Jedro

Kljub izkazanemu manku, ki je presegel dovoljeni manko, tožniku kot vodji enote ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo. Inventura ob prevzemu vodenja PE med tožnikom in njegovim predhodnikom ni bila usklajena in je ostala odprta, prav tako se je tožnik ob ugotovljenih nepravilnostih obračal na direktorja tožene stranke in nato ravnal v skladu z njegovimi navodili, zato tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Upoštevati je namreč potrebno, da je tožnik v delovnem razmerju nasproti delodajalcu podrejena stranka in mora v skladu z določbo 32. člena ZDR ravnati po njegovih navodilih.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, - v IV. točki in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka).

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 21. 2. 2011 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 21. 2. 2011 do 7. 2. 2012 obračunati razliko med nadomestilom bruto plače v višini 1.065,02 EUR in bruto plačo, ki jo je tožnik v tem času prejel pri drugih delodajalcih, od bruto zneskov razlik odvesti predpisane davke in prispevke, ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 8.520,16 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, višji zahtevek (še za plačilo 2.130,04 EUR) pa je zavrnilo (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka 781,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitev določb ZPP glede izvedbe dokazov s pisnimi izjavami, saj je tožena stranka zahtevala, da se zasliši pričo A.A., katere izjavo je sodišče upoštevalo v dokaznem postopku ter preveri verodostojnost njene izjave. V zvezi z odločitvijo glede inventurnega manjka navaja, da je iz tožnikovih ravnanj in sodelovanja pri ponarejanju letnih inventur pred letom 2010 razvidno, da tožnik kot vodja enote ni bil dovolj skrben ter da je celo sodeloval pri izvrševanju kaznivih dejanj. S temi dejstvi se je tožena stranka seznanila naknadno, na podlagi izpovedbe tožnika, ki je povedal, na kakšen način so prirejali letne inventure. Zato je tožena stranka zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 235. členu KZ-1 in zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 dne 27. 3. 2012 vložila kazensko ovadbo, ki jo prilaga v dokazne namene. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da so zaposleni v PE A. po navodilih direktorja družbe izpolnjevali popisne liste, razčiščevali odprte zadeve in podobno ter nato lažno inventurno stanje, ki se ni ujemalo z dejanskim stanjem, zavestno kot pravilno vnašali v poseben program Navision, tožnik pa je podpisal lažno popisno poročilo, ki naj bi prikazovalo dejansko stanje zalog v družbi in ga kot pravega posredoval dalje, čeprav je vedel, da je stanje lažno. Tožnik je bil odgovoren za sestavo popisnega poročila in za zakonitost poslovanja v PE A., vendar nezakonitosti ni preprečil, temveč je takšna dejanja dopuščal. Tožnik ni bil skrben in dober vodja enote in ni deloval v dobro tožene stranke, saj bi sicer takšna dejanja preprečil, jih naznanil ter storil vse potrebno, da bi poslovanje potekalo zakonito. Navodila direktorja tožnika ne morejo ekskulpirati odgovornosti. Obrazložitev sodišča, da je bil tožnik skrben in je skrbel za to, da je zahteval realne inventure, je v nasprotju z izpovedbo tožnika in izpovedbami prič A.B. in A.C.. Glede na to, da tožena stranka ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vedela za razlog iz 1. točke 1. odstavka 111. člena ZDR, tega tožniku ni mogla očitati, zato ta razlog uveljavlja naknadno ter predlaga, da ga sodišče upošteva, saj ga brez svoje krivde pravočasno ni mogla uveljaviti. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil skupščinski sklep, ki ga tožnik ni prerekal ali se skliceval na to, da mu vsebina ni bila znana. Iz tega razloga tega sklepa tožena stranka ni predložila, saj v postopku ni bil sporen. V tem delu je obrazložitev sodišča v nasprotju z izpovedbo tožnika in vlogami v spisu, dejansko stanje pa je pomanjkljivo ugotovljeno, zlasti v delu, ki se nanaša na ravnanja tožnika. Sodba je v tem delu tudi neobrazložena, saj ne upošteva izpovedi prič A.D. in A.E., ki sta obrazložili okoliščine, ki kažejo na hudo malomarnost tožnika. Prilaga kopijo kazenske ovadbe z dne 27. 3. 