Jedro

Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.

V primeru, ko stranka, na kateri je materialno dokazno breme, tega zmore, nasprotna stranka ne more uspeti z indičnim dokazovanjem negativnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 986,74 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za plačilo 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 224,44 EUR ter tožencu naložilo v plačilo nadaljnje stroške postopka v višini 2.225,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni bilo treba izvesti vseh predlaganih dokazov – zaslišanja več prič, češ da so nepotrebni. Sklepanje sodišča, da zaslišanje J. B. ni potrebno, ker se negativnih dejstev (neobstoja posojilne pogodbe) ne more dokazovati, je logično zgrešeno oziroma pomanjkljivo. Negativna dejstva je namreč mogoče dokazovati posredno, z indici (sklep VS RS II Ips 182/2013). Izvedeni dokazi bi posredno potrdili, da s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva o obstoju posojilne pogodbe in danem posojilu niso resnična. Sodišče prve stopnje je spregledalo bistvo trditev in predlaganih dokazov. Čeprav samo trdi, da se negativnih dejstev ne more dokazovati, se je sodišče spustilo v podajanje dokazne ocene, dokazov pa sploh ni izvedlo. Z oceno, da dejstvo, da toženec živi skromno in da naj ne bi potreboval denarja, ne dokazuje, da ni sklenil posojilne pogodbe, je podalo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Spregledalo je, da indično dokazovanje in indic sam zase praviloma ne more dokazati določenega dejstva, ker gre zgolj za posredni dokaz, pač pa je pri tem dokazovanju bistveno prav to, da se ustrezni dokazni učinek doseže v povezavi z drugimi dokazi. Izpodbijana sodba ne dosega ustreznega standarda obrazložitve. Pojasnilo sodišča, da ni nujno, da bi toženec s prejetim denarjem razpolagal, je po eni strani neživljenjsko oziroma neprepričljivo, po drugi strani pa je tako golo sklepanje sodišča v nasprotju s trditvami tožeče stranke in v postopku izvedenimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da naj bi toženec denar potreboval za nakup in obnove hiš. Ravno v zvezi s tem dejstvom pa bi izpoved lahko podal J. B. Z obrazložitvijo, da namen posojila ni bistven del posojilne pogodbe in da navedbe glede namena posojila niso bile prerekane, je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP. Toženec je namreč zatrjeval, da posojilna pogodba ni bila nikoli sklenjena in posojila ni bilo, iz česar izhaja namen zanikanja s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstev, kar izključuje možnost uporabe domneve o priznanju dejstev iz 214. člena ZPP. Z vsebinskega vidika pa je trditve glede domnevnega namena posojila podal v okviru indičnega izpodbijanja obstoja posojila, saj ni mogoče trditi, da je med fizičnimi osebami običajno, da se sklene posojilna pogodba za tako visok znesek in ob odsotnosti slehernega instrumenta zavarovanja. Neobičajno je, da bi posameznik razpolagal s 30.000,00 EUR gotovine, če za to nima posebnega razloga. V takem položaju bi morala tožeča stranka to okoliščino dodatno pojasniti in dokazati. Iz sodbe ne izhaja, katerih navedb v zvezi s tem tožena stranka naj ne bi prerekala. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženec še izpostavlja, da ga tožnik niti enkrat do vložitve predloga za izvršbo ni pisno opomnil na vračilo domnevno danega posojila. Tudi tega dejstva sodišče ni upoštevalo oziroma se do njega sploh ni opredelilo. Edini mogoč neposredni dokaz za neobstoj posojila je izpovedba toženca. Ker je sodišče ostale dokazne predloge tožene stranke neutemeljeno zavrnilo, določena dejstva pa je zmotno interpretiralo, je izpovedba toženca tudi edini izvedeni dokaz, ki govori v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo napraviti dokazno oceno ob upoštevanju vseh s strani tožene stranke predlaganih dokazov in upoštevati vse podane trditve, upoštevalo pa je samo izpoved toženca.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da hoče toženec s pritožbo pridobiti čas. Z izvedencem grafološke stroke je bila namreč ugotovljena temeljna okoliščina te pravde – sklenjena posojilna pogodba, ki jo je toženec zanikal. Sodišče je utemeljeno zavrnilo nerelevantne dokaze. Dokazov za dokazovanje obrobnih okoliščin ni potrebno izvajati, ker za samo odločitev nimajo pomena. Dejstvo namreč je, da toženec ne bi podpisal posojilne pogodbe, če posojila ne bi prejel. Zatrjevanja, da tožnik ni razpolagal s tako visokim zneskom, so pavšalna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva ter na podlagi njih sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pravilno je razporedilo dokazno breme. Ker je tožnik z izvedencem grafološke stroke, svojo izpovedbo in izpovedbo dveh prič dokazal, da je toženec podpisal v spis vloženo posojilno pogodbo (569. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in mu je bil ob podpisu tudi izročen denar – gotovina, je toženec prejeto posojilo dolžan vrniti tako, kot se je zavezal v posojilni pogodbi. Dolžnost izpolnitve prevzetih obveznosti je namreč temeljno načelo obligacijskih razmerij – 9. člen OZ. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Dokazna ocena je skladna 8. členu ZPP: celostna in logična. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Zmotno se pritožba sklicuje na sklep VS RS II Ips 182/2013, ki govori o možnosti dokazovanja negativnih dejstev z indici v primeru dokazne stiske stranke. Situacija v obravnavani zadevi namreč ni primerljiva s citirano revizijsko zadevo, ki pojasnjuje, da lahko stranka, na kateri je dokazno breme, v primeru, ko mora dokazati negativna dejstva, ta zaradi dokazne stiske dokazuje z indici. V obravnavanem primeru pa dokazno breme ni bilo na tožencu. Za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku za vračilo posojila, leži materialno dokazno breme na tožniku. Tožnik je to dokazno breme zmogel. V spis je vložil posojilno pogodbo in potrdilo z dne 12. 1. 2011 (priloga A3), ki dokazuje, da je tožencu izročil 30.000,00 EUR v gotovini in da se je toženec zavezal, da mu bo denar vrnil v gotovini v 21 mesecih od datuma podpisa pogodbe. Da je navedeno listino toženec podpisal, je tožnik dokazal z izvedencem grafološke stroke. Da je ob podpisu bil denar dejansko izročen pa s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prisotnih prič. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Toženec bi zato moral, da bi lahko uspel, ovreči verodostojnost tožnikovih dokazov. Verodostojnosti dokazov s katerimi je tožnik dokazal dejstva, ki ji je zatrjeval, pa pritožba ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo dokazov, kateri bi lahko potrdili le indice. Gre za nepotrebne dokaze, ker z njimi ni moč izpodbiti dokazanega pozitivnega dejstva. V primeru, ko stranka, na kateri je materialno dokazno breme, tega zmore, nasprotna stranka ne more uspeti z indičnim dokazovanjem negativnih dejstev. Ob dokazanem dejstvu, da je toženec sklenil posojilno pogodbo in prejel vtoževani znesek, za uspeh toženca ne zadostujejo njegove trditve, da živi skromno in ni potreboval denarja, da tožnik ni imel toliko denarja, da ni bilo zavarovanja posojila, da ga tožnik ni pisno pozival na vračilo posojila.

