Jedro

Opredelitev, ali gre za navadno škodo ali za izgubljeni dobiček, je materialnopravno vprašanje. Zato morebitna zmotna opredelitev oblike škode, ki jo ponudi stranka, na odločitev ne sme vplivati.

Izgubljeni dobiček je obligacijskopravni pojem zato je treba presojati, ali je nastala škoda zaradi izgubljenega dobička tako, kot opredeljuje izgubljeni dobiček ZOR.

Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala. Škode zaradi izgubljenega dobička ne zmanjšujejo stalni stroški poslovanja.

Odškodnina za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička se lahko zmanjša, vendar samo na zahtevo tožene stranke.

Škoda zaradi izgubljenega dobička se s potekom časa ne preoblikuje v navadno škodo.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se: - sodba sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke proti odločitvi v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in - sodba sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki izreka razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2./ Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Stranki spora sta sklenili dne 25.4.1991 pogodbo o poslovnem sodelovanju, po kateri bi morala tožena stranka dobavljati tožeči stranki na podlagi njenih naročil mačjo in pasjo hrano. Dogovorjena je bila možnost odstopa od pogodbe, če katera od strank pogodbenih določil ne bo izpolnjevala, pa tudi možnost odpovedi pogodbe s šestdesetdnevnim odpovednim rokom. Tožena stranka je izpolnila samo prvo naročilo ter v neznatni meri še drugo in tretje, nato pa je sama začela oskrbovati stranke tožeče stranke po seznamu, ki ji ga je izročila tožeča stranka. Zato zahteva sedaj tožeča stranka plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala od 1.6.1991 do 30.11.1994, ter obresti za čas do 30.11.1999, skupno 195.471.849,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 3.880.654,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje, višjega je pa zavrnilo. Menilo je, da je tožena stranka dala v odgovoru na tožbo izjavo o odpovedi pogodbe. Ker je tožeča stranka prejela odgovor na tožbo 52.5.1992, je odpovedni rok potekel 25.7.1992. Zato lahko tožeča stranka zahteva odškodnino samo do tega datuma. Razen tega je začela tožeča stranka uveljavljati odškodnino iz naslova navadne škode v obliki fiksnih stroškov šele v vlogi z dne 3.6.1997, torej po poteku triletnega zastaralnega roka. Ta del tožbenega zahtevka je zato zastaral. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je na revizijo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija utemeljeno kritizira stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo dala izjavo o odpovedi pogodbe (6. str. prvostopenjske sodbe), oziroma da je v njem izrecno izjavila, da odstopa od pogodbe, kar je treba razlagati kot odpoved pogodbe (4. stran drugostopenjske sodbe).

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla: "Primerno gornjim navedbam smo bili prisiljeni enostransko odstopiti od pogodbe...". Ta navedba je trditev o nekem dejanju v preteklosti, s katerim tožena stranka pojasnjuje, zakaj je prenehala izpolnjevati naročila tožeče stranke, ne pa izjava o odpovedi pogodbe ali odstopu od nje. Gre torej za nasprotje med navajanjem vsebine odgovora na tožbo v razlogih obeh omenjenih sodb in vsebino odgovora na tožbo. Ker je vprašanje, ali je tožena stranka pogodbo odpovedala in kdaj je to storila, odločilno dejstvo za odločitev v sporu, je omenjeno nasprotje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to tožena stranka z omenjeno navedbo samo opravičuje svoje ravnanje, zato je ni mogoče razlagati kot odpoved po 11. členu pogodbe. Takšna njena razlaga je zmotna uporaba avtonomnega prava, ki sta ga stranki spora določili s pogodbo.

Opredelitev, ali gre za navadno škodo ali za izgubljeni dobiček, je materialnopravno vprašanje. Zato morebitna zmotna opredelitev oblike škode, ki jo ponudi stranka, na odločitev ne sme vplivati. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti (primerjaj: tretji odstavek 180. člena, drugi odstavek 350. člena in 371. člen ZPP).

Kaj je navadna škoda in kaj izgubljeni dobiček, opredeljuje 155. člen ZOR. Navadna škoda je zmanjšanje nekega premoženja, izgubljeni dobiček pa preprečitev njegovega povečanja. Ta opredelitev velja tudi za pogodbene škode (269. člen ZOR).

Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček po 155. členu ZOR (pa tudi po 189. in 266. členu ZOR) je obligacijskopravni pojem in ne računovodski. Zato je treba presojati, ali je nastala škoda zaradi izgubljenega dobička tako, kot opredeljuje izgubljeni dobiček ZOR.

V obravnavani situaciji je izgubljeni dobiček za tožečo stranko razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala (tretji odstavek 266. člena ZOR). Škode zaradi izgubljenega dobička pa ne zmanjšujejo stalni stroški poslovanja, ki jih je imela tožeča stranka. Ti namreč ne nastanejo zaradi konkretnega posla, ampak zaradi celotnega poslovanja. S tem, da je tožena stranka nehala izpolnjevati pogodbo, tožeči stranki stalni stroški poslovanja (izvedenka jih opredeli kot fiksne stroške) niso nehali nastajati. Zaradi tega tožeči stranki zaradi prekinitve pogodbe v zvezi s stalnimi (fiksnimi) stroški poslovanja ni nastala nobena korist. Na podlagi tretjega odstavka 266. člena ZOR (pa tudi ne na podlagi kakšne druge zakonske določbe) tožeči stranki torej odškodnine za izgubljeni dobiček ni mogoče zmanjšati za fiksne stroške.

