med postopkom iznešeni trditvi, da je sporno terjatev že poravnal, predlagal izvedbo dokaza po pogodbi, ki da je bila sklenjena med pravdnima strankama in podjetjem S. in na podlagi katere da je s plačilom 570.000,00 SIT poravnal tožničino terjatev. Glede na procesno situacijo, nastalo z vložitvijo predloga za obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP, potem ko je bila revizija že predložena v reševanje revizijskemu sodišču, je moralo to sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 431. člena ZPP odločiti na enega od načinov, predpisanih v 429. členu ZPP. V tretjem odstavku citiranega člena je predpisano, da se postopek z revizijo, ki ni bila vložena zaradi kršitve 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prekine le v primerih, če je bil predlog za obnovo postopka vložen zaradi kakšnega razloga iz 4., 5. ali 6. točke 421. člena ZPP, ki se opira na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku. V vseh drugih primerih pa odloči sodišče, katerega od obeh postopkov bo nadaljevalo ali prekinilo, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi in dokaze, ki so jih predložile stranke (četrti odstavek 429. člena ZPP).

Presoja vseh okoliščin, ki jih je možno upoštevati po določilu četrtega odstavka 429. člena ZPP (razlogi obeh izrednih pravnih sredstev ter v obnovitvenem predlogu naveden dokaz, ki omenja drugačen znesek od spornega, govori pa tudi le o delni ugasnitvi dolga v primeru plačila), po oceni revizijskega sodišča ne utemeljuje prekinitve revizijskega postopka. Pri tem pa je še pomembno, da obnovitveni predlog ne uveljavlja kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče zaradi navedenih razlogov revizijskega postopka ni prekinilo ter je v posledici tega odločalo o utemeljenosti toženčeve revizije.

Po presoji revizijskega sodišča revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec v reviziji formalno ni opredelil, iz vsebinskih izvajanj pa je mogoče sklepati, da vidi revident zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, ker da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da zato niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva. S takimi trditvami posega v sprejeto dokazno presojo (7. in 8. člen ZPP), pri čemer pa je ugotoviti, da domnevne kršitve v tej smeri niso bile zagrešene, ker ne drži revizijska navedba, da sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokazov, ker je izvedlo vse predlagane dokaze (prečitalo pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 15.10.1991 s priloženim blagajniškim izdatkom, zadolžnico, predlog za vknjižbo, potrdila o vplačilih - listovna št. 25 in razlogi sodbe sodišča prve stopnje na listovni št. 35) in jih v razlogih sodbe tudi ocenilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila med njima sklenjena pogodba o kratkoročnem kreditu, da je bila v zavarovanje kredita dogovorjena hipoteka na toženčevi nepremičnini (hiši, vpisani v vl.št. 221 k.o. B.), da toženec ni predložil dokazov o tem, da bi sporno terjatev poravnal tožnici in da prav tako ni dokazov, da bi bil sklenjen dogovor med pravdnima strankama o izpolnitvi sporne obveznosti v korist podjetja S., ki naj bi bilo tožničin upnik. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku zoper toženca. Odločitev, da mora toženec izpolniti tožnici prevzete obveznosti, temelji na 17. (ki nalaga dolžnikom obveznost, da izpolnijo svojo obveznost), 305 (ki nalaga dolžniku, da izpolni obveznost upniku ali po njem določeni osebi), 324. (ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v dogovorjenem roku) in drugih členih zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Glede na tako pravno stanje sodišči druge in prve stopnje nista nepravilno uporabili materialnega zakona, ko sta ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku. To pa pomeni, da toženčeva revizija ni utemeljena niti iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).