Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU.

Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od pogojev ni izpolnjen. ZDDV-1, veljaven v letu 2008, na katero se obdavčitev po navedenih računih nanaša, v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 10. 2008 v znesku 8.612,80 EUR in pripadajoče obresti v znesku 543,91 EUR (I/1. točka izreka); za obdobje od 1. 2. 2008 do 28. 2. 2008 v znesku 9.666,67 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.034,55 EUR (I/2. točka izreka); za obdobje od 1. 4. 2008 do 30. 4. 2008 v znesku 31.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.315,56 EUR (I/3. točka izreka); akontacijo davka od dohodka iz dejavnosti za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 v znesku 30.088,68 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.254,71 EUR (I/4. točka izreka); Odmerjen DDV in obresti iz točk I/1, I/2 in I/3 izreka v znesku 54.173,49 EUR in odmerjena akontacija davka od dohodka iz dejavnosti in obresti iz točke I/4 izreka v skupnem znesku 33.343,39 EUR mora biti plačano v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II/1. in 2. točka izreka); Stroški postopka niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (III. in IV. točka izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor DDV in davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 31. 5. 2010, na katerega ni bilo danih pripomb. Tožnik je podal vlogo za podaljšanje roka za pripombe, ki pa jo je prvostopenjski organ zavrgel, ker je bila predložena po poteku roka za pripombe.

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) se je davčni organ usmeril na preverjanje poslovnega dogodka prodaje tovornega vozila Mercedes benz actros 3348, ki se je naknadno razširil na pregled poslovanja z družbami, t. i. „missing traderji“ (v nadaljevanju MT). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik oktobra 2008 prejel dva računa od družbe A. d.o.o., glede katere je bilo ugotovljeno, da je MT, ki dobave blaga po navedenih računih ni mogla opraviti. Prav tako je prvostopenjski organ ugotovil, na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih opisuje, da je tožnik kot prejemnik računov vedel, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. Iz navedenih razlogov prvostopenjski organ zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka DDV po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) od navedenih dveh računov v višini 8.612,80 EUR. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik v februarju 2008 prodal osnovno sredstvo Mercedes benz actros 3348, pri čemer je izkazal nekajkrat nižjo prodajno ceno od tržne cene. Po računu 19. 2. 2008 je tožnik pripoznal prihodke v znesku 10.000 EUR in obveznost za DDV v znesku 2.500 EUR. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa pa izhaja, da je navedeni račun fiktiven, zaradi česar je davčni organ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) prodajno ceno vozila določil z cenitvijo. Na podlagi tako ugotovljene vrednosti za navedeno vozilo v višini 58.333,33 EUR in DDV 11.666,67 EUR je tožniku od prodaje tega vozila naložil plačilo premalo obračunanega DDV v znesku 9.666,67 EUR (11.666,76 EUR – 2.000,00 EUR). V postopku je bilo še ugotovljeno, da je tožnik aprila 2008 nabavil stroj caterpillar ter da je z nakupom navedenega stroja sodeloval v verigi utaje DDV med subjekti: družbo B. d.o.o., ki je MT, družbo C. d.o.o., ki je vmesnik, in družbo D. d.o.o., ki je tožniku izdala račun. Na podlagi objektivnih okoliščin, ki so natančno opisane, davčni organ tožniku očita subjektivni element. Zato zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v znesku 31.000 EUR. Hkrati je prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo akontacijo davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2008 v znesku 30.088,68 EUR, kar je posledica ugotovitev, da se tožniku za leto 2008 zmanjšajo davčno priznani odhodki in povečajo prihodki.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Obrazložitev prvostopenjske odločbe je dodatno utemeljil z razlogi, zaradi katerih meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da temelji utemeljitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe na oceni, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje z MT družbami, čemur tožnik nasprotuje. Uredba Komisije ES 1925/2004 definira pojem MT družb, iz določb te uredbe, kot tudi Šeste direktive Sveta 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva), pa izhaja, da se ureditev nanaša na primere transakcij med subjekti s sedeži v različnih državah članicah. V konkretni zadevi ni šlo za tak primer, saj ni šlo za davčni vrtiljak med subjekti v različnih državah članicah EU. Zato meni, da v konkretni zadevi ni pravilno sklicevanje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa na evropsko zakonodajo in sodno prakso. Slednja se po mnenju tožnika nanaša na preprečevanje davčnih utaj, ki so izpeljane zaradi enotnega sistema DDV v Skupnosti, ne pa znotraj ene države. Iz sodne prakse in predpisov, ki so veljali v letih 2008 in 2009, ne izhaja obveznost gospodarskih subjektov, da bi morali za druge gospodarske subjekte preverjati (objektivne) okoliščine, kot npr. ali gospodarski subjekt razpolaga s poslovnimi prostori, itd.. Tožnik še poudarja, da v so v času, ko je tožnik posloval z družbami, ki naj bi po ugotovitvah davčnega organa bili MT, navedene družbe po podatkih AJPES delovale v skladu s predpisi. Razkritje podatkov je določeno zelo restriktivno in šele ZDDV-1 (novela C), ki velja od 28. 10. 2010, v 76. b členu ureja solidarno obveznost za plačilo DDV ter omogoča zavezancem, da pri davčnem organu pridobijo podatke, ali je njihov dobavitelj oddal obračun za DDV. V konkretni zadevi pa tožnik ni imel vpogleda v poslovanje družb A. d.o.o. in C. d.o.o., prav tako ni vedel in ni mogel vedeti, ali katera od teh družb deluje kot MT.