8. Neveljavnosti posojilne pogodbe toženec ni uveljavljal. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera ni relevantno za kaj je toženec porabil posojeni denar oziroma kakšen je bil namen posojila. Zato tudi če bi sodišče kršilo določbe 214. člena ZPP o priznanih dejstvih, ne bi bila podana upoštevna kršitev določb postopka, saj to ne bi vplivlo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pa tudi res ni, da bi tožena stranka prerekala trditve tožeče stranke o namenu posojila. V zanikanju obstoja posojilne pogodbe niso vsebovane trditve, ki bi izpodbijale trditve tožnika, da je posojilna pogodba bila sklenjena zato, ker je toženec rabil denar za nakup starih hiš. Iz predhodne obrazložitve izhaja, da dejstvo, da je šlo za posojilo relativno visokega zneska brez zavarovanja, za razsojo ni relevantno (ker je dokazano dejstvo, da je bila posojilna pogodba sklenjena). Enako velja glede ugovorov toženca, da tožnik ni razpolagal s tako visokim zneskom, kot trdi, da ga je izročil, in da ga ni pisno pozival na vračilo posojila. Ker se ni podrobneje ukvarjalo z za razsojo nerelevantnimi dejstvi, sodišče ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni.

9. Izpovedba toženca, da ni sklenil posojilne pogodbe in prejel denarja, je izpodbita s pravilno dokazno oceno izpovedbe tožnika, prič A. A. O. in A. S. ter mnenjem izvedenca za preiskavo pisav in dokumentov dr. D. K., zato ji sodišče utemeljeno ni sledilo.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožniku povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo, in sicer vse priglašene stroške, ker ugotavlja, da so priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov pritožbenega postopka. Če jih toženec v tem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).