2012. V zvezi s kršitvijo spoštovanja standardov prodaje rabljenih vozil B. Avto navaja, da iz listinske dokumentacije izhaja, da so bile listine pomanjkljivo izpolnjene znotraj 6 mesečnega roka od podaje odpovedi, zato je protispisno, da tožena stranka ni navajala, na katero obdobje se nanašajo naknadno ugotovljene kršitve. Posledično pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil ne glede na navodila direktorja dolžan spoštovati navedene standarde, ki so za toženo stranko izrednega pomena, zato bi moral delovni proces organizirati tako, da bi se standardi dosledno spoštovali. Tožnik je standarde osebno sprejel in je bil kot vodja PE A. dolžan poskrbeti za njihovo zakonitost. Sodišče je to kršitev pomanjkljivo obrazložilo, zlasti pa zmotno ovrednotilo tožnikovo skrbnost glede spoštovanja standardov rabljenih vozil, še zlasti zato, ker je bil tožnik z izsledki revizijskega poročila sproti seznanjen ter ni storil ničesar v tej smeri, da bi se navodila delodajalca dosledno izvajala. Glede ostalih očitanih kršitev navaja, da je kršitev tožnika najmanj v tem, ker je opustil dolžni nadzor nad podrejenimi delavci, ki opravljajo te naloge, kar je storil iz hude malomarnosti. V zvezi s priznano razliko v plači navaja, da je glede na postavljeni zahtevek tožnika, da vztraja le še na plačilu odškodnine v višini 10 plač, sodišče preseglo postavljen tožbeni zahtevek in tožniku priznalo nekaj, kar tožnik ni zahteval. Poleg tega mu je sodišče nezakonito priznalo pravice iz delovnega razmerja, razliko v plači po 21. 2. 2011, do katere ni upravičen, saj mu je pravice iz delovnega razmerja zagotavljal drug delodajalec. Poleg tega je II. točka izreka nedoločna, ker sodišče ni ugotavljalo višino tožnikove plače pri delodajalcu C. in D.. V obrazložitvi navedene sodne prakse ni možno uporabiti na konkretnem primeru, saj obravnava drugačno dejansko stanje. Dosojena denarna odškodnina v višini 8 mesečnih plač je pretirano visoka in neobrazložena. Sodišče ni kritično in ustrezno ovrednotilo okoliščine, da je tožnik prej kot v enem mesecu od dneva vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že našel drugo zaposlitev, zaradi česar ni mogel utrpeti večje škode. Odločitev sodišča o višini odškodnine po 118. členu ZDR nima nobene dokazane dejanske podlage, zlasti ne o tem, zakaj je dosojena v tem znesku. (VIII Ips 124/2009, VIII Ips 26/2007, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 198/2009). Tožnik v tej zvezi ni bil zaslišan in ni predlagal ne predložil nikakršnih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med razlogi izpodbijane sodbe ni nasprotij, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo neposrednega zaslišanja priče A.A., temveč je upoštevalo zgolj njeno pisno izjavo. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka vztrajala pri izvedbi dokaza z zaslišanjem priče A.A. (list. št. 59), katere pisno izjavo je kot dokaz predložil tožnik, sodišče pa je izvedbo dokaza z zaslišanjem priče zavrnilo kot nepotrebnega iz razloga, ker izvedeni dokazi zadostujejo za ugotovitev relevantnega stanja in za odločitev v zadevi. Po določbi 1. odstavka 236.a člena ZPP stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Po 6. odstavku omenjenega člena mora, kljub pisni izjavi, sodišče pričo zaslišati, če tako zahteva katera od strank. Glede na to, da je tožnik pisno izjavo priče predložil v zvezi z razčiščevanjem okoliščin očitanih kršitev v izredni odpovedi in je tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku, ustno zaslišanje navedene priče ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja oziroma ne bi moglo predstavljati podlage za drugačen zaključek oziroma drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kršitev, ki jo očita tožena stranka, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, zaslišanja tožnika, prič A.B., A.C., A.E. in prokuristke A.D.) zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. V zvezi z 2., 3. in 5. očitno kršitvijo v izredni odpovedi z dne 17. 2. 2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved v zvezi s temi kršivami podana po preteku 30 dnevnega roka, kot je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, temveč se ne strinja z vsebinsko presojo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je od podaje zagovora v zvezi z navedenimi kršitvami dne 12. 1. 2011 pa do izredne odpovedi dne 17. 2. 2011 preteklo več kot 30 dni, izredna odpoved v zvezi s temi kršitvami ni podana znotraj 30 dnevnega roka v skladu z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR. Zato je izredna odpoved v zvezi z navedenimi očitanimi kršitvami nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče se tako z vsebinsko presojo očitanih kršitev ni ukvarjalo in so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo očitanih kršitev, neutemeljene.