Tožnik nadalje navaja, da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče in ne davčni organ. V konkretni zadevi tudi noben posel ni bil sklenjen v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, zato nobena od pogodb ni nična. Sklicuje se na svojo dobrovernost, ki je tudi po sodni praksi Sodišča EU razlog, da mu gre pravica do odbitka vstopnega DDV ter na načelo nevtralnosti, ki je uzakonjeno v ZDDV-1. Meni še, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi kršitev pravil postopka. Iz izreka izpodbijane odločbe bi namreč moral izhajati znesek glavnice, ki je naložen v plačilo tožniku, ter posamezni zneski glavnice, od katerih se obračunavajo obresti, pri čemer bi moralo biti navedeno tako obdobje obračuna obresti, kot tudi stopnja obresti. Ker je izrek odločbe nedoločljiv in ga ni mogoče preveriti, je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločitve, ki jo dodatno utemeljuje ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Meni, da so v konkretni zadevi dejstva zmotno ugotovljena, zaradi česar je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Opozarja na postavljene standarde v sodni praksi, iz katerih izhaja, v katerih primerih je mogoče davčnemu zavezancu odreči pravico do odbitka DDV. V konkretni zadevi navedenim standardom ni zadoščeno. Prvostopenjska odločba vsebuje zgolj suhoparno obrazložitev, tožnikov subjektivni element pa ni bil v zadostni meri ugotovljen. V zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj temelji zgolj na zaključkih, ki se nanašajo na družbi A. d.o.o. in C. d.o.o., ki sta po ugotovitvah prvostopenjskega organa MT.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh odločb, prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV na podlagi dveh računov, ki jih je prejel od družbe A. d.o.o.. Gre za račun z dne 10. 10. 2008, v skupnem znesku 19.260,00 EUR (16.050 EUR in DDV 3.210 EUR), v katerem je zaračunano: „bat kladiva, puša kladiva, udarni obroč, set tesnil, vijak kladiva, delo“ ter za račun z dne 29. 10. 2008, v skupnem znesku 32.416,80 EUR (27.014,00 EUR in DDV 5.402,80 EUR), v katerem je zaračunano: „konice hid. kladiva MB 1000, konice hid. kladiva MB 1700, konice hid. kladiva MB 3000“. Odbitek vstopnega DDV je tožnik uveljavljal tudi na podlagi računa z dne 15. 4. 2008, ki mu ga je izdal D. d.o.o., za nakup gradbenega stroja Caterpillar 966 G2, v skupnem znesku 186.000,00 EUR (155.000,00 EUR in DDV 31.000,00 EUR). Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov ter mu naložil v plačilo DDV po omenjenih računih. V zadevi je tako sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi navedenih računov.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. ZDDV-1, veljaven v letu 2008, na katero se obdavčitev po navedenih računih nanaša, v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Iz ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ni mogoče zaključiti, da dobave blaga in storitve, ki jih je tožniku zaračunala družba A. d.o.o., sploh ne bi bile opravljene (1. pogoj iz 11. točke te obrazložitve), kot tudi ne izhaja, da ne bi bila izpolnjena 2. in 3. pogoj iz 11. točke te obrazložitve. Zato je v zadevi odločujoč tožnikov subjektivni element. Za slednjega je bilo v postopku ugotovljeno, da je izpolnjen. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. Tožnik je prejel 11. 11. 2008 od družbe A. d.o.o. dva računa, prvega je plačal 28. 11. 2008 preko TRR pri D. d.d., drugega pa je plačal v gotovini po blagajniškem prejemku 8. 7. 2009. K prvemu računu je bila predložena ponudba z dne 1. 10. 2008, ki je po vsebini in zneskih enaka računu, in se nanaša na popravilo hidravličnega kladiva Atlas copco MB 17000. K drugemu računu pa je bila priložena ponudba z dne 20. 10. 2008, za dobavo konic hidravljičnih kladiv, ki je prav tako po vsebini, obliki in znesku enaka predmetnemu računu. Tožnik o nabavi in porabi materiala ni vodil nobenih evidenc ter ni znal pojaasniti, kdo je bil strokovnjak, ki naj bi nadziral dela po računu z dne 10. 10. 2008. K računoma ni bila priložena nobena druga listina, računa se prav tako ne sklicujeta na pogodbo ali drugo listino. O dobavah blaga ne obstojajo nobene listine (dobavnice), po izjavi tožnika za prejeto blago niso podpisovali dobavnic. Tožnik je povedal, da ne vodijo nobenih evidenc o nabavi in porabi konic. Blago naj bi pripeljal serviser, katerega imena tožnik ni vedel. Tožnik je posloval z družbo A. d.o.o. preko tretje osebe, F.F., ki ni v nobeni povezavi z družbo A. d.o.o.. Kljub temu je omenjeni osebi z gotovino plačal račun z dne 29. 10. 2008, kar izhaja iz blagajniškega prejemka z dne 8. 7. 2009. Na omenjenem blagajniškem prejemku je podpisana odgovorna oseba družbe A. d.o.o., E.E., ki ga tožnik sploh ne pozna. Tožnik je povedal, da je ta blagajniški prejemek s seboj prinesel F.F., kateremu je tožnik izročil gotovino.