Ugotavljanje škode zaradi izgubljenega dobička tako, da se od razlike med nabavno in prodajno ceno proizvodov odbijejo tudi trajno in neodvisno od razdrtega posla (razdrtih poslov) nastajajoči stroški, pomeni zmotno uporabo 155. člena in tretjega odstavka 266. člena ZOR.

Odškodnina za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička pa se lahko zmanjša po četrtem odstavku 266. člena ZOR, vendar samo na zahtevo tožene stranke. Če bi tožena stranka trdila in tudi dokazala, da tožeča stranka tekom nastajanja škode zaradi izgubljenega dobička te škode z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje fiksnih stroškov ni zmanjšala, pa bi jo lahko brez škode za ostalo svoje poslovanje, bi izostanek takšnih ukrepov lahko vplival na zmanjšanje odškodnine, ugotovljene na zgoraj navedeni način.

Čeprav se tožeča stranka sklicuje tudi na pravno teorijo, ni sprejemljivo njeno stališče, da se škoda zaradi izgubljenega dobička, nastala do vložitve zahtevka za njeno plačilo (do vložitve tožbe oziroma pripravljalne vloge z razširitvijo zahtevka na do takrat že nastalo škodo), preoblikuje v navadno škodo. Z vidika časa, ko je prišlo do škodnega dejanja, je škoda zaradi izgubljenega dobička bodoča škoda. Vprašanje je samo, ali je do vložitve zahtevka za njeno plačilo že zapadla. Tožeča stranka se je zavedala, da povrnitve izgubljenega dobička za čas po vložitvi zahtevka za njegovo plačilo (tožbe oziroma vloge s "prilagoditvijo" tožbenega zahtevka poteku časa) ne more zahtevati v enkratnem znesku, ker škoda zaradi preprečitve povečanja premoženja še ni nastala. Zato je za naprej zahtevala rento, povrnitev škode, ki je že nastala (ne z zmanjšanjem premoženja, ampak s preprečenjem njegovega povečanja), pa v enkratnem znesku.

Obveznost povrniti škodo nastane z dnem njenega nastanka (prvi odstavek 154. člena ZOR). S tem dnem zapade tudi obveznost plačati odškodnino. Nastanek škode in s tem zapadlost odškodninske obveznosti pa škode zaradi izgubljenega dobička ne preoblikuje v navadno škodo.

Očitno je tožeča stranka (pod vplivom pravne teorije in tudi mnenja izvedenke, ki je fiksne stroške opredelila kot navadno škodo, ker se z njihovim plačilom zmanjša premoženje plačnika) nepravilno menila, da se z zapadlostjo odškodnine za škodo zaradi izgubljenega dobička ta škoda preoblikuje v navadno škodo. S plačilom fiksnih stroškov se premoženje plačnika res zmanjša. To pa ne pomeni, da so fiksni stroški škoda. Obveznost njihovega plačila ni namreč posledica nekega škodnega dejanja, ampak obveznost plačevanja stroškov, ki nastajajo zaradi normalnega in zakonitega poslovanja. Samo če oškodovanec že po nastanku škodnega dogodka opusti izvedbo možnih ukrepov za njihovo zmanjšanje, kot je to obrazloženo zgoraj, lahko njihova opustitev vpliva na znižanje odškodnine.

Tožeča stranka je ves čas od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave zahtevala samo plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička. Pri tem se je samo zapletala tako, da je že zapadlo odškodnino za škodo iz naslova izgubljenega dobička najprej pravno zmotno poimenovala kot navadno škodo, v nadaljevanju postopka pa je kot navadno škodo poimenovala fiksne stroške. S poimenovanjem fiksnih stroškov kot navadne škode naj bi začela zahtevati tudi njihovo plačilo (kot sicer na prvi pogled iz njene vloge tudi izhaja). Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje prezrli, da tožeča stranka z zahtevkom za plačilo fiksnih stroškov ni začela zahtevati nekaj, česar ni že zahtevala od vložitve tožbe dalje. Ves čas je zahtevala samo plačilo odškodnine za škodo iz naslova izgubljenega dobička, izračunano brez odbijanja fiksnih stroškov. Zahtevek na plačilo (tudi) fiksnih stroškov zato ni zahtevek na poplačilo neke nove (druge) škode, katere tožeča stranka do takrat še ni zahtevala, ampak samo ugovor tožeče stranke proti odbijanju fiksnih stroškov od odškodnine za izgubljeni dobiček. Določba o zastaranju, ki sta jo uporabili sodišči prve in druge stopnje je zato uporabljena pravno zmotno.

Iz zgoraj navedenega izhaja, v čem sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa dejanskega stanja nista popolno ugotovili. Zato (in tudi iz razloga v prvem odstavku 379. člena ZPP) je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu iz izreka tega sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju sodišče zgoraj povzete navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ne bo navedlo kot odstop od pogodbe oziroma odpoved pogodbe. Višino izgubljenega dobička pa bo ugotovilo v skladu z ustreznimi določbami ZOR. Pri tem bo za njegov izračun upoštevalo nabavno ceno proizvodov, ki bi jo plačala tožeča stranka, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala, prodajno ceno, ki bi jo dosegla z njihovo prodajo, in od dobljene razlike odbilo tiste stroške, ki bi jih tožeča stranka imela samo v zvezi z nabavo in prodajo mačje in pasje hrane, pa jih zaradi pogodbene nezvestobe tožene stranke ni imela. Tako dobljeni znesek pa bo (morda) mogoče zmanjšati za (nekatere) stalne stroške poslovanja samo ob izpolnitvi predpostavk iz četrtega odstavka 266. člena ZOR.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.