V zvezi s 1. in 4. očitano kršitvijo v izredni odpovedi z dne 17. 2. 2011 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku v zvezi s tema kršitvama ni dokazala naklepa oziroma hude malomarnosti. Sodišče je zaključilo, da je izredna odpoved z dne 17. 2. 2011 nezakonita in jo je razveljavilo ter glede na zahtevo tožnika ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 21. 2. 2011. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede tožniku očitane 1. in 4. kršitve v izredni odpovedi strinja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Sporni sta še tožniku očitani 1. in 4. kršitev v izredni odpovedi z dne 17. 2. 2011. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR s tem, da je tožniku očitala, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko : - ni poskrbel da bi se uresničeval sklep skupščine iz leta 2004 o tem, da je manjko dovoljen le do 0,3 % prometa, s čimer je ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo, ki se pričakuje in je inventurni manjko dosegel 14,18 % in ker na področju zalog trgovskega blag ni obvladoval poslovanja, ni vršil kontrole in ni opravljal mesečnih inventur, da bi se pravočasno ugotavljal manjko (1. kršitev); - ker je opustil dolžni nadzor nad poslovno enoto in podrejenimi delavci, ki niso upoštevali standardov programa B. avto rabljena vozila v zvezi z notranjo dokumentacijo in cenilnimi zapisniki (4. kršitev); Tožena stranka je v izredni odpovedi navajala, da so posledice kršitev hujše in da je zaupanje med delavcem in delodajalcem tako porušeno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitano prvo kršitvijo v izredni odpovedi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in sprejelo pravilen materialnopraven zaključek, da tožniku ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot vodja enote med drugim zadolžen za vodenje poslovne enote, za zagotavljanje donosnosti v skladu s poslovnimi načrti PE, za planiranje in pripravo aktivnosti, itd. (pogodba o zaposlitvi – A/1). Tožena stranka je v PE A. dne 22. in 23. 10. 2010 izvedla notranjo revizijo stanja osnovnih sredstev in zalog trgovskega blaga, v kateri so sodelovali A.E., A.F. in A.D. in ponovno dne 16. 11. 2010, ko je bil opravljen ponovni pregled najdenega trgovskega blaga in nato še 17. 12. 2010. V poročilu št. 01/2010 (B/13) revizijska služba ugotavlja, da je revizija pri popisu trgovskega blaga – nadomestni deli ugotovila, da je pri prometu z nadomestnimi deli v PE A. v letu 2010 znašal manjko 14,18 % vsega prometa v PE A.. Sodišče prve stopnje v zvezi z višino dovoljenega manjka 0,3 %, kot je to navedeno tudi v izredni odpovedi, utemeljeno sledi pričevanju priče A.E., ki je na zaslišanju to višino potrdila, ne glede na to, da tožena stranka ni predložila skupščinskega sklepa. Kljub izkazanemu manjku 14,18 %, ki je presegel dovoljeni manjko, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, sprejetim predvsem na podlagi zaslišanja priče A.B. (bivši vodja PE A.) in priče A.C. (prodajalca v PE A.), da je tožnik zahteval realne inventure in da zaradi ravnanja oziroma odločitev nadrejenega predhodne inventure, tudi za leto 2009, niso izkazovale dejanskega stanja. Priča A.B. je na zaslišanju pojasnil, da se brez direktorjeve odločitve ni zgodilo nič in so se prej o vsaki inventuri usklajevali z direktorjem, priča A.C. pa je potrdil, da je direktor A.G., ki je sodeloval pri inventuri, naročil popravo podatkov v inventuri za leto 2009. Glede na ugotovitve, da inventura celo ob prevzemu vodenje PE A. med tožnikom in njegovim predhodnikom A.B. ni bila usklajena in je ostala odprta, kar izhaja iz primopredajnega zapisnika (A/2) in glede na gornje ugotovitve, da se je tožnik ob ugotovljenih nepravilnostih obračal na direktorja tožene stranke in nato