Tožniku je tudi po presoji sodišča na podlagi opisanega načina poslovanja z družbo A. d.o.o. mogoče očitati tudi subjektivni element, saj omenjeni način poslovanja ne more biti v skladu z običajno poslovno prakso. Tožnik se namreč z izdajateljem računa ni nikoli srečal, kljub temu je zneske na omenjenih dveh računih plačal družbi, ki jo sploh ni poznal. Pri tem pa je posle sklepal z neko tretjo osebo F.F., ki ni bila zaposlena pri družbi A. d.o.o. in ni izkazovala nobene povezave s to družbo, pač pa je bila zaposlena v družbi G. d.o.o. Navedeni osebi je tudi plačal račun z dne 29. 10. 2008 v višini 32.416,00 EUR in sicer z gotovino, pri čemer ni preveril, da je blagajniški prejemek o tem podpisala oseba, ki je tožnik ne pozna ter z njim ni imela nobenega kontakta. Tožnik je torej pristal na takšen posel, ne da bi se prej pozanimal, s kom ga dejansko sklepa in brez kontakta z družbo A. d.o.o..

Prav tako je po presoji sodišča tožniku mogoče očitati subjektivni element pri nabavi stroja caterpillar 966. Da navedenega stroja tožnik ne bi nabavil in ga ne bi uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, iz dejanskega stana predmetne zadeve ne izhaja. Prav tako ne izhaja, da bi bil sporni račun formalno nepravilen in ne bi vseboval sestavin, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. Zato je tudi glede navedenega računa pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV od omenjenega računa, odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je pri tožniku glede omenjenega posla podan subjektivni element. Tožnik je 9. 4. 2008 sklenil z družbo D. d.o.o. leasing pogodbo za nakup navedenega stroja. Iz pogodbe je razvidno, da je dobavitelj stroja družba C. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba C. d.o.o. za ta stroj prejela račun z dne 5. 3. 2010 od družbe B. d.o.o. v skupnem znesku 182.680 EUR, od tega je vrednost stroja 152.233,33 EUR in 30.446,67 DDV, ki ni bil nikoli plačan. Družba C. d.o.o. pa je izdala družbi D. d.o.o. račun z dne 7. 4. 2008, v skupnem znesku 186.000,00 EUR, od tega je vrednost stroja 155.000 EUR in DDV 31.000 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba C. d.o.o. blago le prefakturirala ter da kupcev ni iskala, ker so bili znani že vnaprej. Družba C. d.o.o. je predstavljala izključno vmesni člen med MT družbami in končnimi kupci za navidezne posle. Tožnik je povedal, da je posel sklepal z H.H. iz družbe C. d.o.o., pri sklepanju pogodbe z družbo D. d.o.o. je bil prisoten le on in predstavnik iz leasing hiše, ki sta tudi podpisala pogodbo. V konkretni zadevi je leasing hiša nastopala le kot financer za predhodno dogovorjeno prodajo med kupcem in dejanskim dobaviteljem. Tožnik je prejel od družbe C. d.o.o. račun z dne 15. 4. 2008 v vrednosti 186.000,00 EUR, od katerega je odbil vstopni DDV v znesku 31.000,00 EUR. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da tožnik pri sklepanju posla ni sodeloval z družbo Savon d.o.o., čeprav naj bi bila ta dobavitelj tega stroja. Tožnik je navajal, da ima glede navedenega stroja verodostojne podatke generalnega uvoznika, ki pa jih ni predložil. Tožnik poslovnega dogodka, to je nabave predmetnega stroja, ni izkazal z verodostojnimi listinami.

