Jedro

Stranka, ki je predlagala dokaz z izvedencem in založila predujem, ki ne zadošča za kritje stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja, mora plačati tudi stroške dopolnitve. Pri tem ni pomembno, da je dopolnitev zahtevala nasprotna stranka. Gre za en dokazni predlog in izvedbo enega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo izvedencu V. K. za dopolnitev izvedeniškega mnenja nagrado 205,00 EUR. V III. in IV. točki izreka pa je odločilo, da se ta nagrada izplača iz predujma tožeče stranke in da mora tožeča stranka zaradi manjkajočega zneska plačati dodatno 87,00 EUR.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer v delu, kjer je bilo naloženo doplačilo. Res je tožeča stranka predlagala sodnega izvedenca, ki je izdelal izvedeniško mnenje. Vendar se tožena stranka s tem mnenjem ni strinjala in sicer je predlagala novega izvedenca. Sodišče pa je tako na predlog tožene stranke pridobilo dopolnitev izvedeniškega mnenja prvega izvedenca. Zato tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala plačati za dopolnitev izvedeniškega mnenja, saj se je tožeča stranka z mnenjem strinjala.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odmerilo nagrado v skladu z določbo 249. člena ZPP in po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Za pritožnika ni sporna odmera in izračun stroškov za izvedeniško mnenje in dopolnitev. Tožeča stranka le meni, ker je tožena stranka izrazila nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem in je nato sodišče prve stopnje zahtevalo v skladu s temi navedbami tožene stranke dopolnitev izvedeniškega mnenja, dolžnost za plačilo naknadno nastalih stroškov za dopolnitev, mora nositi tožena stranka.

6. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je izvedeniško mnenje z dodatkom en dokazni predlog. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko nestrinjanja tožene stranke s prvotno izdelanim mnenjem ni štelo za novi dokazni predlog, ampak je najprej razčistilo ugovore tožene stranke in za to pridobilo dodatno izvedeniško mnenje.(1) Dodatno izvedeniško mnenje praviloma pomeni dodatne stroške. Če že prej založeni predujem ne zadošča, bo potrebno doplačilo dodatnega predujma. Zato ga mora založiti stranka, ki je predlagala dokaz z izvedencem. Dodatno zaslišanje ali ponovitev dokazovanja je namreč sestavni del dokazovanja z izvedencem, ki je potrebno zato, ker ta dokaz doslej ni uspel.(2) Vendar je teorija mnenja, da če bo sodišče na predlog stranke, ki ni predlagala dokaza z izvedencem in zahteva novega izvedenca, v tem primeru zahtevalo, da za novega izvedenca založi stranka, ki zahteva novega izvedenca. Za dokazni predlog z dodatkom, ki ga je predlagala tožeča stranka, pa mora le-ta plačati stroške iz predujma.

7. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP, v tem primeru materialno pravo in ker ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 502. Op. št. (2): Ibidem, stran 503.