ravnal v skladu z njegovimi navodili, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku v zvezi z očitano krštvijo ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Upoštevati je namreč potrebno, da je tožnik v delovnem razmerju nasproti delodajalcu podrejena stranka in mora v skladu z določbo 32. člena ZDR ravnati po njegovih navodilih. Dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi se moral tožnik mimo navodil direktorja ob ugotovljenih nepravilnostih obračati tudi na lastnike, kar tožena stranka v pritožbi utemeljuje kot skrbno ravnanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič A.D. in A.E., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje njune izpovedi res ni vzelo v dokazno oceno, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je bila ob ugotovljenih kršitvah bistvena presoja, da tožniku zaradi ravnanja po navodilih direktorja tožene stranke ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti, navedeni priči pa o teh okoliščinah nista vedeli ničesar povedati.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nov razlog za izredno odpoved iz 1. točke 1. odstavka 111. člena ZDR (tožnikovo sodelovanje pri ponarejanju listin) in navaja, da ga do sedaj brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, saj je za ta razlog izvedela šele tekom postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nujno, da se delavec natančno seznani z razlogom, zaradi katerega mu lahko sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi in se lahko glede razlogov na zagovoru tudi izjasni. V takem primeru je zato izhodišče in okvir materialnopravnega preizkusa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno odpovedni razlog in obrazložitev tega v izredni odpovedi in tako delodajalec v sodnem postopku dejansko ne more dokazovati tudi drugih morebitnih razlogov glede katerih se delavec v postopku pri delodajalcu (zagovor) ni mogel izjasniti. Pri tem okoliščina, da razloga za izredno odpoved delodajalec brez svoje krivde prej ni mogel uveljaviti, ne more biti odločilna.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tožniku očitano četrto kršitvijo v izredni odpovedi presodilo, da tožena stranka tudi v zvezi s to kršitvijo ni uspela dokazati naklepa oziroma hude malomarnosti. Iz revizijskega poročila z dne 21. 12. 2010 izhaja, da za prevzeta rabljena vozila na zalogi ne obstaja ustrezna dokumentacija, skladna s standardi B. Avta, iz internega sporočila z dne 20. 1. 2011 pa, da se standarde prodaje rabljenih vozil ni upoštevalo dne 28. 12. 2010 pri prodaji vozila Hyundai Elantra in dne 29. 12. 2010 pri prodaji vozila Renault Clio. Poslovna enota A. je bila standarde programa rabljenih vozil, ki ga je pripravil edini družbenik te družbe B. avto (B71), dolžna izvajati, kar izhaja iz zapisnikov z dne 11. 11. 2009 (B/22 in B/24) in z dne 23. 1. 2008 (B/23). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da je o izpolnjevanju teh standardov na tedenskih sestankih opozarjal oba prodajalca in mehanika, ker pa so imeli precej kadrovskih težav, je o njih obveščal tudi direktorja A.G., od katerega so dobili navodilo, naj jih spoštujejo tako za silo in da niso tako pomembni. Njegovo izpoved potrjuje pričevanje priče A.C.. Prodaja vozil dne 28. in 29. 12. 2010, brez da bi bila izpolnjena ustrezna dokumentacija, tudi po presoji sodišča prve stopnje pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, vendar je ob ugotovitvi, da je prodajo vozil z dne 28. in 29. 12. 2010 dejansko opravil A.H., kar izhaja iz računa in pogodbe (B/25) in da je tožnik v zvezi s težavami pri izpolnjevanju navedenih standardih obveščal direktorja A.G. in delal po njegovih navodilih, pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo takšen zaključek, so neutemeljene.