Iz vseh pojasnjenih okoliščin, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ izhaja, da dejanski prodajalec stroja ni bil izdajatelj računa, niti družba C. d.o.o., pač pa je tožnik očitno sam nabavil stroj pri (tujem) prodajalcu. Ker je želel pridobiti tudi davčne ugodnosti, je uporabil družbe, ki so za to bile specializirane, ne da bi pri tem same odvajale in plačale davek v državni proračun. Zato tudi sodišče sprejema kot pravilne zaključke obeh organov, da gre v verigi prodaj za navideznost posla, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti, v katerih je tožnik moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Zato tožnik tudi po presoji sodišča ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od računa, ki mu ga je izdala družba D. d.o.o., v višini 31.000,00 EUR.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v konkretni zadevi ni šlo za davčni vrtiljak med subjekti v različnih državah članicah EU, zaradi česar meni, da ni pravilno sklicevanje obeh davčnih organov na evropsko zakonodajo in sodno prakso. Tudi iz prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je v primerih, kot v obravnavani zadevi, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in Dávid) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti.

Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezanecev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno. Tudi iz sodb Sodišča EU (npr. C-255/02) izhaja, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore o njegovi dobrovernosti pri poslovanju z družbama A. d.o.o. in C. d.o.o.. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da lahko davčnemu zavezancu pravico do odbitka odvzame le nacionalno sodišče in ne davčni organ. Slednji ima to pristojnost na podlagi določb ZDDV-1. V navedeni zadevi je sporna tudi prodaja vozila Mercedes actros 3348, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kot prodajalec navedenega vozila ob njegovi prodaji plačal premajhen izstopni DDV. Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da je po računu z dne 19. 2. 2008 prodal svoje osnovno sredstvo – predmetno vozilo, v vrednosti 12.000,00 EUR z DDV, od katerega je obračunal DDV v znesku 2.000,00 EUR. Na računu je navedeno, da je vozilo v okvari, račun pa je bil izdan družbi C. d.o.o.. V postopku je bilo ugotovljeno, da omenjena družba med prejetimi računi nima tega računa. Za isto vozilo ima družba C. d.o.o. račun z dne 22. 2. 2008 od MT družbe B. d.o.o. v znesku 70.000,00 EUR (58.333,33 EUR in DDV 11.666,67 EUR). Za družbi C. d.o.o. in B. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da sta MT družbi ter da je družba C. d.o.o. v tem poslovnem dogodku predstavljala vmesni člen med družbami in končnimi kupci. Družba C. d.o.o. je nato predmetno vozilo prodala družbi I. d.o.o. za 72.000,00 EUR (od tega zneska je bil DDV obračunan v znesku 12.000,00 EUR). Slednja pa je nato predmetno vozilo dala v finančni najem J.J. s.p., v skupni vrednosti z DDV za 78.624,72 EUR.

Tožnik je v postopku pojasnil, da je bilo navedeno vozilo v okvari ter da ga je decembra 2007 poklical H.H. iz družbe C. d.o.o.. Ker se niso strinjali s prodajno ceno vozila (25.000 EUR), je tožnik vozilo prodal za 10.000,00 EUR, čeprav so mu dali le 8.000,00 EUR gotovine, preostalega zneska pa ni prejel. Tožnik je v zvezi z navedenim vozilom predložil le predračun za njegovo popravilo z dne 13. 12. 2007, ki ga je tožniku izdala družba K. d.o.o., v skupnem znesku 26.211,91 EUR, drugih listin pa ni predložil. Končni kupec vozila J.J. s.p. je v postopku izjavil, da je bilo vozilo v uporabi in ni imelo vidnih poškodb. Na podlagi ugotovitev v postopku je prvostopenjski organ zaključil, da je tožnik predmetno vozilo omenjenemu kupcu prodal po prenizki prodajni ceni, z namenom plačila manjšega DDV. Navedeni račun je fiktiven oz. neverodostojna knjigovodska listina, saj družba C. d.o.o. ne razpolaga s tožnikovim računom, temveč z računom družbe B. d.o.o., le-ta pa obračunanega DDV ni plačala. Prav tako kupnina s strani družbe C. d.o.o. ni bila plačana na TRR tožnika. Prvostopenjski organ je zato utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Pri ugotavljanju višine prodajne cene tega vozila, je ob primerjavi podatkov iz internetnih cen takega vozila, upošteval podatke pri prodaji tega vozila, izkazane na računu družbe B. d.o.o., izdanem družbi C. d.o.o. Družba B. d.o.o. je namreč 22. 2. 2008 za navedeno vozilo izdala račun družbi C. d.o.o. v vrednosti 70.000,00 EUR z DDV, po katerem je bil od davčne osnove 58.333,33 EUR obračunan DDV po stopnji 20% v znesku 11.666,67 EUR. Tako je bil premalo obračunan DDV od predmetnega vozila v višini 9.666,67 EUR, ki je naložen tožniku v plačilo (točka I/2 izreka). Z navedeno odločitvijo davčnega organa pa se strinja tudi sodišče. Iz vseh ugotovitev v postopku je namreč tudi po presoji sodišča mogoče zaključiti, da je tožnik sestavil fiktiven račun o prodaji vozila družbi C. d.o.o. po bistveno nižji vrednosti od vrednosti vozila, z namenom, da bi plačal manjši DDV in izkazal nižje prihodke ter posledično plačal nižji davek od dohodka iz dejavnosti. Po določilih tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prekriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti. Na podlagi citiranega določila ZDavP-2 je davčni organ po presoji sodišča določil pravilno prodajno ceno predmetnega vozila in posledično pravilno naložil tožniku v plačilo premalo obračunani DDV v višini 9.666,67 EUR.

Zaradi v postopku ugotovljenih nepravilnosti za davčno obbdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, je davčni organ tožniku naložil v plačilo tudi plačilo akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v znesku 30.088,68 EUR. Sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja višina davčne obveznosti, ki je naložena v plačilo tožniku za posamezna obdobja, torej posamezna glavnica, kot tudi višina obresti od posamezne glavnice, ki je naložena tožniku v plačilo. Prav tako je v izreku naveden skupen znesek, ki ga mora plačti tožnik (II. točka izreka). Zato so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločljiv in da ga ni mogoče preveriti. Dejansko stanje v predmetni zadevi je bilo po presoji sodišča zadostno ugotovljeno. Obrazložitev prvostopenjskega organa je dopolnil še drugostopenjski organ, zato je izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.