Zmotna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku od 21. 2. 2011 do 7. 2. 2012 pripada razlika med nadomestilom bruto plače, ki jo je tožnik prejel pri toženi stranki in bruto plače, ki jo je tožnik prejel pri drugih delodajalcih (III. točka izreka sodbe). Tožnik je v postopku uveljavljal reintegracijski in reparacijski zahtevek, na glavni obravnavi dne 31. 1. 2012 (list. št. 93) pa je navedel, da si je od 21. 2. 2011 do 15. 3. 2011 sam uredil status zavarovanja, od 15. 3. 2011 pa je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Glede na navedeno je predlagal odločanje po 118. členu ZDR, in sicer ugotovitev prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z 21. 2. 2011 ter vztrajal na zahtevku za plačilo razlike v plači, ki jo je prejemal pri drugih delodajalcih in plači, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in sicer od 21. 2. 2011 do dneva sojenja ter priznanje odškodnine v višini 10 plač. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, so neutemeljene.

Prav ima pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pogodba razvezana na dan, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (21. 2. 2011), tožnik pa je kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu za čas od učinkovanja odpovedi pa najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, upravičen do priznanja pravic iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kolikor so ugodnejše od tistih, dogovorjenih v pogodbi z novim delodajalcem. V skladu s takšnim stališčem je tožniku priznalo pravico do razlike nadomestila plače do 7. 2. 2012, ko je bilo odločeno na prvi stopnji. Takšno stališče je v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Odločitev (VDSS opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v tem sporu. V zadevi VDSS opr. št. Pdp 1079/2011 je delavec zahteval, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja ter mu prizna druge pravice iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, v tem sporu pa je tožnik na zadnji glavni obravnavi dne 31. 1. 2012 predlagal ugotovitev prenehanja delovnega razmerja z dnem 21. 2. 2011, vztrajal pa je na zahtevku za plačilo razlike v plači, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki in plači, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, tudi od datuma razveze pogodbe o zaposlitvi (21. 2. 2011) dalje do odločitve sodišča prve stopnje (7. 2. 2012). Glede na to, da je tožnik svoj zahtevek postavil kot zahtevek za plačilo plače, da je bila pogodba o zaposlitvi razvezana in da tožnik po 21. 2. 2011 ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, po stališču pritožbenega sodišča, od tega dne dalje tudi ni bil upravičen do nobene plače pri toženi stranki. Ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je odločitev o priznanju nadomestila plače vezana na odločitev o tem, kdaj sodišče razveže pogodbo. Pravni temelj za denarne zahtevke v tem delu je priznanje delovnega razmerja s pravicami, kot bi jih delavec imel, če bi delal (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012). V skladu z navedenim stališčem tako tožnik ni upravičen do razlik v plači, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki in plači, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, tudi od razveze pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede odločitve o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka.

Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik šele na zadnji glavni obravnavi dne 31. 1. 2012 (list. št. 93) predlagal odločanje po 118. členu ZDR in priznanje odškodnine v višini 10 plač. V zvezi s samo višino ni navedel nobenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini 8.520,16 EUR, kar predstavlja 8 tožnikovih plač, ki bi jih prejel pri toženi stranki (višji zahtevek je zavrnilo), in je v nadaljevanju obrazložilo, da je pri višini odškodnine upoštevalo, da je tožnik po poklicu strojni tehnik, povpraševanja po tovrstni delovni sili so, na kar kaže tudi dejstvo, da si je tožnik drugo ustrezno zaposlitev našel po slabem mesecu in da je tožnik še mlad, saj ima 42 let. Pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso, kjer je bilo že večkrat zavzeto stališče, da si odmere odškodnine ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka delavca po 1. odstavku 118. člena ZDR in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka in pravnih zaključkov sodišča oziroma po drugem odstavku te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem in/ali nepremoženjskem področju. To predpostavlja tudi upoštevanje in uporabo načela odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva. Navedeno pomeni, da mora tožnik, v kolikor uveljavlja odškodnino po 118. členu ZDR, sam navesti dejstva in dokaze, ki utemeljujejo njegov zahtevek tudi glede višine. Sodišče namreč odškodnine po 118. členu ne dosodi zgolj na podlagi neobrazloženega ali pomanjkljivo utemeljenega zahtevka (glej odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 124/2009 z dne 24. 1. 2011, VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010).

Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri višine odškodnine, vendar teh okoliščin tožnik ni navajal kot tistih, zaradi katerih bi mu šla odškodnina v višini 10 plač. Navedene okoliščine so razvidne iz podatkov v spisu in jih tožnik sam ni zatrjeval, ne na njihovi podlagi utemeljeval višino odškodnine. Tudi okoliščine, da si je tožnik našel zaposlitev že po slabem mesecu po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni izrecno navajal v zvezi z določitvijo višine odškodnine, temveč kot okoliščino, zaradi katere je predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi o tem, ali te okoliščine vplivajo in koliko vplivajo na odmero odškodnine, odločilo le na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tožnik pa v tej zvezi ni bil zaslišan in ni ne predlagal ne predložil nikakršnih dokazov. Odločitev sodišča o višini odškodnine tako nima nobene dokazane dejanske podlage, zlasti tudi ne o tem, zakaj je odškodnina dosojena v zahtevani višini.

Sodišče prve stopnje je glede priznane razlike v plači po razvezi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo. Sodišče prve stopnje je storilo tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v IV. točki izreka ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve v glavni stvari. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev pravil postopka in ponovno odločati o višini odškodnine po 118. členu ZDR, pri čemer bo moralo upoštevati ne samo postavljeni zahtevek in trditve tožnika, temveč bo moralo tudi ustrezno dopolniti dokazni postopek.

V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.